Bazovica 2019: govor Ksenije Dobrila pri maši zadušnici

Sodnik je sklenil svoj arogantni govor in izrekel obsodbo. Črne patrole so nadzorovale ulice, vojne ladje zasidrane v zalivu, so topove obrnile proti mestu, slovenske vasi so zastražili, legla je strašna noč, ki se je izpela v krvavo zoro. Z oklopnikom so jih pripeljali na bazovsko gmajno, veter je pobožal njihova  potna mlada čela. Kras v medli zarji, tako spokojen in domač, vonj po borih v septembrski jutranji rosi. Vihar misli in spominov, ob 5.45 rezko povelje, Ferdov klic “sem streljajte, podleži!” Svinčenke so zasikale skozi zrak, njihov zvok še odmeva. Po 89 letih  še odzvanja, slišimo ga. Včasih bolj pritajeno, kot čuječo misel, včasih brni kot opozorilna zavest.

Prve žrtve fašizma v Evropi. Prve žrtve fašizma in za italijansko državo uradno še vedno teroristi.

Ferdo Bidovec, najmlajši, sin slovenskega očeta in italijanske matere, v glavnem odboru organizacije Borba,22 let

Franjo Marušič, bančni uradnik, med voditelji tajne organizacije Borba, 24 let

Zvonimir Miloš, hrvaškega rodu, na njegovem mestnem domu  se je osnovalo podtalno delovanje Borbe, 27 let

Alojz Valenčič,  skrbel je za prehode ilegalcev, propagande in orožja iz zaledja v Trst, 34 let.

Nikoli ni bilo lahko slovenskemu narodu na skrajnem zahodnem poselitvenem robu, v tem etnično raznolikem prostoru. Toda slovenska tržaška in goriška skupnost je bila ob prelomu iz 19. v dvajseto stoletje zavedna, radoživa in podjetna. Tržaška mestna iredentistična oblast ni dovoljevala ustanovitve slovenskih šol v mestnem središču, a samozavestna skupnost se je znašla. Ciril-Metodova družba  ustanovi privatno slovensko šolo v šentjakobski mestni četrti in nato še podružnico v samem mestnem središču, ki jo kmalu obiskuje kar 2500 učencev. Ambiciozna skupnost  si zamisli moderno večnamensko poslopje in v središču mesta, različnim oviram navkljub, postavi skupaj s slovanskimi brati ponosni Narodni dom. Trst je takrat za marsikoga slovenska kulturna prestolnica, skupnosti  se obetata razpon in rast. Pa je sanje presekala prva svetovna vojna, nova razmejitev in oblast. Oblast, ki je nabuhlo, v imenu dvatisočletne kulture obilo obljubljala, dejansko pa se je nasilje takoj začelo z opustošenjem uredništva Edinosti, dve leti zatem je gorelo srce tržaškega slovenstva-Narodni dom. Mussolini, karizmatični politik je izrabil gospodarsko stagnacijo in zbeganost ljudstva. Fašistična ideologija je v naših krajih prežetih z iredentizmom in protislovanstvom našla posebej rodovitna tla. Nasilna asimilacija slovanske rase, inferiorne in barbarske, kmečko neotesane, je postala programska smernica, ki se je brutalno izvajala.

Raznarodovanje je poteptalo osnovno pravico slovenskega človeka. Naši ljudje so se opredelili za upor in ilegalno delovanje, ker je etnična identiteta del narodne in osebne prvobitnosti, brez nje ni svobode ne osnovnega človekovega dostojanstva. Ilegalci, uporniki, udeleženci prvega in drugega tržaškega procesa in kasneje partizani druge izbire niso imeli, obstajala sta le  upor in borba. To ni bil kolonialistični boj, bitka za zaplembo novih zemlja in zasužnjevanje narodov, to je bila samoobramba.

In Bazovica je za vse Slovence postala pojem odpora zoper narodnostno zatiranje in upora  za ohranitev identitete, jezika, kulture, šole, tradicije, za pravico do bivanja na tej zemlji kot samostojna skupnost.

Zato negujemo spomin. Zato se v  zbiramo na kraški gmajni, zremo v preprosti beli spomenik in zvok svinčenk  še brni v naši zavesti.

Včasih je odmev zelo glasen in doneč. Takrat recimo, ko  brezvestna roka nastavi peklenski stroj na svetoivansko slovensko šolo. Zabrni vsakič, ko neznanci oskrunijo spominska obeležja, takrat ko znova in znova nenaklonjenemu birokratu razlagamo pravice zapisane v zakonu, takrat, ko v   Gorico vkoraka fašistična četa nostalgičnih starostnikov in takrat, ko se po tržaških mestnih ulicah postrojijo mladci v črnih srajcah ter jih mestna oblast v pozdrav objame, tudi takrat, ko v februarju s tistega drugega bazovskega razkošnega marmornatega obeležja pljusknejo krivične obtožbe, ki pripisujejo našemu narodu genocidna dejanja, letos celo umore otrok.

Odmev  svinčenk sikajoče spreleti zavest, ko razlagajo, da so slovenska narečja na Videmskem nekaj drugega, kar nima opravka s slovenščino, ko pred komemoracijo požiga Narodnega doma slišimo, da smo si ga sami zažgali, ali pa ob predložitvi zakonskega predloga, da bi nas preštevali. Preštevali, po vsem pustošenju fašizma, po vojnem nasilju, povojnih pritiskih in po desetletjih vsakovrstnega šikaniranja. Kdo bo polagal račun za vse izginule duše, kdo, za ubite in razseljene, za vse asimilirane pred in po vojni, za vse, ki so se potuhnili v jeziku in poniknili v potujčenih imenih in priimkih, ker so bila poniževanja in zaničevanja pretežko breme, včasih neznosno, da se ga še danes nekateri bojijo  zase in za svoje potomce.

In svinčeno tesnobno svedra odmev brez prestanka, ko se v zadnji letih ekstremistične strupene klice populistične politike širijo po vsej Evropi. Nam, ki smo po vojni rojeni, se nam je zdelo nepredstavljivo, kako sta se Mussolini in Hitler povzpela na oblast, oba z današnjimi očmi  groteskno samopašna politika, ki pa sta vendar uspela z rasističnimi načeli in sovražno propagando  osvajati množice ter sprožiti vojno morijo. Toda, ali  nismo tudi danes priča, kako spretni demagogi, karizmatični primitivci  prekanjeno nagovarjajo ekstatične množice, izkoriščajo družbene stiske za svojo politično računico, s sovražnim govorom dramijo strahove in mržnjo. V napadalno paranoidnem slogu na socialnih omrežjih kriminalizirajo etnične in verske skupnosti, še zlasti romsko in muslimansko, širijo strah  pred begunci, zaničujejo intelektualce, sodnike, učitelje in novinarje, promovirajo mačizem in sovraštvo do istospolnih, postavljajo v dvom civilne pravice, zagovarjajo gradnjo zidov. 

Pri vsem tem je še najbolj zaskrbljujoče, da se mnogi, ki še zdaleč ne pristajajo na nacionalistično, ksenofobno in nacionalistično recepturo, raje umaknejo iz aktivnega državljanstva v domačo intimo, izklopijo politične teme, se ne udeležujejo volitev in se napravijo nevidne. Pa bi morali vedeti, da sta mir in svoboda krhki stanji, ki terjata stalno, neprenehno opredelitev in dejavno prizadevanje.

 Radi bi, da se naša skupna evropska država upre drsenju v brezno. Sam Sveti Oče je pred nekaj tedni poudaril, da je potrebno Evropo rešiti, ker je dediščina, ki »se ne more in ne sme razpustiti« in da znova mora postati takšna, kot so jo »sanjali ustanovni očetje«.

Radi bi v naših miselnih in čustvenih pokrajinah utišali ta svinčeni odmev in ga prepustili spominu zgodovine ter zaživeli po pravih humanističnih paradigmah sožitja.  »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« in »ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi« sta Jezusovi zapovedi za katoličane in nepogrešljivi etični imperativ za vse tiste, ki nimamo milosti vere.

 Želeli bi le živeti v miru, v medsebojnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju. V skupnosti enakih v različnosti bi radi gradili  prihodnost za naše otroke in vnuke.

Isti so naši upi, kot tisti pred 89 leti. Tiste upe, ki so jih takrat zase, za svoje drage, za slovenske ljudi in vse narode v mladostnih sanjah čuvali  Bidovec, Miloš, Marušič, Valenčič.