Livio Semolič o šolski problematiki
Slovenska kulturno-gospodarska zveza izraža svojo prepričano podporo vsem tistim pobudam, ki stremijo za tem, da se položaj slovenskega šolstva in nasploh italijanskega šolskega sistema vsaj približa povprečnim kakovostnim standardom, ki obveljajo v državah Evropske Unije. Zadnji finančni ukrepi in dodatna krčenja dotacij kažejo na popolnoma brezbrižni odnos sedanje vlade do tega vprašanja, kjer prihaja vedno bolj do izraza podrejena vloga ministrice Gelmini, ki pasivno sprejema računovodska navolila zakladnega ministra Tremontija. Taka politika brezobzirnega krčenja finančnih sredstev za šolstvo, kot tudi za kulturo, okolje itd. potrjuje neperspektivno strategijo vladnih predstavnikov, ki sploh ne razmišljajo in se nočejo zavedati dolgoročnih negativnih posledic za celotno družbo in predvsem za mlajše generacije.
Tudi zasedba slovenskih višjih šol dokazuje zaskrbljenost in potrjuje potrebo po večji občutljivosti do teh vprašanj kot tudi po resnem soočanju glede specifičnih problematik slovenske šole v Italiji. In ker je to vprašanje posebno resno in občutljivo, stvari ne smemo poenostavljati, pač pa je nujno potrebno resno uokviriti probleme in posledično nakazati rešitve. To je tudi naloga manjšinskih predstavnikov, od predsednikov krovnih organizacij in senatorke, družbeno političnega področja, vse do najvišjega šolskega predstavnika in posameznih ravnateljev na šolskem področju. Nič koliko srečanj in sestankov se je zvrstilo v zadnjem letu, kjer je prišla do izraza tudi tista prepotrebna koordinacija nastopov, ki je na primer omogočila, da kjub vsedržavnemu krčenju učnega osebja manjšinske šole niso bile pri tem prizadete.
Številna vprašanja, ki ne zadevajo samo odnosa do ministrstva in ostalih javnih uprav, pač pa tudi potrebe po določeni sintezi znotraj manjšine o razvojni viziji našega šolstva, ostajajo še vedno odprta. Pri tem bi se navezal na pravilno ugotovitev prof. Mirjam Bratina, ki je pred časom opozorila na potrebo, da družba temeljito razmisli o tem, kakšno šolo dejansko potrebujemo in predvsem kaj resnično potrebujejo mladostniki tretjega tisočletja, ki imajo zelo razvite tehnološke spretnosti in so pod stalnim pritiskom informativnih tokov. To dejansko pomeni postaviti učenca v center pozornosti in ne zanemariti dejstva, da mora biti vse ostalo prilagojeno v to smer, od urnikov in učnih ur vse do pedagoških oprijemov in vsesplošnih vzgojno-izobraževalnih strokovnih pristopov. Nenazadnje se to veže tudi na vprašanje višješolske izobraževalne ponudbe in razvoja posameznih šolskih središč, kjer bi morali tudi sami odločiti, kaj je za nas najbolj učinkovito in primerno.
Pri vsem tem imamo in gotovo bomo še imeli prepričano podporo Vlade RS in njenih pristojnih ministrov, ki z veliko pozornostjo sledijo našemu prizadevanju in so nam stalno ob strani. Česar ne potrebujemo pa so nepotrebne polemike in poceni demagogije, kjer se želi tudi s pretiravanjem in določenimi neresnicami izkrivljeno predstaviti položaj slovenske šole v Italiji in tako pridobiti določeno vidljivost v medijih.
SKGZ se torej zavzema za resen pristop, tvorno soočanje in tudi največjo odločnost pri izpostavljanju konkretnih potreb našega šolstva in iskanju primernih rešitev. Pri tem seveda gre poudariti specifiko manjšinskega šolstva, ob upoštevanju vsesplošnih dinamik vsedržavnega šolskega sistema, ki doživlja velike pretrese in vsesplošno krizo. Prepričano tudi podpiramo vsako pobudo, ki gre v smer iskanja odgovorov v zvezi z načini prilagajanja naše šole hitrim družbenim spremembam, saj tudi od tega odvisi kakovost našega šolskega sistema.
Livio Semolič
Deželni tajnik SKGZ