Na včerajšnji seji Deželnega sveta SKGZ so predsedniki predstavili programe za to mandatno dobo

Deželna SKGZ: reforme in izvajanje zaščitnih norm

Minilo je nekaj mesecev od našega deželnega kongresa, ko smo zastavili našo vizijo in naše delo v naslednjem triletju. Povedali smo, da moramo nenehno iskati razloge za našo prisotnost, iskati smisel, da smo. Zato smo si izbrali kot geslo: "Ustvarjamo prihodnost". Spregovorili smo predvsem o sebi, o naši vlogi v tem prostoru in o skrbi, da manjšino usmerimo na pot potrebnih reform. To pa zato, ker se nam zastavlja vprašanje o sedanjem smislu in vlogi naše organiziranosti, o tem, kako jo uporabniki in širša javnost dojemajo in kako ljudje, ki živijo izven našega delokroga, doživljajo našo manjšino in njeno organiziranost in politiko. Če na kratko strnem našo kongresno razpravo, potem naj rečem, da smo se opredelili za tak pristop, ki nas bo postavil v središče dogajanja ob prepričanju, da moramo nastopiti pozitivno in propozitivno in se v isti sapi vprašati: kako biti danes Slovenec. Samo po sebi pa se mi vsiljuje vprašanje, če smo kot organizacija sposobni uresničiti evidentirane in potrebne spremembe? Ali ni tudi v nas samih, v naši zvezi, v včlanjenih organizacijah in društvih, v sami manjšini zaznati nekakšno razdvojenost med tem, kar ugotavljamo kot potrebno in perspektivno, in tem, kar dnevno počenjamo? Prepričan sem, da nas mora ta dilema spremljati ves čas, dokler ne bomo sposobni tistega zasuka, ki nas bo pripeljal na drugi breg, v sodobno in zanimivo manjšinsko skupnost, ki se ne bo pretirano obremenjevala s preteklostjo in bo raje ponujala neko novo podobo o sebi. Takega premika ne bomo sposobni sami. Iskati moramo širšo zaledje in čim več sogovornikov. Če pa del manjšine ne bo želel ali hotel stopiti na to pot, ne čakajmo, nadaljujmo po naši poti v prepričanju, da nam bo čas dal prav. Skratka: osvobodimo prihodnost. Današnji Deželni svet v bistvu uvaja naše delo v tej mandatni dobi. Zaradi tega predlagam, da danes spregovorimo o naših programih in našem delu in da zarišemo nekaj smernic, tako na deželni kot na pokrajinskih ravneh. Kar zadeva deželno raven, sem prepričan, da moramo bolj prepričano, da ne rečem odločno skrbeti za celovito izvajanje zaščitnih norm. Če je res, da se zaščita prepočasi premika, je tudi res, da tudi sama manjšina premalo in šibko izkorišča tiste zaščitne prednosti, ki jih že imamo. Od Paritetnega odbora pričakujem večjo dinamičnost. Potrebno je tudi, da v manjšini opredelimo omizje, da skupaj dorečemo, čemu damo prednost in kako jo bomo skupaj uresničevali. Smatram, da je ena od naših prioritet v naslednjem triletju ta, da pripravimo celovit načrt, ki bo osredotočen v izobraževanju in kadrovanju. Brez primernega znanja in strokovnosti ter kvalitetnih kadrov, bo naša skupnost obubožala in se premikala v folklorizacijo, tako politično kot organizacijsko. Slovik, poklicno-izobraževalna središča, dijaška domova, KB center in druge podobne ustanove lahko predstavljajo osnovo za izobraževalno politiko SKGZ. S tem povezanim se odpira »večno« vprašanje mladih in njihove oddaljenosti od naše Zveze. Menim, da je odgovornost za tako distanco predvsem naša in to velja predvsem na Tržaškem, kjer smo preveč let puščali, da se je ta praznina večala. V tem smislu bom predlagal nekoliko spremenjeno sestavo Izvršnega odbora, zato da se bolj organsko posvetimo nekaterim tematikam, med katerimi gotovo sodijo mladi, izobraževanje in zaščita oz. skrb za naš teritorij in naše ljudi. Deželni kongres je opredelil tudi skrb za vključevanje posameznikov v našo Zvezo. Osebno delim izhodišča predsednika Aceta Mermolje, ki jih je objasnil v Primorskem dnevniku. SKGZ ima svoj smisel, če znotraj manjšine in v odnosih z okoljem zagovarja dovolj profilirana stališča, teze in mnenja ter postavlja določene vizije. Moč predlogom pa dajejo ljudje, člani ali s staro besedo "pristaši". Potrebno je torej, da obogatimo čut pripadnosti. Posamezno članstvo omogoča mehanizme notranje demokracije, debato in nenazadnje izbiro vodstva, ki je danes kolektivne članice zaradi heterogene sestave večkrat ne jamčijo do dovoljšnje mere. Članstvo posameznikov je najbolj neposredna vez med vodstvom in ljudmi na teritoriju. Nenazadnje, ugotavlja Ace, je neposredno včlanjevanje tisto, ki dejansko šteje: v manjšini, v širši družbi, pred oblastmi in institucijami. Nazadnje se bom za trenutek zaustavil še pri finančnem stanju v manjšini. V tem smislu sem pred dnevi naslovil na predsednike naših članic pismo, v katerem sem izpostavil nemajhno zaskrbljenost zaradi napovedi o krčenju prispevkov iz zaščitnega zakona. Ob teh zaskrbljujočih napovedih velja dodati, da se že danes marsikatera naša organizacija s težavo prebija skozi vse hujše finančne čeri. V nekaterih primerih so nekatere že prestopile mejo pozitivne ničle in zašle v vrtinec finančne krize. Pozivam zato vse, predvsem tiste, ki imate vodilne odgovornosti v naših organizacijah in ustanovah, da posvetite še večjo pozornost tem problematikam in da delujete na podlagi razpoložljivih sredstev in to z vso odgovornostjo, ki jo čas zahteva. V organizacijah, kjer je finančna kriza že nastopila, pripravite finančni sanacijski načrt. Verjamem, da bo tak pristop zahteval kako žrtev, ki pa je nujna, saj se samo tako izognemo še hujšim težavam oz. popolni krizi. Z naše strani smo na razpolago vsem, da skupaj iščemo primerne pristope in rešitve. Ne bomo pa podpirali takšnih upravno-finančnih izbir, ki ne bodo v sozvočju z gornjimi izhodišči. Ni čas za lahkomiselne finančno-administrativne pristope v prepričanju, da se bo že našel kdo, ki bo zadevo rešil. Ti časi so mimo.

Rudi Pavšič – Deželni predsednik SKGZ

Trst: prednost mladim

Iz celokupne in večkrat zapletene problematike, ki zadeva slovensko organizirano manjšino na Tržaškem, predvsem pa SKGZ, je potrebno izluščiti to, kar je za nas prioritetno. Cilj, ki sem si ga zastavil, je enostaven in obenem zahteven: privabiti nekaj mlajših in razgledanih ljudi v SKGZ. Ti naj bi bili jutrišnja vodilna elita naše organizacije in kulturno-idejne opcije, ki jo SKGZ predstavlja. Brez kadrovske prenove v bistvu nimamo bodočnosti. Naslednji cilj je pričeti z individualnim včlanjevanjem, saj je danes članstvo članic nekaj formalnega, ki ne zagotavlja organizaciji ne ljudi, ne idej in niti prepoznavnosti. Nekoč so bile članice nosilke naših zastav, danes to niso več. Predvsem skupne članice imajo specifične cilje, ki gredo od študijskih do interesnih. Ukvarjajo se z lastnimi vprašanji in so največkrat skupek posameznikov, ki pogostokrat nimajo neke izoblikovane zavesti oziroma niso člani zaradi idej, ampak zaradi interesov, ki gredo od študijskih do stanovskih. Te članice so v SKGZ, nikakor pa ni nujno, da se njihovi člani in koristniki prepoznavajo v naši organizaciji. Samo individualno članstvo nam lahko vrne podobo verodostojne, koristne in transparentne organizacije in to tudi v odnosu do javnih ustanov in same politike. Individualno članstvo je danes bistveno močnejše od kolektivnega. Cilja nista enostavna in ne moreta biti le moja ali ozkega kroga prijateljev. Zavedati se moramo, da je na Tržaškem negativna percepcija SKGZ razširjena, čeprav se ljudje (ne vsi) na naša vabila odzovejo. Ni jim pa vedno jasno, kaj lahko v tej organizaciji počnejo. Kriza institucij in organizaciji, začenši z SSG, veča občutek naše neučinkovitosti, vase zaprtosti, koristoljubja itd. Marsikdo ne loči več nekdanje SKGZ od sedanje. Reminiscence na nekdanji gospodarski krah se spajajo z današnjimi dogodki in z občutkom neke negativnosti, ki ga je potrebno tudi z novimi ljudmi "prelomiti", čeprav časi niso lahki. Ustvariti dialog s krogom mlajših in sposobnih ljudi, ustvariti osnove za nasledstvo bo zahtevalo veliko truda , potrpežljivosti in pripravljenost, da smo tudi osebno kritizirani. Ustvariti pozitivno ozračje s pogledom preko kriznih trenutkov, ki bodo usodno privedli do drugače strukturirane manjšine, je torej tesno povezano s pridobivanjem mlajših ljudi in ustvarjanjem konsenza za individualni, to je direktni pristop. Tega dela sem se potrpežljivo lotil. Ne jamčim rezultatov, ne smem pa ostati sam. Moj poziv je zelo direkten: vsak od vas naj privabi v organizacijo prijatelja, naj išče ljudi, ki lahko nekaj dajo. Tu se dogaja naša usoda. Če si bo moja generacija "pripravila" nasledstvo, bo storila veliko dejanje. Na Tržaškem nedvomno.

Ace Mermolja – Pokrajinski predsednik za Tržaško

Gorica: aktiven pristop

Goriška stvarnost je jasno povsem drugačna od tržaške in videmske, rekel bi tudi enostavnejša in sorazmerno geografsko omejena. Imamo namreč manjše število ustanov, majhno pokrajinsko razsežnost, kar omogoča tudi večjo povezanost in medsebojno poznavanje. Tako je delo na Goriškem gotovo manj kompleksno kot drugje, kar seveda v določeni meri lahko omogoča večjo dinamičnost. To pa seveda ne sme biti razlog, da bi se zadovoljili in ne dovolj kritično ocenili marsikatere šibkosti, čisto nasprotno. Pri načrtovanju nove sezone izhajam predvsem iz izsledkov ankete Slorija, ki nam daje dokaj jasno podobo naše stvarnosti, predvsem pa nam pove, kako naši ljudje gledajo na SKGZ. Glavne smernice, okrog katerih se bo razvijalo naše delo, so zato sledeče: 1. pozornost mlajšim generacijam in oblikovanje novih kadrov (anketa kaže najnižjo stopnjo uspešnosti na tem področju); 2. nadaljevanje po poti aktivnega pristopa do celotne mestne in pokrajinske realnosti, vključno z italijansko (podpora skoraj 80% anketirancev dejstvu, da se ukvarjamo s vsesplošnimi vprašanji in ne samo s manjšinsko problematiko 31%); 3. stalno sodelovanje in komuniciranje z včlanjenimi organizacij in društvi; 4. včlanjevanje posameznikov, kjer naj SKGZ torej sloni na dveh trdnih temeljih: članstvo posameznikov in članstvo organizacij (tudi pri tem najvišja podpora naših članov). Glede prve točke sicer mislim, da smo delo še kar dobro zastavili, nimamo pa še ustreznih rezultatov. Ojačili bomo torej še bolj dejavnost naših struktur, ki se s to tematiko ubadajo (Dijaški dom, Slovik, Zskd, športna društva), in jih tudi bolj smotrno med seboj povezali. V prepričanju, da je stalno in integrirano izobraževanje predpogoj uspešnosti, bomo tudi sprožili čimbolj prodorno akcijo za tvorno in obojestransko sodelovanje s šolami (kjer je sicer še nekaj težav v komuniciranju). Ob tem pa ne smemo zanemariti tudi dodatnega cilja naše dejavnosti in sicer dosledno moramo uvajati med našimi uporabniki pojem navezanosti na naše organizacije oz. utrjevati moramo tako imenovano fidelizacijo članov. Le s tem bomo naredili tisti potreben korak, da navadni uporabnik postane tudi aktivni član naše organizirane skupnosti in nudi tej skupnosti svoje znanje, trud in predvsem aktivno podporo. In ta je tudi predpogoj za pridobivanje novih vodilnih kadrov, kjer je sicer visoka izobrazba več kot dobrodošla, istočasno pa ne sme zmanjkati čustvenega naboja navezanosti in pripadnosti. Pri drugi točki bom samo poudaril dejstvo, da nameravamo nadaljevati z organizacijo odprtih klepetov, konferenc, Evropskih večerov, pobud Goriškega loka itd. kjer so teme in gostje izraz vsega goriškega in širšega čezmejnega prostora in kjer so manjšinska vprašanja le eno izmed obravnavanih tem. S sorodno organizacijo SSO bomo nadaljevali s korektnim pristopom občasnih, lahko tudi tematskih srečanj. V predkongresni fazi so bili opravljeni številni sestanki z našimi članicami, kjer je prišla do izraza velika želja po stalnem soočanju. S tem pristopom bomo tudi nadaljevali, saj morajo biti naši ljudje in naša društva v centru pozornosti organizacije. Tudi tu moramo še bolj ojačiti navezanost med nami, saj smo na Goriškem v prejšnjih mandatih veliko vlagali v promocijo SKGZ-ja v širšem tudi italijanskem prostoru, nekoliko pa smo zanemarili prav ožji krog naših članom. V tem smislu bo v tem mandatu dejavnost goriške SKGZ veliko bolj naravnana na notranje delo, poslušanje in srečevanje s člani in konkretno sodelovanje pri pobudah. Pri tem bodo že vzpostavljene sinergije z goriškim vodstvom ZSKD-ja izredno dragocene in računam, da bo prav naša kulturna zveza najbolje opravila to povezovalno vlogo. Aktivno vključevanje članov posameznikov je novost, za kar se moramo tudi primerno organizirati. Včlanjevanje bomo izpeljali v logiki koncentričnih krogov, kjer bomo najprej kontaktirali člane pokrajinskega sveta, dalje člane vodstev naših društev in preko njih širšo populacijo. Po tej prvi fazi bomo, dogovorjeno z deželnim vodstvom, izpeljali bolj prodorno javno promocijo včlanjevanja.

Livio Semolič – Pokrajinski predsednik SKGZ za Goriško

Videmska pokrajina: povezovanje in uveljavljanje pravic

Program dela, ki smo si ga zastavili, se bo razvijal na dveh nivojih. Najprej je tu notranja organiziranost, povezanost posameznih teritorijev, usklajevanje dela in pobud, kar je glede na našo geografsko razdrobljenost že samo po sebi zahtevno. Drugi je nivo političnega dela in prisotnosti v družbi in javnem življenju. Kako bomo pristopili do tega dela? Odločili smo se za ožji odbor, v bistvu je tričlanski, ki se sestaja vsak četrtek, je pa odprt doprinosu vseh. Ob njem je pokrajinski svet, ki se bo pogosteje sestajal tudi zato, ker bi si v nekaj mesecih želeli izdelati strategijo razvoja. Kateri so naši cilji? Prvi, samoumevni, je izvajanje zaščitnega oz. zaščitnih zakonov (482/09 in 38/01) na področju videmske pokrajine. Drugi naš življenjski cilj je rast in razvoj naše skupnosti v videmski pokrajini na ekonomskem, socialnem in kulturnem področju. V tej skrbi seveda ne moremo biti sami. Zato bomo poiskali stik z našimi župani in upravitelji ter z drugimi oblastmi. Po zadnjih volitvah nam ni politična situacija naklonjena ne na Pokrajini, ne na naših občinah, prav nasprotno. Edina pot pa je vsekakor pogovor, prepričevanje, dialog in mi se bomo trudili v to smer. Tudi v sodelovanju s SSO.
V zadnjem mesecu smo se srečali s komisarjem gorske skupnosti Ter Nadiža Brda in prejšnji petek s čedajskim županom Vugo. Po tej poti bomo nadaljevali, se predstavili s svojimi pogledi in predlogi ter gradili pogoje in priložnosti za uveljavitev naših ljudi in njih pravic na vseh področjih. Mislimo pa, da je ob tem potrpežljivem in večkrat nevidnem delu tkanja stikov, potrebno tudi, da se predstavimo v javnosti, v Vidmu, s kako odmevno pobudo vsaj enkrat na leto, s katero bomo opozorili na slovensko manjšino v Furlaniji in njene potrebe, na našo organizacijo Skgz in seveda na vlogo povezovanja s Slovenijo, ki jo lahko odigramo v našem prostoru v korist celotnega prebivalstva na tej in drugi strani meje. Začeli smo že razmišljati o pomembni pobudi, ki bi jo radi izpeljali v furlanskem glavnem mestu prihodnje leto spomladi.

Luigia Negro – Pokrajinska predsednica SKGZ za Videmsko pokrajino