Dan slovenske kulture: osrednja proslava Skupaj zmoremo!

Ko je starosta slovenskih pisateljev Boris Pahor z ekrana Kulturnega doma sporočil, da »šport spada h kulturi«, je postalo tudi zadnjim skeptikom jasno, da je kultura zelo širok pojem, katerega sestavni del so tudi športniki. In da je bila torej izbira krovnih organizacij SKGZ in SSO, da osrednjo proslavo ob dnevu slovenske kulture zaupata Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, upravičena in pravilna. Da je bila izbira posrečena, je potrdila tudi množična udeležba, tako na odru kot v dvorani: Kulturni dom je bil poln, ljudje so dogajanju na odru sledili tudi preko video monitorjev.
Letošnja proslava je potekala pod geslom Skupaj zmoremo, mlada režiserka Jasmin Kovic pa je vanjo »vpregla» okrog 140 predstavnikov skoraj vseh panog, s katerimi se ukvarjajo slovenska športna društva; na odru so se na koncu, ob akrobatkah, košarkarjih, odbojkarjih, plavalcih, nogometaših, telovadcih, gledaliških igralcih, glasbenikih in pevcih (v vseh primerih so to bili tako moški kot ženske), prikazali celo smučarji, kajakaši in jamarji. Skupaj so sestavili izviren mozaik giba, besede in glasbe, preteklosti in sedanjosti, ki sta odmevali tudi v »radijskem studiu«, iz katerega sta športu posvečeno oddajo vodila Lara Komar in Danijel Malalan. Mozaikov razpoznavni znak je bila nedvomno izvirnost, saj je večina tistega, kar smo videli in slišali na odru, nastala posebej za to priložnost, od Protišportnega repa, ki sta ga napisala Ilija Ota in Igor Pison, mimo zgodovinskih orisov Vilija Prinčiča do košarkarske koreografije, ki si jo je zamislila Daša Grgič. V zgodbi o Orlih in Sokolih nas je avtor Miran Košuta spomnil, da je slovenska kronična prepirljivost nekoč koreninila tudi v športnem gibanju … a nas tudi opozoril, da ni nič narobe, če se predstavniki ene struje udeležujejo »procesij« druge strani. Igor Pison nas je v monologu Moja!, ki ga je zaigrala nekdanja odbojkarica, danes pa perspektivna gledališka igralka Patricija Jurinčič, popeljal na odbojkarsko igrišče, Peter Verč je nogometnemu sodniku Evgenu Banu ponudil monolog Zrcalo ljudstva … saj so nogometni sodniki kot slovenski narod, ko drugi igrajo, mi gledamo. Mairim Cheber je predstavila boj proti komi košarkarice Nine Kolenc in njeno odločitev za »biti«, Ilija Ota pa hiperaktivnega dečka, ki se iz kroničnega glodalca svinčnikov spremeni v uspešnega plavalca (oba teksta je napisala Jasmin Kovic).
Gledališki vložki so se prepletali s pevskimi in glasbenimi, ki so jih izvajali Evgen Ban, Mairim Cheber, Patrizia Jurinčič, Ilija Ota, Nikolaj Pintar, Kristina Frandolič in Marta Donnini: ob zimzelenih Slovenskega naroda sin in Samo milijon, so z združenima dekliškima skupinama Bodeča neža in Kraški slavček-Krasje, ki sta v nedeljski »telovadnici« imeli vlogo navijačic, zapeli tudi avtorske Dejmo naši! (Jurij Paljk), Sanjska žoga (Marij Čuk), Voda in pena (David Bandelj), ki jih je uglasbil Patrick Quaggiato. V velikem finalu pa je mogočno zadonela še nova himna ZSŠDI Skupaj zmoremo, ki jo je napisal Evgen Ban. Pevce sta vodili Mateja Černic in Petra Grassi, spremljal pa jih je kvartet tolkalcev (Quaggiato, Marko Jugovic, Alex Kuret in Matija Tavčar).
Športna pragmatičnost je s sporeda letošnje proslave izločila slavnostne govornike in jih zamenjala s štirimi krajšimi video sporočili. Prvi set (Včeraj) so zaupali že omenjenemu Pahorju, ki je med drugim priznal, da je bil zaljubljen v nogomet, najraje pa zahajal v gore (na Triglav se je povzpel šestnajstkrat). Maloštevilni slovenski narod je po njegovi oceni lahko uspešen le v kulturi (in seveda v športu, če je ta sestavni del kulture). Franko Drasič je v 2. setu (Danes) spomnil na zanos, ki je vodil prvo povojno generacijo, ko je postavljala na noge novo družbo – tudi športno. Danes lahko rečemo, da smo njeni enakopravni člani, proti tihi in ne vsiljeni asimilaciji, ki jo v društva vnaša italijanščina, pa bi se lahko borili z združenimi ekipami. Kajti, skupaj zmoremo! Kaj pa jutri in pojutrišnjem? Za mladega borovega košarkarja Iljo Kocijančiča je ravno igranje v športni ekipi utelešenje gesla skupaj zmoremo, med vrstniki pa bi rad videl manj sporov in zazrtosti v lastni vrt. Najmlajši govorniki Oliver Busan, Lorenzo Mezzavilla, Boštjan Petaros in Denis Stefani pa so prisotne očarali z otroško neposrednostjo in svojimi voščili: eni Slovencem voščijo, da bi se ohranili in da bi vsi razumeli njihov jezik, drugim, da bi bili kot gosenice, ki jih čaka svetla prihodnost metuljev.
Po sedemdesetminutnem viharju besed, barv, teles se je res številnim športnikom in športnicam na odru pridružila Martina Kafol, predstavnica odbora, ki je na povabilo SKGZ in SSO izbral letošnje prejemnike kulturnih priznanj. Drago Štoka in Rudi Pavšič sta »zamejske Prešernove nagrade« podelila škedenjskemu kaplanu in vsestranskemu kulturnemu delavcu Dušanu Jakominu ter duu Feri, ki ga sestavljata brata Marko in Martina – nadarjena in uspešna glasbenika ter pedagoga. V zahvalo in spodbudo. (pd)
(Primorski dnevnik, 10. februarja 2015)