100-letnica rojstva Borisa Raceta - Žarka

Od sinoči nosi sejna dvorana Slovenske kulturno-gospodarske zveze v tretjem nadstropju v Ul. sv. Frančiška ime po dolgoletnem predsedniku in soustanovitelju Borisu Racetu-Žarku, prav tako jo krasi Racetov doprsni kip, delo umetnika (in naslednika na čelu SKGZ) Klavdija Palčiča, ki sta ga odkrila Racetova vnuka Borut in Nina.
Sinočnje poimenovanje je predstavljalo uvod v obhajanje stoletnice rojstva, ki jo bodo obeležili jutri ob 11. uri v spominskem parku na Kozini, številne navzoče – med temi svojce Borisa Raceta na čelu z vdovo Justi in druge goste – pa je nagovoril sedanji predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Slednji je Raceta označil kot osebnost, ki je znala veliko narediti za slovensko narodno skupnost v Italiji ter znala prenesti duh in vrednote narodnoosvobodilnega boja v novejši čas, dalje za človeka dialoga, predvsem pa človeka, ki si je močno prizadeval za Slovence v videmski pokrajini.
Osrednji govor je bil zaupan dolgoletnemu Racetovemu sodelavcu pri SKGZ in upokojenemu odgovornemu uredniku Primorskega dnevnika Dušanu Udoviču, ki je med drugim poudaril, kako Boris Race zavzema posebno mesto v našem spominu, saj je bil predsednik organizacije, ki si jo je leta 1954, ko je bil Trst priključen Italiji, »tako rekoč izmislil«, ko je bilo treba sprejeti strateške odločitve o prihodnosti Slovencev v Italiji. Vedel je, kako je pomembno ustvarjati razmere, v katerih naj bodo naši ljudje čim manj izpostavljeni asimilaciji. SKGZ je pod njegovim vodstvom postajala široka organizacija, sposobna prilagajati se časom in novostim ter odprta v svet. Prav tako se je Race zavzemal za premoščanje ideoloških in drugih delitev in danes bi prav gotovo pozdravil obnovljen dialog med SKGZ in Svetom slovenskih organizacij, je dejal Udovič. V prepričanju, da pravice niso enkrat za vselej dane, je manjšino spodbujal k aktivnosti, pri čemer sta bili zanj pomembna skupna zavzetost in politična kreativnost. Udovič je med drugim poudaril tudi Racetovo posvečanje Primorskemu dnevniku ter nenazadnje neomajno navezanost na vrednote NOB, pri čemer je izrazil željo, da bi bil njegov lik v spodbudo zlasti mladim.
Ivan Žerjal
(Primorski dnevnik, 19. novembra 2016)

V spominskem parku na Kozini so v nedeljo odkrili kip Borisa Raceta – Žarka, partizana, politika, dolgoletnega borca za pravice Slovencev ter dolgoletnega predsednika Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Na svečanosti v organizaciji Slovenske kulturno-gospodarske zveze, v sodelovanju z Občino Hrpelje-Kozina ter Zvezo borcev NOB iz Sežane, je bila prisotna Racetova družina, veliko predstavnikov raznih slovenskih ustanov ter mnogo ljudi, ki se je želelo pokloniti velikemu človeku, kakor je bil Žarko.
Kulturni program je oblikoval Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič s pesmijo in recitacijami, slavnostni govor pa so organizatorji zaupali prvemu slovenskemu predsedniku, Milanu Kučanu.
Svečanost, ki jo je povezovala Ana Godnik, je uvedel zbor z borbeno pesmijo, uvodoma pa sta spregovorila županja občine Hrpelje-Kozina Saša Likavec Svetelšek ter predsednik SKGZ Rudi Pavšič. Županja je v svojem govoru spomnila na zapuščino in veličino Racetovih dejanj, ki jih mora spoznati tudi mlajša generacija, da vrednote in prizadevanje za boljši danes ne bodo šle v pozabo. »Čas je, da postanemo dovolj zreli in odgovorni: do soljudi, do slovenstva in slovenske države ter do vrednot, kot so spoštovanje, zaupanje, ljubezen in mir.« Samo, če bomo cenili pogum takih velikanov, kakor je bil Race, bodo te vrednote ostale zapisane v zgodovini.
»Boris Race – Žarko, sodi med najbolj prodorne osebnosti naše narodne skupnosti. Vstopil je v narodnoosvobodilno gibanje vse od njegovega začetka. Opredelitev mladega moža ni bila le izraz upora proti nacifašizmu, temveč tudi družbeno-politične odločitve, ki je zrasla iz vere v pravičnejšo družbo in človekovo svobodo in dostojanstvo. To je bila zvestoba boju in tovarišem, ki so z nepojmljivimi žrtvami, a zmagovito odpravili z okupatorji slovenske zemlje in njihovimi domačimi kolaboracionisti. Na koncu vseh naših sodobnih zdrah bo zmagala preprosta resnica, da so bili partizani borci na strani vsega naroda«, je izjavil Pavšič, ki je orisal tudi kasnejše zasluge Raceta za celotno narodno skupnost: »Če smo danes kot narodna skupnost zaščiteni in priznani, se moramo za to zahvaliti tudi osebam, kot je bil Boris Race. Zgradili so temelje naše organizirane skupnosti. Poskrbeli so, da smo se ob jeziku in kulturi tudi gospodarsko utrdili.« Pavšič se je obrnil tudi do gospodarske problematike: »Ostajamo prepričani, da je in bo manjšinska hrbtenica brez lastnega gospodarstva krhka in negotova ter predana izsiljevanju vsakodnevne politike. Kdor vztrajno udriha po gospodarskih naporih Slovencev v Italiji, posebej v okviru našega gibanja, šibi osnove celotne skupnosti in ne le enega njenega dela. To se je videlo ob krizah, ki smo jih poznali tudi pri nas. Takrat smo izgubili vsi, na vseh straneh.« Race pa ima zasluge vse do Benečije, kjer si je prizadeval zlasti za gospodarsko dejavnost, ki je posledično utrdila slovenstvo, do ustanovitve dvojezičnih vrtcev in nato šole v videmski pokrajini. »Spomin na Borisa Raceta pomeni biti ponosni na Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, njene ustanove in tisoče ljudi, ki nas s svojim prostovoljnim in nesebičnim delom krepijo. Zaradi tega ostajajo živi vsi razlogi za vztrajanje.«
Osrednji govornik Milan Kučan se spominja Raceta kot »sijajnega človeka, s sijajno in občudovanja vredno življenjsko potjo«. Poudaril je pomembnost Racetovega dela, predvsem prizadevanja za zaščitni zakon ter stike, ki jih je vztrajno ohranjal z matično domovino, »čeprav v Ljubljani ni vselej naletel na razumevanje in pričakovano pomoč: posebej ga je prizadel odnos domovine o likvidaciji Tržaške kreditne banke. »Bil je ponosen na domovino Slovencev, ponosen je bil, ko smo si priborili pravico do svoje države. In bil je zelo ponosen, da smo do tega cilja prišli po mirni poti, kljub oporekanjem in nasprotovanjem, celo z orožjem.« Kučan je v nadaljevanju podal pogled na današnji svet ter Evropo, ki se je od Racetovih časov radikalno spremenila: »povojni optimizem, da bosta v Evropi vladala mir in sodelovanje Evropejcev za boljšo skupno prihodnost, ki se je še okrepil po padcu Berlinskega zidu, kot da je izginil. Politična sposobnost sporazumevanja in dialoga, se umika rožljanju z orožjem, obtoževanju, grožnjam in sankcijam. Tudi Slovenci smo bili z lažjo zaveznikov potegnjeni v vojno v Iraku. Retorika sodobne politike, tudi tiste, ki odloča, je pogosto retorika sovraštva in ščuvanja, ki zlahka pripelje do vojne. Poslušamo celo ugibanja, ali je tretja svetovna vojna neizbežna. Zato se pri ljudeh poglablja negotovost. Begunci, izstop Velike Britanije iz Evropske unije, pa negotova prihodnost Evropske unije, to skrb še povečujejo. Strah nikdar ni zaveznik preudarka in razuma. Je pa prestrašene ljudi lažje obvladovati.« Kar danes potrebuje svet, je zavzetost za mir, pravi Kučan: »Zavzetost za mir pa danes zahteva opredelitev do dogajanja v Iraku, Siriji, Libiji, Afganistanu. Obsoditi je treba prave vzroke in povzročitelje teh vojn, razkriti pravo naravo merjenja geostrateških interesov na hrbtih nesrečnih, nič krivih, z domov pregnanih ljudi. Treba je zahtevati, da se vojne končajo in konflikti rešujejo z dialogom. To naj zahtevajo tudi slovenski politiki, doma in v organih EU. Na volitvah so dobili mandat za mir in ne za vojno.« Kučan je dodal, da globoko verjame, da bi se takemu pozivu za mir pridružil tudi Žarko Race, človek, »ki je na temelju svoje izkušnje spoznal razčlovečenja, ki jih prinaša vojna«.
Ko se poglobimo v vse, kar je za slovensko narodno skupnost storil Boris Race, pomislimo, kako zelo bi danes potrebovali take osebnosti in politike. Mladim so take osebnosti danes svetel zgled, ki ga potrebujejo. Racetov doprsni kip, ki ga je ustvaril umetnik Klavdij Palčič, odslej stoji v parku na Kozini in nas spodbuja k vztrajanju ter aktivnemu življenju; samo na ta način se bomo morda lahko velikanom, kakor je bil Žarko, nekoč oddolžili za vse pridobljeno. Z iskanjem razumnih rešitev, trezno mislijo in vztrajnostjo.
Barbara Ferluga