GORIŠKI LOK: Mirko Brulc se poslavlja od županske funkcije

PRIMORSKI DNEVNIK, 17. oktobra 2010

»Vsak župan nima priložnosti doživeti vsega tega, kar sem doživel v teh osmih letih. Morda bo kdo mislil, da so bili to samo lepi dogodki. Bili so tudi težki, ampak na to se pozabi. Srečo sem imel, da sem imel na tej strani Vittoria Brancatija in da sem imel tu Slovence. Veliko so mi pomagali in svetovali tudi naši ljudje, Štefan Cigoj, Jože Šušmelj, tako da nisem delal samo s svojo glavo. Odstranjevali smo ograjo, rušili mejo. Zaradi tega sem moral na naši strani veliko pojasnjevati. Stari ljudje so mi očitali tudi, da prodajam Slovenijo, del Goriške in ne vem kaj še.«

[alt text]

Tako je začel svoje pričevanje o pestrem čezmejnem dogajanju na območju obeh Goric med leti 2002 in 2010 novogoriški župan Mirko Brulc, gost prve klepetalnice Goriškega loka v tej sezoni, ki je v petek zvečer potekala v čitalnici Feiglove knjižnice v Gorici. Kot je povedal Livio Semolič, ki je vodil pogovor z gostom, je bil njen namen tudi zahvala Brulcu, ki se po dveh mandatih umika z županskega stolčka, za dobro sodelovanje in prijateljske odnose, ki jih je v tem času navezal s slovensko narodno skupnostjo v Gorici. Brulc je uvodoma pojasnil, da je petkov obisk Romana Prodija v Novi Gorici zanj pomenil neko simbolično slovo, pa ne od tega prostora, ampak od funkcije, saj bo odslej aktiven le še kot poslanec v državnem zboru, med Slovence v Italiji pa se bo še naprej vračal, morda še pogosteje, saj bo imel manj obveznosti.

Spomnil se je izredno dobrega sodelovanja s prejšnjim goriškim županom, Vittoriom Brancatijem, in dodal, da so z njegovim odhodom nekateri načrti ugasnili. »Tudi do Ettoreja Romolija gojim spoštovanje. Nikoli mi ni rekel žal besede ali kaj podobnega, verjetno pa ima za sabo ljudi, ki mu preprečujejo, da bi delal drugače, kar bi bilo za nas zelo koristno,« je dejal Brulc in izrazil obžalovanje, ker bi se lahko v ta čezmejni prostor, ki ga ne ločuje nič več, v obojestransko korist steklo veliko veliko več evropskih sredstev, ki počasi usihajo. Pozdravil je delovanje treh občinskih uprav, kritičen pa je bil do dejstva, da številni projekti, ki so bili načrtovani na papirju, v praksi niso zaživeli. »Zadnje leto in pol sem že utrujen od tega, da stalno nekaj prosimo, moledujemo, predlagamo, pa potem ni iz tega nič, razen velikih besed,« je še povedal Brulc, ki je s svojim delom in današnjim položajem novogoriške mestne občine zadovoljen. »Naša občina je izjemno malo zadolžena. Nekaj več kot sto evrov na prebivalca, nekatere druge so zadolžene 800, 900 evrov na prebivalca. Na mizi imamo projekte v višini okrog 60 milijonov evrov,« je pojasnil in omenil čistilno napravo v Vrtojbi, katere gradnja se bo začela prihodnje leto in tako dokončno črtala z dnevnega reda problematiko potoka Koren, dalje Center za ravnanje z odpadki v Stari Gori, Varstveno delavni center, pa študentski stolpič. Kar se spodbud na gospodarskem področju tiče, je omenil 1,5 milijona evrov brezobrestnega kredita za male obrtnike, gospodarstvenike in kmete, pa še dodatnih 900 tisoč evrov nepovratnih sredstev, ki jih občina namenja za razvoj gospodarstva.

»Mislim, da v Novi Gorici ni tako slabo, kot se govori. Stopnja nezaposlenosti je 8,4-odstotna, kar je še precej pod slovenskim povprečjem. Osebne dohodke imamo še vedno nad povprečjem. Ne samo zaradi Hita, ampak tudi zaradi drugih dobrih podjetij, usmerjenih v znanje, ki dajejo visoko dodano vrednost. Upam, da se bo čez čas pokazalo, da je bilo prav, da smo vlagali v univerzo in visoko šolstvo,« je še podkrepil svoje prepričanje in pojasnil, da odhaja z dobrim občutkom, pa čeprav ve, da mu bo že čez deset dni težko, da ni več župan. Na vprašanje Livia Semoliča, ali vidi možnost, da bi se Nova Gorica, ki se za razliko od Gorice v zadnjih letih pospešeno razvija, razvila v vodilni center v čezmejnem prostoru, je odgovoril, da vsi, ki prihajajo v Novo Gorico, vidijo ta razvoj in da rastejo v mestu številne vsebine, ki bodo zanimive za celotno okolje, opozoril pa je, da še vedno obstajajo predsodki na obeh straneh nekdanje meje, ki so proti zbliževanju in povezovanju. V nadaljevanju je izpostavil zelo dobre, prijateljske odnose s prefekturo in kvesturo v Gorici ter dodal, da bi morali takšni odnosi zaživeti tudi na področju gospodarstva, zdravstva, infrastrukture, pa tudi med ljudmi, ki se še vedno ne udeležujejo številnih dogodkov na obeh straneh meje. »Mislim, da bomo res sodelovali skupaj, ko se bosta oba mestna sveta enkrat ali dvakrat na leto srečala na skupnem sestanku. Enkrat tu, enkrat pri nas in se bo diskutiralo o ekologiji, gospodarstvu, skupnih projektih,« je naglasil in izrazil zadovoljstvo, da je bilo na slovenski strani tako rekoč v trenutku narejeno vse za potrditev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS). Pri tem pa poudaril, da je tudi Romoli izkazal velik interes za ta projekt, ter izrazil upanje, da bo tudi italijanska stran projektu, ki prinaša številne možnosti za nadaljnji razvoj tega območja, prižgala zeleno luč.

V zvezi s svojim naslednikom ali naslednico – strankarsko kolegico Darinko Kozinc ali kandidatom LDS Matejem Arčonom -, o čemer bo čez natanko teden dni odločal drugi krog volitev, je Brulc izrazil prepričanje, da je sreča, da izbor enega ali drugega ne more pomeniti katastrofe za nadaljevanje projektov, ki so že zastavljeni, tudi na področju čezmejnega sodelovanja. Sam pa se bo za ta prostor še naprej po svojih močeh in zdaj, razbremenjen županske funkcije, še toliko bolj zavzemal v ljubljanskem parlamentu. Ob zaključku prve letošnje klepetalnice Goriškega loka so se predstavniki manjšinskih organizacij Mirku Brulcu zahvalili v imenu celotne slovenske narodne skupnosti, ker jim je bil vedno desna roka, vedno ob strani in zvest prijatelj »zamejstva«, slišati pa je bilo tudi izjavo: »Če bi imeli tudi na naši strani enega Brulca, bi bilo verjetno precej drugače.«

Nace Novak