Častno mesto Jože Vilfana v obliki kipa

Joža Vilfan – za nas, na italijanski strani meje, je odigral pomembno vlogo, saj se je desetletja razdajal za Primorsko, Trst in Gorico – je dobil častno mesto v obliki doprsnega kipa na zelenici sredi Nove Gorice zraven štirih zaslužnih oseb iz obdobja antifašizma. O njem je bilo v dnevniku precej napisanega v napovednih sestavkih.

Njegovo osebnost je včeraj podčrtala prisotnost okrog dvesto občanov, vključno s štirinajstimi sorodniki, ki jih je prireditelj, območno Združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica v sodelovanju z novogoriško mestno občino ter Slo­vensko kulturno-gospodarsko zvezo, izrecno povabil na slavnost. Za kroniko poudarimo, da je čezmejni goriški prostor v nekaj dneh poskrbel za javno izpostavitev, z več kot zadovoljivo udeležbo, dveh primorskih osebnosti evropskega formata – Cirila Zlobca v kulturni sferi in Jožo Vilfana na družbeni ter diplomatski ravni.

Na včerajšnjem odkritju doprsnega kipa, delo kiparke Anje Kranjc iz Vipave, je najprej spregovorila območna predsednica ZZB Katjuša Žigon. Pozdravila je predstavnike upravnih teles in organizacij ter se zahvalila vsem, ki so pomagali pri projektu s prvimi pobudami pred desetimi leti: poleg prirediteljev tudi občina Renče Vogrsko, novogoriška mestna skupnost in Goriški vodovodi. Leta 2008 je na Vogrskem potekal študijski simpozij o Joži Vilfanu, po katerem so izšli tedanji prispevki. Sedaj so prireditelji izdali priložnostno publikacijo.

Novogoriški župan Matej Arčon je izrazil hvaležnost negovalcem vrednot NOB za pobudo, ki se vključuje v letošnji občinski praznik. Dejal je, da je Joža Vilfan odigraval izredno vlogo v naporih za priključitev Primorske. Obeležje si zasluži za pokončno držo in diplomatske veščine, ki jih je uporabljal v dobro Primorcev. Znotraj Pokrajinskega sveta je odigral po prihodu iz Ljubljane pomembno vlogo, saj je sodeloval pri razglasitvi priključitve Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji.

Rudi Pavšič je v imenu sopobudnice SKGZ izpostavil, da je slavljenec bil predvsem velik Slovenec, Primorec in »zamejec«. Ta vrlina ga je spodbujala, da se je vztrajno po diplomatski poti boril za pravice svojih ljudi, saj se je leta 1908 rodil v Trstu. Miselno in operativno sodi v njegovo izročilo tisti levi del narodne skupnosti, ki doživlja njegovo vlogo kot spodbudo za preseganje apatije in zgodovinskega revizionizma. S sedanjimi dogajanji se zna zgoditi, da slednji v enem desetletju prevlada v prid okupatorjem in kolaboraciji. Čez dobro leto bo poteklo sto let od požiga tržaškega Narodnega doma, o katerem ni Vilfan nikoli želel govoriti, niti s sorodniki, ker ga je dogodek izredno presunil. Prilika bo za ponovni poudarek vrednot, ki se skozi de­setletja pretakajo iz roda v rod.

V zaporedju je spored popestril novogoriški moški pevski zbor Provox. Verjetno v skladu z Vilfanovo vlogo organizatorja in diplomata, več kot oboroženega borca je izbor pesmi bil uravnan narodno folklorno, ni pa odmanjkalo Vstajenje Primorske. Scenografijo je dopolnjevalo dvanajst praporščakov. Z mikrofonom je potek povezovala časnikarka Mateja Rosa, ki je povabila k besedi glavnega govornika Janeza Stanovnika. Ne gre ponavljati vseh njegovih vlog in nalog. V sobotnem okviru je zanimivo povedati, da sta bila z Vilfanom ne le tovariša, temveč tudi prijatelja in sorodstveno povezana, saj se je poročil z njegovo sestro.

Spomnil se je dogajanj med goriško fronto (nasprotniki NOB jo opredeljujejo kot »tako imenovano«!), ko je bila sprejeta listina o priključitvi Primorske. Joži Vilfanu podpis svetnikov ni bil dovolj in je dosegel, da jo je na Lazni nad Lokvami potrdilo kar 157 delegatov od Istre do Tolminskega. Poročilo je v osrednjo Slovenijo prenesel Aleš Bebler, kamor ga je z vojaškim letalom prepeljal italijanski pilot, ki se je med goriško fronto na mirensko goriškem letališču pridružil partizanom. Prisotni so sledili številnim prigodam s pariške mirovne konference in iz obdobja diplomatskih bitk v Združenih narodih v obdobju hladne vojne. Vredno je sicer podrobneje spoznati razvoj Trža­škega vprašanja, kar pa presega okvir tega poročanja. (ar)