Ladinci na obisku

GORICA – Zanimalo jih je stanje slovenske narodne skupnosti

Ladinci na obisku

Po mestu je skupino vodil Aldo Rupel, v predavalnici Trgovskega doma pa jo je sprejela direktorica NŠK Luisa Gergolet

Skupina petdesetih pripadnikov ladinske narodne skupnosti je bila v prejšnjih dneh na obisku v našem mestu, da bi bolje spoznala stanje in značilnosti naše skupnosti v Gorici in širše v Furlaniji Julijski krajini. Stilk so poiskali pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi, ki je poleg vljudnostnega pozdrava na glavnem mestnem trgu poskrbela za vodiča po mestu in za strnjeno razlago zgodovinskih silnic in sedanjih odprtih vprašanj.

Po mestu je skupino članov ladinskega kulturnega združenja v torek vodil Aldo Rupel, v predavalnici Trgovskega doma pa jih je v sredo sprejela in jim predavala direktorica Narodne in študijske knjižnice Luisa Gergolet. O kvalificirani zgodovinski prisotnosti Slovencev v mestu so sami po sebi pričali pomniki in krajinska panorama okrog Severne postaje, na Blanči in dlje do Sabotina, Skalnice – Svete gore, Škabrijela, Trnovske planote, Kostanjevice in Panovca. Nato pa Dijaški doni, Svetogorska ulica, Gorišček z Gregorčičevo cedro, Mladinski dom, most čez Sočo, spomenik NOB v Pevmi, Oslavje s kostnico, Kulturni center Bratuž, Kulturni dom, kip Janeza Nepomuka, Staničevo parkirišče, Svetoivanska ulica. Nadškofija z dvojezično tablo, Katoliška knjigarna, Bratinov dvor, plošča posvečena puntarjem, Raštel in ulica Kočevia, ter plošča posvečena Trubarju in njegovemu širjenju protestantizma vključno s prvo slovensko tiskano knijigo. Takšen krog s spremljajočimi razlagami o najrazličnejših vidikih iz vseh mogočih področij bi bil koristen in celo potreben tudi in zlasti za domače rojake, ki niso vselej dovolj podkovani o slovenskosti svojega mesta. Morda bo kakšna ustanova kdaj priredila podoben in še daljši krog za skupine Slovencev iz samega mesta.

V predavalnici Trgovskega doma so pazljivi in družbeno dokaj ozaveščeni gostje slišali o Narodni in študijski knjižnici, o vsej raznolikosti usode doma na glavni mestni ulici od nastanka leta 1904 do današnjih dni. Z njim v zvezi so zvedeli za globalni zaščitni zakon, za Maksa Fabianija in za različne napise, ki so ga v teku desetletij opredeljevali. Zvedeli so o načrtih, ki jih predvideva sam zakon glede stavbe več krajevnih kultur in o postopnem prevzemanju prostorov skupaj z Državno knjižnico. Sledilo je pojasnjevanje o razčlenjenosti kulturnih, športnih, gospodarskih in družbeno političnih struktur slovenske narodne skupnosti v Italiji, o primarnih ustanovah, o šolstvu, o javnih sredstvih obveščanja, o naporu, ki ga manjšinska skupnost opravlja, da bi večinsko prebivalstvo vedelo čim več o slovenski preteklosti ter sedanjosti, o povezavah s Slovenijo, o večji in manjši zavzetosti za praktično uporabo pravic, ki so priznane in se premalo izvajajo ali se jih premalo poslužujemo.

Iz vprašanj in želja po pojasnjevanju se je deloma izoblikovala tudi slika o stanju in okoliščinah, v katerih živijo Ladinci na območju Cortine. Seveda nam lahko le zavidajo, kajti tolikšne strukturiranosti in razvejanosti ne premorejo, njihova izhodišča so zgodovinsko drugače pogojena, jim je pa jasno, da je osnova za doseganje večjega upoštevanja večja samozavest in množično nastopanje. Iz gradiva, ki so ga prinesli s seboj, in po ogledu zemljevida, koder prebivajo, se je marsikomu utrnila povezava z razcepljenostjo kurdskega naroda, seveda v manjših razsežnostih. Tudi Slovenci v Italiji živimo v različnih pokrajinah, a kljub razlikam — zlasti v Nadiških dolinah, Terski dolini, Reziji in Kanalski dolini – smo vse bolj enako obravnavani. Za Ledince ni tako, kajti porazdelitev po treh pokrajinah in dveh deželah je zanje zelo moteče, ker niso enotno upoštevani. Župan v Cortini, na primer, obravnava njihovo združenje kot katerokoli drugo športno, prosvetno ali rekreacijsko društvo in ne kot predstavništvo neke avtohtone jezikovno in etnično ozaveščene skupnosti.