Aleksander Rojc

Aleksander Rojc (1949 - 2022) - In memoriam

Spoštovani Marisa in Verena ter Tatjana,

minevanje časa nas v življenju preseneti z udarci in nenadnimi odsotnostmi, ki jih je težko zapolniti. Tako je s preranim slovesom moža, očeta in brata Aleksandra Rojca. Od vedno sem pa prepričana, da je temeljni smisel obstoja slovenske narodne skupnosti v Italiji na solidarnosti njenih pripadnikov. Naj torej ob tem trenutku izrazim hvaležen spomin vseh nas na osebo, ki je pustila pečat v zgodovini ne le Slovencem v Trstu, ampak celotnemu tržaškemu področju in še dlje.

Težko je dati primerno težo impozantnosti dejavnosti Aleksandra Rojca na glasbenem področju. Njegovo delo na Glasbeni matici ter skrb za izobraževanje mlajših v smeri razvoja tega področja umetniškega izražanja Slovencev v Italiji bo, tudi po več kot desetletju od njegove upojitve, težko nadomestljivo.

Dragocenost lika Aleksandra Rojca pa vidim v njegovi miselni širini, ki je nesporno obogatila naše celotno okolje, krepko čez dejavnost na glasbenem področju. Od vedno smo namreč pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi občudovali njegovo dovzetnost do avantgardizma. Naprednost izraznih oblik dvajsetega stoletja je spremljal, promoviral in podpiral. Njegovo prizadevanje za potrditev izjemnosti na primer Edvarda Zajca, ki je temeljilo na iskrenem prijateljstvu, je zgledno. Iskanje umteniške lepote preko presežkov modernosti, novosti in eksperimentiranja, je odlika, ki jo zmore redkodko. Prav tako izpostavljam njegovo zaverovanost v evropsko svetovljanskost Trsta, ki jo je mojstrsko povzel v prispevku v dvojezični monografiji Trst: umetnost in glasba ob meji v tridesetih letih 20. stoletja.

Njegov zapis o predvsem glasbenih povezavah med Dunajem in Trstom v dvajsetem stoletju zaključuje z italijanskim navedkom: »Soltanto chi guarda avanti ha lo sguardo lieto.«

Aleksander Rojc je bil človek naprednih misli in dejanj, kot so bile klavirske spremljave računalniško-umetniških inštalacij Edvarda Zajca, praizvedbe sklad Erika Satieja, raziskovanjem ekspresionističnega opusa Marija Kogoja in raziskovanje konstruktivističnih maestrov, kot sta bila Černigoj in Stepančič, ob izjemnih sodelavcih, kot je sestra Tatjana, Dragan Živadinov, Janez Vrečko in drugi.

Zaverovanost v potrebi poslednjega človeka po iskanju lepote je pretvoril v sledi, ki jih ne bomo pozabili. Posnetki klavirskih izvedb ali zapisi, med katerimi naj poudarim monografijo Glasbena kultura v trstu od leta 1948 do nastopa fašizma, nas bodo še nagovarjali o monumentalnosti njegovega dela.

Moža, očeta in brata danes pogrešamo in zato vam Marisa, Verena in Tatjana poklanjam globoko sožalje v osebnem imenu in v imenu Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Ob tem pa naj še enkrat poudarim, da bosta njegov duh in delo še naprej oplajala mlade rodove pri iskanju lepote v vsaki individualni eksistenci.

Ksenija Dobrila,

predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze

Povezane objave

Nikoli več!
Zavezanost k načrtovanju skupne prihodnosti
Novogoriški župan Samo Turel sprejel predstavnike slovenskih organizacij v Italiji