Muzej rezijanskih ljudi velika pridobitev za Rezijo

SOLBICA – Jutri uradno odprtje

V Plocovi hiši pravljice, pripovedke in tudi digitalni arhiv

SOLBICA – Milko Matičetov in Pavle Merkù, velika prijatelja Rezije in raziskovalca njenega ustnega izročila, bi bila gotovo zelo ponosna na Muzej rezijanskih ljudi (v rezijanščini Muzeo od tih rozajanskih judi), ki ga bodo odprli jutri na Solbici. To je edina vas v dolini pod Kaninom, ki je po uničujočem potresu leta 1976 več ali manj ohranila svojo arhitektonsko značilnost, dejansko svojo zgodovinsko dušo. Muzej v Plocovi hiši, kot ji pravijo krajani, je sad dela kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi, ki deluje od leta 1995. Ukvarja se z zbiranjem, hranjenjem in urejanjem, tudi v obliki razstav, ročnih izdelkov, predmetov in dokumentov iz rezijanskega ljudskega izročila. Društvo obenem opravlja funkcijo izobraževalne in raziskovalne ustanove ter spodbuja sodelovanje s sorodnimi muzejskimi in znanstvenimi ustanovami v Italiji in Sloveniji.

Prvi zametek muzeja, kot pravi Luigia Negro, se je rodil na razpravah na mladinskih raziskovanih taborih, ki sta jih v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prirejala raziskovalni inštitut SLORI ter Narodna in študijska knjižnica. Glavna pobudnika taborov sta bila pokojni Pavel Stranj in zgodovinar Milan Pahor, ki bo med govorniki na jutrišnji slavnosti na Solbici. Ideje, ki so se rodile na teh taborih, so naletele na zanimanje pri osveščenih Rezijanih. Iz prve skromne muzejske zbirke v montažni hišici Na Bili je nastala plemenita zamisel, ki se je korak za korakom razvila v muzej. Sreča v nesreči, če jo lahko tako imenujemo, je bil »izgon« Zveze slovenskih kulturnih društev iz župnišča. Pisalo se je leto 2009, ko je bila ZSKD primorana iskati nov dom. Uradno ga bo dobila jutri.

Zgodovina Plocove hiše, kot je v reportaži v našem dnevniku pred nekaj meseci zapisal preminuli Duško Udovič, sega v čase Beneške republike, saj je na kamnitem okvirju njenih vhodnih vrat vdolbena letnica 1756. Osem let kasneje se je v hiši rodil duhovnik Odorico Battolo, ki je bil po študiju bogoslužja v Celovcu in krajšem službovanju na Koroškem vse življenje župnik v Reziji. Spisal je slovarček rezijanskega narečja in tudi očenaša v domači govorici. Umrl je na Ravanci leta 1845. V hiši, kjer je muzej, je bila do leta 1973 trgovina jestvin.

Vzporedno s Plocovo hišo so na njenem dvorišču obnovili manjšo hišico, dejansko rekonstrukcijo tipične rezijanske kuhinje in spalnice. Dejansko je to muzej rezijanskega ustnega izročila, ki temelji na pripovedništvu in pravljicah. Mesto, ki jim upravičeno pripada, so dobili tudi raziskovalci ter digitalni arhiv, brez katerega danes ne more delovati noben muzej.

»Rezijanski muzej je tesno povezan z muzejem SMO v Špetru in s tamkajšnjim Institutom za slovensko kulturo,« pojasnjuje še Luigia Negro. Prvo muzejsko zbirko je v Reziji pred skoraj dvajsetimi leti načrtoval raziskovalec in fotograf Andrej Furlan. Veliko delo je nato opravil Roberto Dapit, ki je sodeloval z Milkom Matičetovim in sedaj nadaljuje njegovo raziskovalno poslanstvo med Slovenci v videmski pokrajini. Sandor Tence

REZIJA – Luigia Negro

»Bala sem se, da projekta ne bomo nikoli izpeljali, pa smo ga«

SOLBICA – Sanje se včasih uresničijo. Gotovo so se uresničile Luigii Negro, ki – naj nam ne zamerijo vsi drugi zaslužni dejavniki – ima največ zaslug, da je Rezija dobila svoj etnografski muzej oziroma kulturni center. Luigia je skromna in tega nikoli ne bo priznala, a tako pač je. »Ko so mi dali v roke prvi neuradni proračun za muzej, sem pomislila, da tega projekta ne bomo nikoli izpeljali. Pesimizem pa je trajal le nekaj trenutkov,« nam je povedala predsednica kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi. »Ko je situacija zgledala brezupna, mi je veliko pomagal optimizem Sandra Quaglie, ki me je bodril, da vztrajamo na poti. Bila je zelo strma, a smo jo prehodili do cilja,« pojasnjuje naša sogovornica. Quaglia je edini uslužbenec, ki ga premore muzej.

Plocovo hišo v Solbici, kjer domuje muzej, so kupili leta 2013 (največ dela so imeli za dogovarjanje z dediči lastnika, pravi Luigia), leto pozneje je bil že nared obnovitveni načrt, obnova pa je stala približno 200 tisoč evrov. Stavba je bila sicer že delno obnovljena po potresu leta 1976, vendar je potrebovala še veliko popravil, ki so se začela v začetku leta 2015 in končala pred nekaj tedni.

Arhitekt Renzo Rudi je Luigio in njene sopotnike pred desetimi leti opozoril, da nov etnografski muzej ne sme biti kot vsi drugi, temveč mora biti nekaj posebnega. V Reziji imate tri stvari – je izpostavil beneški arhitekt – na katere ste lahko ponosni in jih lahko prikažete obiskovalcem: ples in glasbo, brusaštvo in pravljice. Za ples in glasbo je že kulturni dom, kjer je tudi sedež folklorne skupine, brusači imajo že svoj muzej, tako da so ostale še pravljice oziroma Zverinice, kot jim pravijo Rezijani. (st)