25.april-2018-gorica

25. april na Goriškem

 

 

20. januar 2018, pred goriško občino se odvijata dve nasprotujoči si manifestaciji, ena v organizaciji antifašističnih združenj, druga v sklopu potomcev odreda decima mas pod taktirko stranke tistih, ki se proglašajo za fašiste tretjega tisočletja. V notranjosti palače Attems-Santa Croce uradni sprejem somišljenikov zloglasnega odreda z zastavo, na kateri izstopa lobanja z rdečim nageljnom v ustih. V mojem srcu globoka žalost, ne jeze, ne upora, čustvo jedrne izčrpanosti, ki sledi spoznanju, da nas zgodovina, kot družbo, kot celoto ni ničesar naučila. Več, z neposrednim spominom, ki pod neizprosnostjo časa bledi, nekateri si prizadevajo za kakovostni preskok iz spominjanja na prednike, na umrle, v relativizacijo fašizma in upora proti njemu, v postavljanje na isto raven krvnike in žrtve, v uzglajevalno vlogo smrti, po kateri so v smrti vsi enaki. Niso! Razlike med padlimi, med umrlimi jih ne določa smrt, temveč to kar so bili, ko so živeli. Je že res, da je decima mas hodila na občino tudi med levo-sredinsko upravo Vittoria Brancatija, takrat zato da so se družinski člani lahko poklonili intimnemu spominu svojih mrtvih. Brancati se je udeležil maše posvečene njihovim padlim, ker je bil župan vseh občanov, tudi tistih, katerih predniki so se zločinsko borili v fašističnih in nacističnih vrstah, tistih ki so bili umorjeni po krivem, vseh tistih, ki so minili brez poštenega sojenja. Postavljati si vprašanja, razmišljati in razumeti trpljenje bližnjega, tudi ko je bil na napačni strani, pomeni priti končno do prepotrebne sprave, za enačenje med partizani in fašisti pa ni prostora. V Evropi ni prostora za fašistične in nacistične ideje, na goriški občini ni prostora za uradne sprejeme fašističnih enot in zastav, ki so se omadeževale z najhujšimi zločini proti človeštvu. Petje fašističnih pesmi v istitucionalni dvorani naše občine, ob obsodbe vredni prisotnosti goriškega podžupana je oskrunjenje antifašističnih vrednot republike Italije in celotne Evrope, ki sta se rodili, skupaj z Italijansko ustavo povsod tam, kjer se je prelivala antifašistična kri.

 

Non si tratta di insegnare storia a nessuno e non si deve rivederla ne revisionarla. Non si deve difendere o negare i crimini, indipendentemente dall’ideologia alla quale si richiamava chi dei crimini si è macchiato, siano essi stati compiuti dai vincitori o dai vinti. Però contestualizzare si deve! Il 25 aprile oggi non deve rappresentare una commemorazione vuota, ovvia, obbligata, fine a se stessa, deve essere vissuto, consapevole, deve farci approfondire e ragionare, perché non si ripeta l’abominio del nazi-fascismo e delle sue idee anche in una forma diversa. E poi non ne basta uno, il 25 aprile lo dobbiamo vivere ogni giorno nelle scelte della quotidianità, che devono essere profondamente antifasciste, tolleranti, democratiche e solidali. Questo è il tesoro, i valori che ci hanno lasciato i nostri nonni che si sono sacrificati ed hanno combattuto il fascismo ed il nazismo. E questi sono i valori che dobbiamo consegnare come una staffetta ai nostri figli, nella quotidianità. Guardando al passato dobbiamo saper condannare anche la tragedia delle foibe, anche qui davanti a un monumento ai caduti nella lotta contro il fascismo. Furono infoibati anche comunisti da altri comunisti, potremmo parlare di Goli otok in Dalmazia dove comunisti hanno rinchiuso altri comunisti. Dobbiamo sgomberare il campo dalla accettabilità di queste violenze. Gli sloveni, gli esuli sono stati qui da noi le vittime principali del secolo breve e dunque noi stessi sappiamo per primi cosa ha significato questa storia difficile per il nostro territorio e la nostra gente. Ma allo stesso tempo mi pare discutibile di intitolare la prigione di Gorizia e quella di Trieste a due infoibati che durante la guerra furono comandanti delle prigioni di Gorizia e Trieste. Difficilmente credo che non si siano macchiati di crimini e soprusi sui carcerati, che quasi sempre erano li soltanto perché combattevano il fascismo ed il nazismo. Se non di crimini perpetuati in prima persona possono essere accusati di accondiscendenza e di non essersi opposti. Il fatto condannabile che siano stati infoibati non li trasforma in degli eroi e non cancella le loro responsabilità. E’ questo il contesto nel quale dobbiamo saper parlare, un contesto di condivisione. Non si deve trattare di tifo contro un crimine o contro l'altro e dunque se non si condanna uno non si condanna neanche l'altro. Lasciamo agli storici dirci e approfondire ancora e ancora quali crimini sono stati commessi e siamo capaci di condannarli tutti. Questi sono gli anticorpi che ci sono stati tramandati dalla generazione che ci ha liberati. La nostra società deve avere una posizione ferma sulla condanna di principi razzisti ed antidemocratici da qualunque parte dello spettro politico essi provengano. Condanniamo dunque tutte le tragedie della guerra ma ripudiamo il principio della livella della morte, secondo il quale tutti i morti sono uguali. Non lo sono, ed a deciderlo è quello che sono stati da vivi. Il fascismo ed il nazismo sono stati sconfitti e condannati dalla storia, dai valori alti dell’antifascismo fondamenta dell’Europa democratica post-fascista.

 

Dajmo torej simbolno danes 25. aprila se vprašati, zato da bi potem vsak dan, ob vsaki odločitvi premislili, če se obnašamo v skladu z antifašističnimi vrednotami, saj le tako ne bo zaman trpljenje prejšnjega stoletja. Ožigosajmo kot nesprejemljivo obnašanje občine Todi v Umbriji, ki ne sprejme sodelovanja z Vsedržavnim združenjem partizanov Italije (ANPI-jem), ker »sono di parte«, so opredeljeni, tako pravijo, so opredeljeni za eno stran. Za katero, za antifašizem? So na strani osvobodilnega gibanja in nimajo ekvidistance do fašizma? No potem tisti župan, naj si prebere našo ustavo in nekaj zgodovinskih knjig, da bo vedel, da smo v republiki Italiji po ustavi vsi antifašisti in da je VZPI-ANPI edina možna stran, ker sodi fašistična ideja v blato zgodovine. Podobno naj se pouči županja iz Tržiča, ki meče razdor in ločevanje med nami, ko brez razloga, ne smisla, razlikuje med slovenskimi in italijanskimi borci, med slovenskimi in italijanskimi antifašisti, razlikuje med Slovenci in Italijani. Kljub temu da se proglaša za borko proti priseljencem in proti vsemu kar ni tržiško avtohtono, je v našem kontekstu ona pravi tujek, saj je ravno Tržič s svojo delavsko tradicijo predstavljal trdno protifašistično jedro in prvi most med razlikami: med nami in vami, med Slovenci in Italijani takrat, danes med drugimi razlikami. Razlike, ki jih je treba premoščati, ne le tolerirati, temveč sprejemati. Sočustvovanje, solidarnost in sobivanje, pojmi ki nas iz pustih, individualnih, nemočnih, brezveznih posameznikov spremeni v čvrsto in odporno družbo, ki je kos vsakršnim spremembam. To nas je naučila NOB. V potrjevanju tega globokega prepričanja, naj bo vsak dan, dan smrti fašizma in svobode narodov! Naj živijo vrednote antifašizma in nam zagotovijo blagostanje in svobodo še naprej. Danes potrebujemo 25. april, zato da se v mojem srcu globoka žalost spremeni v upor, v odpor in v samozavest, ki sledi spoznanju, da nas je zgodovina, kot družbo, kot celoto veliko naučila in da se ne bo ponovila. Hvala našim prednikom, ki so se uprli nacifašizmu in jih ta spomenik predstavlja, mi pa spoštovani prisotni vztrajajmo, vztrajajmo in še enkrat vztrajajmo.

David Peterin, pokrajinski predsednik SKGZ za Goriško

Povezane objave

Skupaj moramo zasledovati sožitje in spoštovati različne spomine - Tiskovno sporočilo SKGZ
FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst