50 let SKGZ - KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED

V nedeljo, 28. novembra 1954, je bil na sedežu Slovensko-hrvatske prosvetne zveze (SHPZ) v Trstu v Ulici Roma ustanovni občni zbor Slovenske gospodarsko-kulturne zveze, kot se je glasil prvotni naziv. Goriška SKGZ je nastala nekaj mesecev kasneje in sicer 5. junija 1955. Združitveni občni zbor obeh vej zveze je bil 23. marca 1958. Sprememba imena iz SGKZ (Slovenska gospodarsko-kulturna zveza) v SKGZ (Slovenska kulturno-gospodarska zveza) je bila osvojena na predlog Gorice ob združitvi leta 1958. Z združitvijo je SKGZ postala prva slovenska manjšinska organizacija na narodnostno mešanem ozemlju današnje avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. Slovenska kulturno-gospodarska zveza je povezala v celoto Slovence iz Tržaške, Goriške in Videmske pokrajine. V videmski pokrajini formalno ni bila ustanovljena veja SKGZ. Tako odločitev so narekovali politični in narodni razlogi. V bistvu je zato vlogo SKGZ opravljalo v širšem pomenu besede kulturno društvo Ivan Trinko. Društvo je bilo zasnovano leta 1954, formalno ustanovljeno 2. oktobra 1955. Društvo Trinko je bilo motor narodnega in kulturnega delovanja Slovencev v Benečiji. Petinštirideset delegatov, odposlancev petnajstih gospodarskih, prosvetnih, kulturnih in drugih ustanov, je bilo prisotnih na ustanovnem občnem zboru Slovenske gospodarske-kulturne zveze (SGKZ) na sedežu Slovensko-hrvatske prosvetne zveze (SHPZ) v Trstu v nedeljo 28. novembra 1954. Ključne poudarke je naglasil Boris Racè, ki je imel na zboru osrednjo poročilo ob Fortunatu Mikuletiču in Mirku Kosmini. Race je med drugim poudaril: »(…) Ko ustanavljamo danes kot odposlanci gospodarskih, kulturnih, prosvetnih in drugih organizacij in ustanov Slovensko gospodarsko-kulturno zvezo, se dobro zavedamo, da polagamo s tem trdno osnovo za nadaljnji gospodarski in kulturni razvoj Slovencev na Tržaškem ter hkrati ustvarjamo tudi posebno ugodne pogoje za delovanje Slovencev na političnem področju. Zato upravičeno lahko ocenjujemo naše današnje zasedanje kot važen mejnik v delovanju tržaških Slovencev. (…)«

V nedeljo, 5. junija 1955, je bil v dvorani Pri zlatem pajku ustanovni občni zbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ki ga je organiziral pripravljalni odbor, za katerega je dala pobudo Zveza slovenskih prosvetnih društev (ZSPD). Po razpravi so delegati (7 ustanov in društev ter ZSPD, ki je imela takrat včlanjenih 17 prosvetnih društev) odobrili poročila, sprejeli pravila zveze ter izvolili upravni odbor nove zveze SKGZ. Predsednik je bil Lambert Mermolja, prvi podpredsednik pa Viljem Nanut, ki je podal osrednje poročilo: “(…) Današnji občni zbor, na katerem ste se zbrali številni delegati raznih kulturnih in gospodarskih ustanov, pomeni važen mejnik v življenju zamejskih Slovencev v Italiji. Danes se bodo postavili temelji novi zgradbi, za pravilen in dostojen razvoj vsega našega kulturnega in gospodarskega življenja. (…) Nerazumevanje za uveljavitev naših pravic na podlagi enakopravnosti se vleče in zavlačuje že od septembra 1947 dalje, t.j. odkar so na vladi ljudje, ki nas ne le nočejo razumeti, ampak nas hočejo celo kot slovenski narod zatajiti. Vse to bo morala prevzeti bodoča zveza in nadaljevati v tem smislu borbo, dokler ne dosežemo tega, kar bi kot enakopravni državljani pri spoštovanju človečanskih pravic že morali imeti. (…) “ Goriška SKGZ ni bila vezana samo na goriško ozemlje, temveč je predstavljala tudi Slovence in njihovo organiziranost v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. V bistvu je nasledila Demokratično fronto Slovencev (DFS) oziroma kasnejšo Socialistično fronto Slovencev (SFS) z razliko, da je bila DFS (odnosno SFS) politična organizacija, ki je nastopala tudi na volitvah. SKGZ pa je bila politična, narodna in manjšinska organizacija, ki je zastopala interese slovenske narodne skupnosti. SKGZ ni odprla svojega urada v Vidmu, Čedadu ali Špetru. Prevladala je zamisel o ustanovitvi osrednjega kulturnega društva. Tako je bil 2. oktobra 1955 v Vidmu ustanovni občni zbor kulturnega društva beneških Slovencev, ki so mu dali ime po beneškem buditelju, pesniku, duhovniku Ivanu Trinku, ki je preminil leto prej. Društvo si je od samega začetka postavilo kot osnovno nalogo obrambo materinega jezika, narodnega izročila in zavesti, dosego manjšinskih pravic. Matajur, glasilo beneških Slovencev, je v svoji 18. številki v letu 1955 ( 16.-31.10.1955) je dal potreben poudarek pomembnemu dogodku. Med drugim lahko preberemo naslednje besede: “ V nedeljo, 2. oktobra, je bil velik dan za Beneško Slovenijo. Na ta dan predpoldne so se zbrali v Vidmu številni možje in mladeniči, dekleta in dijaki iz mnogih naših vasi na občnem zboru kulturno-prosvetnega društva Ivan Trinko. Ni jih oviral ne trud ne bojazen, prišli so, da po stoletnem molku ustanovè svoje prvo društvo. (…) “ Na ustanovnem občnem zboru so odobrili pravila ter izvolili devetčlanski upravni in tričlanski nadzorni odbor. Zapisnik zbora se ni ohranil, prav tako časopisni članki ne prinašajo imen odbornikov, verjetno zaradi varnosti oseb v takratnih napetih in nevarnih okoliščinah za naše Benečane. Imena izvoljenih so zabeležena po spominu pričevalcev ustanovnega občnega zbora društva Trinko. Predsednik društva je bil Mario Kont, podpredsednik Izidor Predan, tajnik pa Viljem Černo. V letu 1958 je prišlo do združitve tržaške in goriške veje. To se je zgodilo na skupnem občnem zboru dne 23. marca 1958. Sicer je bil sklep o združitvi sprejet že v letu 1956. O razlogih zamude izvemo iz zapisnika seje predstavnikov obeh vej organizacije, ki je bila 18. septembra 1957 v Trstu. Odgovornost za zamudo si je prevzel Jože Dekleva, vendar je obenem potrdil, da zagovarja združitev obeh zvez v eno. Najbolj vneti zagovorniki združitve so bili predstavniki goriške zveze. V nedeljo, 9. marca 1958, sta potekala oba shoda glavnih svetov v Trstu in Gorici. Prav tako na nedeljo, 23. marca 1958, je bil združitveni občni zbor v Trstu v Gregorčičevi dvorani v Ulici Roma štev. 15. Glavno poročilo je imel Jože Dekleva. Odobrili so nova pravila SKGZ, sprejeli so posebno resolucijo o pravicah slovenske narodne skupnosti v Italiji in izvolili člane novega izvršnega in nadzornega odbora. Za predsednika združene SKGZ je bil izvoljen dr. Jože Dekleva, za prvo podpredsednico prof. Nežica Kocjančič, za drugega podpredsednika Izidor Predan, za prvega tajnika Mirko Kosmina, za drugega tajnika Viljem Nanut. Tako je nastala manjšinska organizacija, v katero je bilo včlanjenih 23 kulturnih, gospodarskih, podpornih in drugih ustanov.

Iz uvodnika nedeljske številke Primorskega dnevnika (23.marca 1958) gre povzeti nekaj stavkov: “(…) Ni nobenega dvoma, da bo združena organizacija mogla odslej mnogo bolj učinkovito zagovarjati in zahtevati izvajanje manjšinskih pravic ne glede na to, ali veljajo za vse ali samo za en del določbe Posebnega statuta. Pri tem imamo v mislih predvsem beneške Slovence, ki še vedno nimajo niti svojih šol z materinskim učnim jezikom.(…) “ Predsednik Jože Dekleva je na združitvenem občnem zboru med drugim povedal: “ (…) Po današnji fuziji bo nova zveza raztegnila svoje delovanje na vse ozemlje v Italiji, ki je naseljeno s Slovenci, to je na Tržaško, Goriško Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino, na teritorij, ki je upravno razdeljen na tri pokrajine in ki bo v bodoče sestavni del samoupravne dežele Furlanije-Julijske krajine, s katero se bomo morali v kratkem prav temeljito ukvarjati, da zagotovimo v posebnem deželnem statutu pravice, ki nam pripadajo. (…) Pisan in nenapisan program zveze, ki vsebuje narodnostno, kulturno-prosvetno, gospodarsko problematiko naše skupnosti kot celote in še posebej naših članic, je življenjski in zahteven. Toda grešili bi, če bi mislili, da zadostujejo organizacijski ukrepi za rešitev problematike, ki stoji pred nami. Po mojem mnenju tudi ni dovolj, da smo si na jasnem, kaj vsebinsko hočemo, kaj hoče in potrebuje naš posameznik in naša skupnost. (…) Tudi to še ni vse, če hočemo uspevati pri delu, ker je vendarle najvažnejši element človek, od katerega je pač vse odvisno. (…) “ Tako je torej zaživela manjšinska osrednja krovna organizacija Slovencev v Italiji. Nastala je v težkih in burnih časih po drugi svetovni vojni. SKGZ je izšla iz tradicije Osvobodilne fronte. Po drugi strani so dogodki v povojnem obdobju prispevali k temu, da se je slovenska enotna fronta razdelila najprej v dva tabora, nato pa se je še levi tabor razklal ob resoluciji Informbiroja v letu 1948. Omenjeni spor je prizadel Trst, precej manj Gorico. Še prej je prišlo do razmejitve septembra 1947 po pariški mirovni konferenci. Takrat je na Goriškem delovala Demokratična fronta Slovencev (DFS), ki se je kasneje preimenovala v Socialistično fronto Slovencev. Na Tržaškem je delovala Osvobodilna fronta. S podpisom londonskega memoranduma 5. oktobra 1954 so bili ponovno Slovenci s Tržaškega, Goriškega, Benečije, Rezije in Kanalske doline postavljeni v okvire italijanske republike. V takem nelahkem ozračju je bila ustanovljena Slovenska kulturno-gospodarska zveza z namenom, da poveže žive sile slovenske narodne skupnosti na vseh področjih. Od samega začetka pa je bila izbrana pot, da je SKGZ politična manjšinska organizacija, vendar ne politična stranka, ki bi nastopala na volitvah. V letih 1955 – 1962 je na volitvah nastopala Neodvisna socialistična zveza NSZ – Unione socialista indipendente USI. Pred letom 1954 pa je na volitvah nastopala SIAU-UAIS Slovansko-italijanska antifašistična unija / Unione antifascista italo slovena.

V teh petdesetih letih je bila prehojena dolga in uspešna pot. Mnogo stvari se je med dolgo potjo spremenilo, vendar SKGZ ni nikoli odstopila od svoje osnovne naloge povezovalke in zagovornice interesov slovenske narodne skupnosti v Italiji. V tem pogledu je bila in je še vedno vloga Slovenske kulturno-gospodarske zveze temeljna in nezamenljiva. Na kratko bi lahko SKGZ označili takole: manjšinska, avtonomna, nestrankarska organizacija, ki si prizadeva, da se na območju Dežele Furlanije Julijske krajine v celoti upoštevajo interesi slovenske narodne skupnosti in njenih pripadnikov na vseh področjih družbenega življenja: na gospodarskem, političnem, kulturnem, socialnem, šolskem in drugih. Gre za demokratično enakopravnost z večinskim narodom. SKGZ lahko uspešno opravlja svoje poslanstvo tako, da združuje slovenske gospodarske, kulturne, športne, vzgojne, podporne, založniške in podobne organizacije in ustanove. Dejavnost krovne osrednje manjšinske organizacije mora obsegati vsa tista področja, ki zadevajo interese slovenske narodne skupnosti kot celote ali Slovencev kot posameznikov. Članice SKGZ so v svojem delovanju avtonomne, vežejo jih široki, sporazumno sprejeti okviri. Članice opravljajo svojo aktivnost v okviru svojega delokroga, svojega statuta in v okviru sprejetih načel. Različna situacija na posameznih območjih in razdeljenost ozemlja na tri pokrajine je privedla do porazdelitve s pokrajinskimi teritorialnimi odbori. Odbori avtonomno opravljajo svoje delo glede vseh vprašanj, ki se nanašajo na krajevne razmere. V treh pokrajinah je položaj različen, zato mora biti značaj in način delovanja različen. Delovanje pokrajinskih odborov mora ustrezati pokrajinskim specifičnim razmeram.

SKGZ obstaja že petdeset let. S svojim delovanjem je dokazala, da je bistven in življenjski subjekt slovenske narodne skupnosti v Italiji.