fallback-thumbnail

Bodo italijansko-slovenski odnosi obšli nekdanji mejni prostor?

PRIMORSKI DNEVNIK, 16. maja 2010 GORICA – Nekdanji mejni prostor, v katerega uvrščamo Furlanijo-Julijsko krajino, Istro in Primorsko, si bo moral sam izboriti aktivno vlogo v odnosih med Italijo in Slovenijo. To je ugotovitev, ki je prevladala na petkovem Evropskem večeru Slovenske kulturno-gospodarske zveze, posvečenim odnosom med sosednjima državama. Na vprašanja Livia Semoliča so odgovarjali poslanci Alessandro Maran, Roberto Antonione in Franco Juri. Maran je član poslanske komisije za zunanjo politiko, Antonione je bil podtajnik na zunanjem ministrstvu, Juri je podpredsednik zunanjepolitične komisije slovenskega parlamenta. Vsi trije so prepričani, da zemljepisna lega ni več glavni pogoj za sodelovanje, ki zahteva konkretne načrte in gospodarsko integracijo. Parlamentarci soglašajo, da so odnosi med državama dobri in da je njihov objektivni okvir boljši kot v preteklosti. Juri je prepričan, da ima Slovenija od štirih sosedov najboljše odnose prav z Italijo, sodelovanje pa ni doseglo pričakovanj ljudi, ki živijo ob nekdanji meji. Smo v nekakšni sivi coni, tudi zato, ker je vzdušje v naših krajih še vedno obremenjeno s preteklostjo. In kaj narediti, da se bodo stvari obrnile v pravo smer? Maran je prepričan, da je politika dialoga sicer plemenita, a sama sebi namen, če je ne spremljajo konkretni načrti. Navedel je primer hitre železnice v okviru petega evropskega koridorja, ki postaja vse bolj utopija. Italija pod silo razmer krepi koridor na relaciji Verona-Brener, v piemontski dolini Susa na meji s Francijo so doslej zgradili le dva kilometra hitre železnice, gradbena dela pa potekajo pod nadzorom policije. Antonione je bil še bolj realist. Odnose med FJK in Slovenijo je označil za formalne in kurtoazne, saj se obe državi hočeta komunicirati na ravni državnih vlad. Poslanec Ljudstva svobode je prepričan, da Trst nima več nobene besede pri rimski zunanji politiki, kar se mu zdi dobro. Italija in Slovenija zelo dobro sodelujeta v politiki do držav nekdanje Jugoslavije, ki vštevši Albanijo sedaj označujejo kot zahodni Balkan. Ljubljana in Rim sta glede tega že postala neke vrste strateška partnerja, kot pričajo npr. skupna prizadevanja zunanjih ministrov Franca Frattinija in Samuela Žbogarja za odpravo vizumov za državljane Bosne in Hercegovine. V igri ni samo BIH, skupni interesi se pojavljajo tudi v Črni gori, Srbiji in Makedoniji. Skratka, dogaja se marsikaj, a ne v naši neposredni bližini. Maran in Antonione nista ravno optimista, da se bodo naši kraji kaj hitro »predramili«, medtem ko Juri vidi možnost konkretnih korakov na severnem Jadranu. V Tržaškem zalivu se po eni strani kopičijo problemi in strahovi (Juri meni, da so legitimni, a odvečni), po drugi razvojne možnosti, ki pa zahtevajo dolge čase. In čas ni ravno naš zaveznik, je prepričan Maran, goriški poslanec Demokratske stranke. Potreben bi bil velik preskok, ki ga FJK trenutno ni sposobna narediti, tudi slovenska Primorska pa ne kaže velikih zanimanj v to smer. Semolič je opozoril tudi na Slovence v Italiji in Italijane v Sloveniji. Juri je zadovoljen, da se retorično ne govori več o manjšinah kot o mostovih med državama. Obe manjšini, ki dobro sodelujeta, se danes soočata z novimi problemi in izzivi, ki so vezani tudi na vse večjo število narodno mešanih družin v obeh skupnostih. Slovenija, je dejal poslanec stranke Zares, popolnoma podpira boj Slovencev na Videmskem za prihodnost špetrske dvojezične šole. Antonione je dejal, da bi morala Rim in Ljubljana poiskati nove in trajne mehanizme za finančno podporo obema manjšinama.

S.T.

Povezane objave

Nikoli več!
Zavezanost k načrtovanju skupne prihodnosti
Novogoriški župan Samo Turel sprejel predstavnike slovenskih organizacij v Italiji