Goriški lok ob 25-letnici Zaščitnega zakona 38/2001

Do zaščite je prišlo, ker je manjšina našla skupni jezik

Odobritev zakona št. 38/2001 o globalni zaščiti Slovencev v Italiji je 14. Februarja 2001, pred 25 leti, bila sad spleta ugodnih političnih okoliščin. Prvič je bila na vladi leva sredina, vključno z levico, ki je ves povojni čas podpirala prizadevanja slovenske manjšine, imeli smo aktivno podporo Slovenije, predvsem pa so vse manjšinske komponente kljub legitimno različnim pogledom na vsebino zakona znale doseči nek skupni imenovalec in složno nastopiti za dosego cilja. To je bila skupna ugotovitev pri okrogli mizi, ki jo je na predvečer 25-letnice v Kulturnem domu v Gorici priredil Goriški lok v sodelovanju s Slovensko kulturnogospodarsko zvezo (SKGZ) in Združenjem Darko Bratina.

Goriški pokrajinski predsednik SKGZ Marino Marsič je uvodoma zaželel, da večer z naslovom Zaščitni zakon: dosežki, dileme, perspektive ne bi izzvenel le kot obeležitev obletnice, ampak kot preverjanje doseženega, kritičnih točk in načrtovanje prizadevanj za njihovo preseganje. To je večer tudi bil ob spretnem krmarjenju novinarja Sandorja Tenceta, ki je sogovornike usmeril v odkrito razpravo o svetlih in temnih plateh zakonske zaščite, nekdanje in zdajšnje stvarnosti Slovencev v Italiji. Vsi sogovorniki – nekdanja predsednika SKGZ in Sveta slovenskih organizacij (SSO) Rudi Pavšič in Sergij Pahor, takratna podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin in občinski svetnik stranke Slovenska skupnost (SSk) v Trstu Andrej Berdon, predstavnica Slovencev na Videmskem Jole Namor in nekdanji državni sekretar na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve Franco Juri – so bili med akterji prizadevanj za uzakonitev zaščite. Danes so še družbeno aktivni vendar ne v prvovrstnih funkcijah, zato so si lahko dovolili odkrit pogled na razmere nekoč in danes.

Budin je ocenil, da je zakon sad ugodnih političnih razmer z levico na oblasti v državi. Vsebina ni idealna, je pa bila najboljša možna spričo pogojevanja desnice, ki se je tudi z ostro obstrukcijo upirala odobritvi. Pomembno je, da je zakon pomagal uveljaviti pojem mešane, etnično pluralne družbe. »Preseči moramo pojmovanje manjšine kot ločenega dela družbe,« je poudaril in dodal, da je bila ena glavnih pridobitev zakona priznanje Slovencev na Videmskem.

S slednjim so soglašali vsi sogovorniki. Jole Namor je izpostavila,kaj je to pomenilo za tamkajšnje Slovence, ki jim je bila dotlej zanikana pravica do obstoja. Vse še ni idealno, še vedno so pod udarom, na primer kulturni delavci v Reziji, v zadnjem času pa v Terskih dolinah, zlasti v občini Bardo. Zakon pa je s priznanjem dvojezične šole v Špetru zagotovil njen obstoj, kakovostno rast, nadgradnjo z odprtjem nižje srednje šole, zdaj razmišljajo tudi o višji srednji stopnji. To je prispevalo k večji odprtosti večinskega okolja, sprostilo je sredstva in energije za druga področja delovanja, z Inštitutom za slovensko kulturo in realizacijo muzejskega središča SMO z evropskimi sredstvi.

Drugi pomemben vidik je bil vlaganje v gospodarski razvoj zapostavljenih območij. Ena milijarda letno za 18 občin ni veliko in sredstva tudi niso bila vedno smotrno uporabljena, je menila Namor, ki pa je pozitivno ocenila zasuk v zadnjih desetih letih, ko se strateško vlaga v turistični razvoj tega območja.

Franco Juri je obnovil prizadevanje matične države za odobritev zakona. Glavna prioriteta Slovenije je takrat bila t. i. Evroatlantska integracija, vstop v Evropsko unijo in Nato, zaradi česar je bila v nekoliko podrejenem odnosu z Italijo, ki je lahko pogojevala ta proces in je to tudi počela na primer z izpostavljanjem vprašanja lastnine istrskih optantov.

Slovenija je kljub tem pritiskom in dilemam, ki so se v slovenski politiki tako kot med Slovenci v Italiji pojavljale glede posameznih vsebin, dosledno stala ob strani manjšine. »Stališče je bilo, naj se manjšina dogovori in ko je bil kompromis dosežen, ga je bilo tudi meni laže zagovarjati v stikih z italijanskimi oblastmi.«

Juri je anekdotično spomnil na steklenico vrhunskega terana, s katero je pridobil naklonjenost Franca Marinija, da je omehčal Sergia Colonija in vodstvo Krščanske demokracije v Trstu, ki je nasprotovalo zaščiti. Stikov, diplomatskega tkanja in prepričevanja je bilo veliko več. Juri je spomnil, da sta mu Piero Fassino in Stojan Spetič pomagala priti do premierja Massima D’Aleme, ministrice za dežele Katie Bellillo in pri drugih stikih, pri čemer se Slovenija sicer ni smela vmešavati v interne italijanske zadeve, je pa zagovarjala spoštovanje mednarodnih obvez.

Stranka SSk je k tem prizadevanjem prispevala v navezi z manjšinskimi strankami Južne Tirolske in Doline Aoste, je spomnil Andrej Berdon. Sprva so zagovarjali potrebo, da se v zakon vključi poimenski seznam občin, kjer bi se izvajala zaščita. Politični pogoji, ostro nasprotovanje desnice in s tem povezane bojazni v sami levi sredini so narekovali kompromisno rešitev. Vsekakor je priznal, da je mehanizem opredeljevanja posameznih občin nazadnje le stekel in je bila začetna zaskrbljenost presežena. Nekaj konkretnih pridobitev je zakon prinesel, nekaj vidne dvojezičnosti tudi, je ocenil Berdon, ki je kot najbolj kritični točki izpostavil še neuresničen slovenski glasbeni konservatorij in vprašanje slovenskega zastopstva v deželnem in državnem parlamentu.

S tem so se strinjali tudi drugi razpravljavci. Budin je menil, da bo težko v tem mandatu prišlo do reforme volilnih zakonov na deželni in državni ravni, še teže pa, da bi v tem okviru zagotovili zadovoljivo rešitev tudi spričo konfliktov v sami manjšini. Številke kažejo, da bo izvolitev naših predstavnikov vse težja, zato bi si morali zadati kot cilj ustanovitev posebnega urada, ki bi v Rimu in na deželi skrbel za potrebe manjšine.

Sergij Pahor in Rudi Pavšič sta kot takratna voditelja obeh krovnih organizacij poudarila pomen složnega nastopanja. Pahor ni skrival, da so bili in so še nekateri pogledi različni, vendar so jih znali preseči. »Z Rudijem sva intenzivno sodelovala, rekel bi vsakodnevno, in to je bilo odločilno,« je dejal. Sledili so si obiski v Rimu, s posredovanjem Dimitrija Volčiča so šli k predsedniku poslanske zbornice Lucianu Violanteju, »ki pa nama skoraj ni pustil do besede, češ da problem pozna in bo zadeva urejena«. Pozitivnejša je bila Pavšičeva ocena podobnega obiska pri predsedniku senata Nicoli Mancinu.

Noben zakon ne more rešiti vsega ne poravnati krivic iz preteklosti, je še menil Pahor, ki nad vsebino in izvajanjem zaščitnega zakona ni navdušen. Dejansko je bilo potrjeno, kar smo imeli že od Londonskega memoranduma in zavezniške uprave. Dodano je bilo priznanje Slovencev na Videmskem, kar je zelo pomembno, nekaj smerokazov in malo več. Zato pa je prepričan,da je treba pospešiti naša prizadevanja in se prilagajati na spremenjene razmere v naši narodni skupnosti, na kar je posebej opozoril tudi Miloš Budin. »Pri tem je nujno obnoviti sodelovanje obeh krovnih in vse naše civilne družbe za skupno dobro,« je naglasil Sergij Pahor.

Brez dlak na jeziku je o tem spregovoril Rudi Pavšič, ki je kot razdiralni dejavnik v naši skupnosti navedel, da je namesto nekdanjega povezovanja med krovnima organizacijama, ki je s složnim nastopanjem obrodilo rezultate, zdaj privilegirano povezovanje ene krovne organizacije z etnično stranko. »Eni potujejo sami v Rim, sledijo si očitki in pisma uredništvu, Paritetni odbor je glede Deželne šolske komisije padel na najnižjo stopnjo nesodelovanja. To ni resno, ne vodi nikamor, to je izraz pubertetne manjšine,« je bil neposreden Pavšič, ki se je zavzel za obnovitev poštenega in iskrenega sodelovanja med krovnima organizacijama, kakršnega je imel s Pahorjem ob prizadevanjih za zaščitni zakon.

»Takrat je bilo odločilno, da smo znali najti skupni jezik. Danes jenujno, da se spet dogovorimo in ne da polemiziramo med nami,« je poudaril Pavšič, ki je prepričan, da je največ odvisno od nas samih in ne od zunanjih dejavnikov. Potrebujemo skupnostrategijo. Kako naj razmišljamo o bistveni vlogi naše šole v družbenem okolju, ki se naglo spreminja, če se nismo sposobni dogovoriti med nami, se je vprašal. Pavšič je tudi opozoril na deželni zakon, ki ga je svoj čas pridobila Tamara Blažina s ciljem nadgraditve državnega zaščitnega zakona. Nanj smo povsem pozabili.

V kratkem povzetku ob koncu razprave je Marino Marsič ob zahvali sodelujočim za spodbudne misli zaključke strnil v poziv k soočenju v manjšini, usklajenemu nastopanju in iskanju skupnih imenovalcev. (Marko Marinčič – Primorski dnevnik, 15.2.2026)