Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003
Nataša Paulin
V svojem posegu vam bom posredovala povzetke, ki so jih na podlagi oddanih referatov in srečanj, ki so bila opravljena, v pisno obliko strnile sodelavke Šolskega foruma. To so Norina Bogatec, Jelka Cvelbar in Stanka Čuk, katerim se prav lepo zahvaljujem. Gre v glavnem za pregled obstoječega stanja na našem šolskem področju. Veliko tega bo potrebno še poglobiti, dodatno obdelati in v razpravo vključiti še druge dejavnike. Šolski forum je delovno telo za področje šolstva, ki sta si ga omislili obe krovni organizaciji, da bi zaradi nujnosti izdelave celovitega razvojnega načrta za slovensko šolstvo v Italiji skušal odgovoriti na vprašanja: Kakšna naj bo šola danes, za koga in s kakšnim namenom? Katere značilnosti naj ohrani slovenska šola v Italiji? Ali je razvojni načrt za to šolo potreben? Forum je osvojil za opisano problematiko pristop analize obstoječega stanja, beleženje podatkov, obdelava zbranega gradiva in potreba po skupnih ugotovitvah in mnenjih ter morebitnih smernicah. Metoda dela je predvidevala srečanja in referate. Člani foruma že opravili nekatera srečanja z operaterji na šolskem področju: s Kolegijem ravnateljev Tržaške pokrajine, s posameznimi ravnatelji Goriške pokrajine, z ravnateljico državne dvojezične šole v Špetru, s sindikatom slovenske šole, z odgovornimi za obe glasbeni šoli – Glasbeno matico in Centrom Emil Komel, z občinskimi operaterji na šolskem področju, z gospodarstveniki in s psihologi, ki se ukvarjajo s študijsko orientacijo, z dvojezično problematiko, srečanje s predstavništvom SLORIja in pregledom materiala o šolstvu s posveta, ki sta ga februarja organizirali krovni organizaciji Slovencev v Italiji SKGZ in SSO. Pričakujejo pa še srečanja: s predstavnikom za slovenske šole v vsedržavni šolski komisiji, s slovenskimi predstavniki na univerzitetni stopnji šolanja, s predstavniki deželne komisije po zakonu št. 932 oziroma z načelnico Deželnega šolskega urada, s predstavniki društev in ustanov, ki se ukvarjajo z obšolskimi in zunajšolskimi dejavnostmi, s slovenskimi operaterji na deželnem zavodu IRRE ter s predstavniki staršev in dijakov. Tako zbrane informacije in ostali podatki so bili pisno obdelani v referatih za forum po sklopih, in sicer: Za Trst osnovna in nižja srednja šola, višje srednje šole, Glasbena matica, Zavod za poklicno izobraževanje in SDGZ Gorica osnovna in nižja srednja šola, višje šole, Glasbeni center Emil Komel Videm poročilo dvojezične šole. Opravili smo v forumu več skupnih razmišljanj o stanju slovenske šole in njenih potrebah na osnovi zbranih podatkov. Izdelan je bil skupni dokument. Kakšna naj bo torej šola danes, za koga in s kakšnim namenom? Danes naj šola omogoči človeku, da se znajde v novih življenjskih razmerah in poklicnih izzivih. V ta namen mora uravnovešeno ponujati izobraževanje za poklic (funkcionalistično smer) in vzgojo k sposobnosti učenja (humanistično naravnanost). Usmerjenost v poklice, za katere se danes domneva, da bodo iskani v naslednjih desetletjih, zagotavlja človeku, ko odraste, vsakdanji kruh, humanistična usmeritev pa omogoča človeku široko gledanje na navzemanje znanja. Danes, ko se na izobraževanje ne gleda samo kot na specifično zvrst za mlajšo generacijo, pač pa se uveljavlja smer vseživljenjskega učenja, je sposobnost, da se pri katerikoli starosti na novo začnemo učiti, ne le nuja zaradi morebitne prekvalifikacije, pač pa tudi potreba zaradi lastnega zadoščenja in osebne rasti. V formalnem izobraževanju se kaže kot primarna potreba primerna izobrazba učnega osebja, skladno s sodobnimi zahtevami, potrebna je šoli lastna avtonomija, zapolniti je treba umanjkljaje pri vzgojni naravnanosti h kulturi, kajti šola mora postaviti osnove za vseživljenjsko izobraževanje posameznika, kakor smo ga prej omenili. Šola se mora povezovati z družbo, vzpostaviti komunikacijo med generacijami, kjer je ta komunikacija v družbi pomanjkljiva, ne sme le izobraževati, temveč tudi vzgajati ter spodbujati družbo k vzgojni vlogi. Šola naj ne čaka samo na zakone za to, da ukrepa, kajti dejansko stanje zakone prehiteva. Tako naj bo težnja predvsem po zakonih, ki so elastični in dopuščajo novosti. Današnja šola se mora uskladiti z evropskim vzgojno-izobraževalnim sistemom, da bi dosegla primerljivost z ostalimi državami v EU. Hkrati pa mora začeti vnašati alternativno selektivnost, to je spoznanje, da je vsak človek različen in da ima potrebo po individualnem postopanju z njim.
Obstoječe stanje naše šole
Obstoječe stanje nam kaže, da sta OSNOVNI VRSTI DRŽAVNE ŠOLE ZA SLOVENCE: 1. šola s slovenskim učnim jezikom in 2. dvojezična šola (za sedaj le na Videmskem). OBRAVNAVAJO JIH: 1. Londonski memorandum in izhajajoči drugi mednarodni dogovori ter zakoni za šolstvo ter 2. zaščitni zakon za Slovence. 1. šola s slovenskim učnim jezikom. NJENE ZNAČILNOSTI SO: slovenski jezik in kulturne prvine, maloštevilnost populacije, teritorialna razporeditev (tri pokrajine v deželi), teritorialna razdrobljenost, delna neavtonomija, slaba pripravljenost učnega kadra, pomanjkanje sposobnih upraviteljev, slabo jezikovno znanje v podajanju in pridobivanju, slaba finančna podlaga, neuresničevanje zakonskih določil s strani uprave, pomanjkanje zavesti, da so dejstva in potrebe časovno pred zakonom, je brez enotne strategije in kulturnega načrta, neskladje želja in zahtev v okviru slovenske skupnosti, pomanjkanje pogleda vnaprej in statičnost na zastarelih pozicijah, neenotnost o opredelitvi identitete slovenske šole in neskladje v učnih postopkih v odnosu do jezika in kulture, neavtonomnost in premajhna pomembnost njenega sindikata, pičlo in neustrezno odgovarjanje na potrebe sodobnega časa (stavbe, vrsta pouka-urniki), premajhna zavest slovenske javnosti o svoji vzgojni vlogi, večinoma za slovensko šolo neokaraketriziran kurikulum in posledično neustrezni učbeniki, pomanjkanje primerne evalvacije (ocenjevanje same sebe za izboljšanje) Poleg državne šole poznamo Slovenci še zasebno šolstvo: glasbeni šoli – Glasbena matica (TS, GO, UD), Center E. Komel (GO), zavod za poklicno izobraževanje (TS). Izobraževanje slabo pokriva ali sploh ne pokriva vseh potrebnih smeri. Recimo ne pokriva likovne smeri.
Organizacija slovenske šole
Iz raziskave SLORIja izhaja za leto 2002:
v Tržaški pokrajini je
26 vrtcev, v katere je bilo vpisanih 456 otrok, to pomeni, da je v zadnjih 25-ih letih število otrok padlo za 44 odstotkov;
20 osnovnih šol s 661 učenci število je upadlo v 25-ih letih za 51 odstotkov;
7 nižjih srednjih šol s 394 dijaki, padec je za 54 odstotkov;
8 višjih srednjih šol s 577 dijaki, število je padlo v 25 letih za 19 odstotkov.
V Goriški pokrajini
10 vrtcev, s 347 otroki, v zadnjih 25-ih letih so zabeležili 4-odstotni porast;
9 osnovnih šol, s 375 učenci, število se je znižalo za 32 odstotkov;
2 nižji srednji šol s 187 otroki, padec je 42-odstoten;
6 višjih srednjih šol s 210 dijaki, padec je 9-odstoten.
Skupno 3.207 otrok in dijakov, ki obiskujejo slovenske šole, s skupnim 38-odstotnim upadom v zadnjih 25-ih letih. Po narodnostni sestavi je 58 odstotkov vpisanih slovenskega izvora. Ta odstotek pada, 34 odstotkov je mešanega izvora, ta odstotek ostaja v glavnem nespremenjen, 8 odstotkov je neslovenskega izvora, ta odstotek narašča. Omenjena raziskava pripisuje izraziti upad števila vpisanih v slovensko šolo je v glavnem demografski spremembi, /odstotek vpisanih glede na skupno število rojenih v posameznih pokrajinah je v porastu, če ga primerjamo s prejšnjimi leti; narašča tudi število otrok iz neslovenskih družin, postopno, a vztrajno se viša število vpisanih v prve letnike vrtca in osnovne šole na nekaterih mejnih področjih slovenskega naselitvenega prostora. Celotno goriško območje je v zadnjem desetletju zabeležilo krepak porast, tudi na Tržaškem se v zadnjih letih število prvošolcev rahlo viša. V zadnjih dveh desetletjih se je spremenila populacija otrok, ki obiskuje slovenske vrtce in šole. Povečalo se je število otrok iz mešanih zakonov in otrok, ki prihajajo iz že delno jezikovno asimiliranih in neslovenskih družin. To je predrugačilo podobo slovenske šole, da se je znašla pred novimi izzivi, za katere bo morala poiskati najprimernejše odgovore, da bo lahko tudi v bodoče zadostila svoji vlogi in namenu.
V Videmski pokrajini
Državno didaktično ravnateljstvo s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom Dvojezični vrtec in osnovno šolo, ki delujeta v Špetru Slovenov, obiskuje skupno 190 otrok, od katerih je 72 v vrtcu in 118 v osnovni šoli. Tako v vrtcu kot v osnovni šoli je vpis v porastu. Prejšnji upravitelj šole zasebni Zavod za slovensko izobraževanje je kot ustanova ostal in odigrava tudi vlogo združenja staršev. Razvojna problema v Benečiji sta predvsem dva: kako ohraniti dosedanje standarde zlasti glede dvojezičnosti in modela ena oseba en jezik, če upoštevamo neugodne posege šolske reforme v Italiji; poleg tega ostaja še neuresničen člen zaščitnega zakona, ki predvideva ustanavljanje dvojezičnih razredov tudi na ravni nižje srednje šole. Na Videmskem potekajo tudi nekateri projekti po zakonu št. 482/1999, ki predvideva možnost poučevanja manjšinskih jezikov v državnih šolah na jezikovno mešanih območjih.V tekočem šolskem letu tak projekt na osnovi omenjenega zakona zadeva mrežo šol, ki jo vodi Didaktično ravnateljstvo s Trbiža, obsega še Moggio v Reziji, Paluzzo v Ampezzo, Čento in Špeter. Uvajanje zakona 482/99 predstavlja tudi možnost nadaljevanja pouka slovenščine za učence, ki izhajajo iz dvojezične osnovne šole. Doslej je bilo to mogoče le kot dodatna dejavnost v popoldanskih urah z deželnimi sredstvi po zakonu št. 46/1991.
Infrastruktura
Šolska mreža
Šolsko mrežo sestavljajo državni vrtci, osnovne šole, nižje srednje šole in višje srednje šole. Z odlokom predsednika republike št. 233 se slovenskim šolam priznava avtonomija, tudi če niso dosežene predvidene minimalne številčne razsežnosti na ravni posameznega ravnateljstva. Ta načelna določila so za našo šolo nedvomno ugodna, vendar ob tem ne smemo pozabiti, da imajo o določanju šolske mreže odločilno besedo krajevne uprave, ki so dolžne skrbeti za šolske stavbe. V zadnjih 25-ih letih je bilo na Tržaškem zaprtih 17 osnovnih šol, od katerih 5 v zadnjih 6-ih letih. V goriški pokrajini je bilo zaprtih 5 osnovnih šol, medtem ko se je število vrtcev povečalo za eno enoto. Iz tega je razvidno, da se mreža slovenskih državnih šol v Italiji postopoma in čedalje hitreje sama od sebe krči, če si to želimo ali ne. Vzroki so predvsem demografski, vendar računati moramo tudi s tem, da je danes lažja možnost prepisovanja v ustreznejše šole zaradi samih organizacijskih potreb staršev ali zaradi iskanja boljše šolske ponudbe in kvalitete. Doslej smo v zamejstvu želeli ohranjati stanje iz preteklosti s tem, da smo bili proti slehernemu zapiranju šol. Ugotovili smo, da se zaradi maloštevilnosti otrok naše šole zapirajo same. Tudi zagovorniki teorije, v vsaki vasi ena šola, sedaj spričo nizke rodnosti med Slovenci ugotavljajo, da število otrok v razredu ne sme zdrkniti prenizko, ker so šole pod takimi pogoji obsojene na propad. Poleg tega je treba upoštevati, da majhne šole ne morejo razpolagati z vsemi potrebnimi objekti, kot so lahko telovadnica, posebne učilnice in laboratoriji ter da starši, tudi narodnostno in identitetno prepričani, danes iščejo ne le slovensko šolo, pač pa sodobno opremljeno okolje in kakovostno šolsko ponudbo v najširšem smislu. Na Goriškem je razporeditev šolskih stavb v glavnem v sozvočju s potrebami prostora, vendar pa so nekateri objekti postali, zaradi porasta vpisov v zadnjih letih, pretesni in neustrezni. Za tržaško pokrajino je treba izoblikovati prioritete za preustroj šolske mreže po stopnjah in vrstah šol. Za to je potrebna posebna obravnava, pri kateri naj bi sodelovali vsi dejavniki, ki so za to poklicani. Korenita sprememba mišljenja pri orientaciji v višjo srednjo šolo, po kateri so najboljši dijaki za klasični licej, nekoliko slabši za znanstveni licej, sledijo trgovska in pedagoški licej in kot pepelka tudi strokovni zavod, bi znalo uravnovesiti vpise, ter zvišati zahtevnost nekaterih šol. Še posebno kritično je stanje v vrtcih in osnovnih šolah v mestnem središču, saj večina omenjenih ustanov deluje v neprimernih prostorih, kar je tudi botrovalo upadu števila vpisanih. Pa tudi zato, ker je šolska populacija izrazito heterogena glede na jezik in narodnost (poleg že navedenih tudi priseljenci). V zadnjih letih je opazen prepis mestnih otrok v šole na podeželje, ker naj bi tam bili pogoji dela boljši.
Zasebno šolstvo
Glasbeno šolstvo – zasebni glasbeni šoli Glasbena matica in Glasbeni Center Emil Komel
Glasbena Matica šteje letno v povprečju 400 gojencev, Glasbeni center Emil Komel pa povprečno 218 gojencev. Zasebno glasbeno šolstvo ohranja upravičenost svojega obstoja ne glede na reforme, ki predvidevajo ustanovitev glasbenih smeri tudi v višjih šolah ali eksperimentacije na nižjih, glasbene laboratorije na osnovnih šolah ter nastanek slovenskega oddelka na konservatoriju v Trstu. Slovenska sekcija na konservatoriju Tartini ne bo odgovorila na vse potrebe glasbenega šolstva za Slovence v Italiji. Eksperimentalna glasbena usmeritev obstaja trenutno le na nižji srednji šoli sv. Cirila in Metoda, vendar ponuja poučevanje samo treh glasbenih instrumentov. Potrebna bi bila ustanovitev glasbene smeri še na višji šoli, vprašanje je, če bi bila dovolj ena sama šola za vse pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji. V osnovni šoli in občasno v vrtcih poteka le osnovno glasbeno izobraževanje. Javne šole ne bodo krile vseh potreb na glasbenem izobraževalnem področju zaradi različnega povpraševanja. V tem je vloga zasebnih glasbenih šol še živa. Javne in zasebne šolske ustanove naj bi torej ustvarile integriran šolski sistem za učinkovito izvajanje vzgojnih in kulturnih ciljev. Posebna komisija Glasbene matice predlaga, da bi postala ta šola akreditirana pri Ministrstvu za šolstvo za sodelovanje z javnimi šolami. To bi omogočilo racionalno kritje vseh potreb glasbenega šolstva in hkrati udejanjilo kulturno poslanstvo Glasbene matice tudi v vlogi mostu med obema kulturama. Tudi pri Glasbenem centru Emil Komel poudarjajo potrebo po celotnem vzgojno izobraževalnem načrtu za zasebno glasbeno šolstvo. Le-to naj v bodoče postane subjekt, ki v okviru avtonomne izvenšolske priprave izdaja tudi priznane študijske naslove za dostop na konservatorij. Ne glede na vsedržavni razvoj naj bi to vsekakor bila zahteva, ki naj bi jo manjšina postavila za svoje zasebno glasbeno šolstvo. Potrebno bi bilo stvarno razmišljati o ustanovitvi glasbenega liceja v Trstu, kjer je že eksperimentalna nižja srednja šola z glasbeno smerjo.
Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje (v sozvočju s SDGZ) in funkcionalistično smer izobraževanja – izobraževanje za poklic
Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje poudarja pomembnost poklicnega usposabljanja in permanentnega izobraževanja za boljšo prekvalifikacijo. Navaja razhajanja med povpraševanjem in ponudbo dela, ki so v glavnem posledica – po njihovem – nepravilnega gledanja na šolo, saj ima le-ta premalo stikov s svetom dela in nima jasne slike o realnih možnostih zaposlovanja. Izpostavljajo potrebo po poglobljeni obravnavi problema osipa na višjih srednjih šolah. Menijo, da so za osip krivi predvsem trije faktorji: miselnost, da je realna perspektiva samo v nadaljevanju študija, usmerjanje dobrih dijakov v licej in slabših v vse ostale šole ter na vseh nivojih šolske strukture pomanjkljivo poznavanje vprašanj, ki so vezana na delo, na tržišče dela, na gospodarske stvarnosti, na družbenogospodarske spremembe. V zadnjih letih je prišlo do precejšnjih sprememb v zvezi z obveznim šolanjem in obveznim usposabljanjem. Uvedena je bila precejšnja fleksibilnost, prehajanje iz enega sistema v drugi, možnost dopolnjevanja med šolskim in poklicnim sistemom, preverjanje formativnih kreditov. Šole pa le s težavo uvajajo spremembe. Zadnja šolska reforma ministrice Moratti je sicer precej spremenila prejšnji ustroj in predvideva, da se morajo dijaki odločiti za nadaljevanje študija že pri štirinajstem letu starosti, pri petnajstem pa že dosežejo obveznost, kar pomeni, da gredo lahko delat. Tudi v tem sklopu je predvidenih več možnosti, vsekakor je še celoten sistem reforme precej nejasen, predvsem zaradi tega, ker bi morale Dežele prevzeti pristojnost nad strokovnimi in poklicnimi zavodi. Dajejo se v razmislek sledeče teme: krepitev povezave med svetom šole in svetom dela; primerno usmerjanje glede na gospodarski trend, upoštevajoč možnosti zaposlovanja; z ozirom na to, bi bilo potrebno ponovno valorizirati tudi ročno delo; potreba po podjetniškem usposabljanju mladih; jasnost pri možnostih prehoda iz enega v drugi izobraževalni sistem; ovrednotenje pojma vseživljenjskega izobraževanja – v okviru funkcionalističnega razumevanja tega pojma je potrebna dvostranska akcija, in sicer sensibilizacija uporabnikov ter delodajalcev, ki morajo stalno usposabljanje zaposlenih smatrati za nov vir oziroma investicijo; pri tem gre poudariti, da obstaja cela vrsta možnosti koriščenja javnih prispevkov in sicer deželnih, državnih in evropskih; ustanovitev središča za poklicno svetovanje, to lahko postane tudi sam SDZPI; večja povezava med šolami, treba je omogočiti, da dijaki prehajajo iz ene v drugo šolo brez problemov; na podlagi gospodarskega načrta je treba pripraviti tudi plan o kadrovskih potrebah in temu ustrezno izbrati poklicne smeri ter izpopolnjevalne tečaje; SDZPI ni konkurent ostalim šolam in lahko dopolnjuje šolski sistem ter ponudbo posameznih šol.
Identiteta slovenske šole
Termin identiteta vključuje občutek kontinuitete v času kljub nenehnim spremembam in prilagajanju obstaja živa nit, ki povezuje preteklost, sedanjost in bodočnost; občutek celovitosti kljub spreminjanju se posameznik, skupina, institucija doživlja in drugi jo doživljajo kot enotno in celovito; občutek identičnosti kljub spreminjanju se posameznik, skupina, institucija prepoznava in drugi jo prepoznavajo kot sebi enako, vedno isto. Slovenski šoli priznavamo identiteto institucije kot take, s težavo pa sprejemamo, da se je spremenila njena notranja podoba (ni več šola za otroke izključno slovenskih družin), prepoznavamo kontinuiteto in celovitost institucije, ne prepoznavamo pa je kot sebi enake. Soočanje z nehomogenostjo jezikovno-narodnostnih značilnosti učencev in dijakov povzroča očitno občutek ogroženosti, ker se v pojavu zrcalijo spremembe družbene identitete Slovencev v Italiji. Proces integracije sprememb je težak in se ga izogibamo. Vendar si s tem, da zanikamo spremenjene vidike skupinske identitete, onemogočimo, da bi o njih razmišljali. Zato je potrebno, da se s tem soočimo. Kot vsaka institucija ima tudi šola svoj status, svojo vlogo in nanjo so vezana določena pričakovanja. Vloga, status in pričakovanja delujejo na dveh ravneh: eksplicitni in implicitni. Eksplicitna raven odgovarja institucionalno pravnim pravilom (v primeru slovenske šole v Italiji gre za pravila, zakone italijanske države in za vlogo, ki jih ji eksplicitno pripisuje manjšina na družbeno-politični ravni). Implicitna raven deluje na osnovi individualnih in kolektivnih predstav o tisti instituciji. Vsak eksplicitni predpis (norma, pravilo) ima ustreznico na različnih implicitnih ravneh. Eksplicitna pravila vsebujejo predpis o tem, kako je treba ravnati. Implicitna pravila pa vsebujejo predpise o tem, kar se dela neočitno. Pri spreminjanju dane situacije, vezane na katero koli institucijo, je nujno prepoznati implicitne strukture, ki delujejo podtalno. Če ostanemo samo na ravni tistega, kar se vidi , lahko zapademo v iluzijo, da je mogoče spremeniti institucijo, ne da bi upoštevali podtalne komponente, ki bi znale kljubovati spremembam. Na družbeni ravni je podtalno dejavna
dinamika, po kateri se delamo, da nič ni. Vidimo sicer spremembe, a ne ukrepamo. Težko sprejmemo, da se je spremenila notranja podoba slovenske šole kot šole za otroke izključno slovenskih družin. Da bi se izognili boleči integraciji sprememb, ki bi terjale, da sprejmemo lastno številčno majhnost in da si zavihamo rokave in poiščemo pot, po kateri izpeljati tisto rdečo identitetno nit, ki iz preteklosti, preko sedanjosti vodi v bodočnost, že dvajset let razpravljamo o enih in istih problemih, ne da bi jih reševali;
različne ideologije v zvezi s šolo;
merjenje družbene, politične oblasti skupin, dejavnih v civilni družbi;
uveljavljanje osebnih nivojev oblasti;
še drugi dodatni elementi
Znotraj šole pa delujejo podtalno
individualni interesi ali interesi ožjih skupin (ravnatelji, osebje ),
različna ideološka usmerjenost osebja;
uveljavljanje osebnih nivojev oblasti, merjenje moči;
še drugi dodatni elementi.
Kot družba danes ne premoremo stališč, smernic, skratka strategije, ki bi upoštevala implicitno raven, in torej delovala kot sinergija individualnih in kolektivnih interesov. Rešitev bi lahko bila v posredovanju med vsemi silami, vključno s tistimi, ki delujejo podtalno, in ne v merjenju moči. Slovenska šola pa je vsekakor po identiteti drugačna, to svojo drugačnost mora razvijati, jo delati privlačno tudi tistim, ki niso “čistokrvni” Slovenci in ohranjati svoje značilnosti, ne da bi pri tem znižala na jezikovnem ali kakem drugem področju svojo zahtevnost. Spremembe namreč tega ne zahtevajo, zahtevajo pa drugačen pristop – metodiko učenja.
Razvojni načrt
Celosten razvojni načrt za slovensko šolo v Italiji je absolutna prioriteta delovanja Slovencev v F-Jk. Potrebno bi bilo po pokrajinah zabeležii lokacijo šol, število razredov, število učencev in osebja ter upravnih enot, da bi nam bilo jasno, katere šole naj ohranimo in katere moramo žal zavreči, zaradi neke razvojen strategije, ki je danes nujna. Za posodobitev šolske mreže, ki bi odgovarjala današnjim potrebam, bi bila potrebna poglobljena proučitev teritorija, ki bi ocenila stanje vsake posamezne šole, njen pomen, učinkovitost ter možnosti nadaljnjega razvoja. Zagotoviti bi bilo treba obstoj zadostnega števila šol s poukom, ki nima kombiniranih razredov, starši imajo namreč pomisleke o kvaliteti pouka v združenih razredih. Vztrajati pri ohranjanju čim večjega števila odprtih stavb in zaradi tega izgubljati na številu učencev, ni najbolj smotrno. Danes je predvsem zmagovita šola, ki ima dovolj sodobno in bogato ponudbo. Ukrepati je potrebno dovolj hitro, da nas ne bi presenetila še kaka zapora šole iz naravnih vzrokov. Na večji ali manjši vpis v slovensko šolo vpliva gotovo več dejavnikov: trenutna politična klima, stopnja vrednotenja slovenskega jezika, nivo vzgojno-izobraževalne ponudbe. Možnost imamo, da na nekatere od navedenih dejavnikov učinkovito vplivamo. Praksa zadnjega desetletja je pokazala, da imajo poleg kvalitetne izobraževalne ponudbe svojo težo tudi dodatne usluge, kot so primerni prevozi, možnost koriščenja menze in podaljšanega bivanja. Zasebne obšolske strukture igrajo prav tako nenadomestljivo vlogo, saj nadgrajujejo in širijo znanje, ki ga učenci pridobivajo v šoli ter nudijo možnost, da so otroci dalj časa v slovenskem okolju. Pri šolski populaciji je predvsem pomembno ugotoviti nove potrebe in pomagati neslovenskim staršem pri njihovem delu. Nasploh je sinergija, ki se na določenem teritoriju ustvari med šolo, obšolskimi institucijami, športnimi in kulturnimi društvi ter odbori staršev tista gonilna sila, ki lahko bistveno prispeva h kvalitetni in posledično kvantitetni podobi naše šole. V jezikovno zahtevnih in kompleksnih okoljih, ki smo jim danes priča v številnih šolah, je potrebna korenita in strokovno zastavljena preobrazba didaktičnih pristopov, ki bo učencem omogočila vabljiv in življenjsko zastavljen stik s slovenskim jezikom in s širšim slovenskim zaledjem. Potrebno je učvrstiti povezovanje s teritorijem, s slovenskimi organizacijami in z matično domovino, skrb za gojenje medsebojnih odnosov in izmenjav. V okviru Evropske skupnosti, katere del bo v kratkem tudi Slovenija, bodo odnosi na meddržavni ravni olajšani in sodelovanje ter izmenjave izkušenj, znanja, učnega osebja in dijakov bodo laže uresničljivi.
Zaključek – Med potrebo in možnostmi
Za sodobno slovensko šolo so potrebne izboljšave vseh vrst: Kakovostne, tako vsebinske /poli/ kot usposabljanje učiteljev in povezave z matico. Organizacijske, kar se tiče mreže, za večjo avtonomijo /Deželni šolski urad za Slovence/Pokrajinska Upravna enota, posodobitev stavb in dejavnosti, uvedba dodatnih storitev in uslug. Finančne: glede na dodelitev sredstev po številu učencev, je potrebno sofinanciranje krovne, Slovenija/sponzorji (kako primerno reklamirati posamezno šolo). V miselnosti: spremembe zaradi spremenjene vrste in številnosti šolske populacije, novih izzivov, novih splošnih šolskih smernic-tesno povezovanje z okoljem, s težnjo po omogočanju kvalitetnega izobraževanje v materinščini tudi po višji srednji šoli, tudi glede na evropski prostor in Slovenijo. Potreben je torej razvojni načrt s temeljnimi točkami, kakor sledijo: slovenska javnost naj si glede svoje šole natančno razjasni, za koga naj bo in kaj naj bi učila ter si ob tem razčisti pojem o njeni identiteti; izogiba naj se prilagajanju kakovostno navzdol; odgovoriti mora na vprašanje, ali naj gre le za obstoj šole v stari obliki in ali so za njen nadaljnji obstoj potrebne tudi ustrezne vsebinske in organizacijske spremembe. Razvoj ne sme predrugačiti bistva slovenske šole in jo osiromašiti. Upoštevati mora: podroben in ustrezen jezikovni in kulturni načrt /vključno s terminološkim poenotenjem/ in preverjanjem slovenskega jezikovnega znanja učencev ob zaključku vsakega šolskega cikla; primarno nalogo slovenske šole in prioritete; teritorialno razporeditev stavb – analizo vsake šole in njene lokacije ter pomena; potrebno po sodobni ponudbi, ki bo privlačnejša in v skladu s težnjami uprav po ekonomizaciji in sodobnimi zahtevami šolske populacije; kakovostno sodelovanje med šolami in z matico; globalen pogled na slovensko šolo v Italiji; enoten nastop, čeprav z evidenco specifičnih potreb po pokrajinah; redno in stalno objektivno avtoevalvacijo posameznih šol; razmislek o pedagoškem liceju kot dobavitelju novega učnega kadra; zagotovitev vseh učnih smeri, ki jih predvideva zakon /s posebnim razmislekom o glasbenem šolstvu glede na obstoječo situacijo/; čim ustreznejši izkoristek vseh zakonov, tudi z njihovo primerno interpretacijo, za blagor slovenske šole; ustrezen in zajamčen seznam osebja; ustrezen kurikulum /smotri, cilji, vsebina, predmetnik, urnik/; težnjo po primernih in sodobnih šolskih stavbah; uskladitev zahtev po storilnosti in poklicnosti iz sveta ekonomije s pravico do uravnovešene vzgoje in izobraževanja, pridobivanja sposobnosti za učenje in do kulturne poglobitve nastajajoče osebnosti; kvaliteten razvoj svojo drugačnosti do najvišje mere, da bo v svoji ponudbi postala privlačna tudi za druge; utrditev in posodobitev instrumentov za poučevanje v novih okoliščinah /usposobljen kader, primerni pristopi, dinamičnost, dovzetnost za spremembe in nove potrebe, dovzetnost za individualno rast učencev/. Osnova je zavestni poseg slovenskega človeka v šolo, ki je namenjena njemu, v okviru možnosti in pravic, ki mu jih daje obstoječi zakon ali ki bi mu jih lahko dal boljši zakon. Zavest o poslanstvu slovenske manjšinske šole, ki bi morala skrbeti in spremljati izobraževanje človeka v vseh fazah njegovega življenja. Problem racionalizacije obravnavati kot priložnost za združitev materialnih sredstev in kompetenc in za njihovo boljše izkoriščanje in kot povečano možnost za razširitev izobraževalne ponudbe. Opredelitev do vprašanja povezave državnega šolskega sistema z deželnim sistemom poklicnega izobraževanja ter do vprašanja odnosa, ki naj bi ga državni šolski sistem imel z reformiranim univerzitetnim sistemom, saj to zadeva potrebo po uporabi slovenskega jezika kot učnega jezika tudi zunaj osnovnošolskega in srednješolskega področja in torej ustvarja nove priložnosti, za katere si obetamo razvoj v razširjeni EU.
Razprava
Mirjam Mikolj
Prijavila sem se pred tem zelo izčrpnim in bogatim poročilom, ker me žuli problem, ki se zdaj poraja v slovenski šoli. Nova šolska reforma min. Morattijeve klesti šolo, ne samo slovensko, ampak tudi italijansko. Zato bi na tej konferenci apelirala za ohranitev celodnevnih šol. Reforma Morattijeve predvideva ukinitev celodnevnih šol in šol s podaljšanim bivanjem. Ustanovljene zaradi potrebe okolja, ki so danes veliko večje, kajti ekonomsko stanje, v katerem se nahajamo, ni lahko, in sili, da v družinah delata tako mati kot oče. Seveda ne grev jemati celodnevne šole kot parkirišča za otroke, ker ima svojo specifiko. V njej preživijo otroci osem ur in delajo kot na poldnevnih šolah. Zato je nujno, da se zavzamemo, kot je pred dnevi pozvala Tamara Blažina, tako slovenski učitelji kot starši, ki so vezani na celodnevno šolo, izrečejo proti ukinitvi. To bi bila velika izguba za slovensko šolstvo. Vsi, ki slovensko šolo ljubimo, vemo, da je dobra, da se dela v njej ogromno. Naši otroci so večjezični, danes veliko več. Bilo je rečeno, da se je morda specifika naše šole v zadnjih letih spremenila, ohranila pa je svoje logistične oblike. Dajmo se zavzeti, da se ohranijo slovenska celodnevna šola in tudi šole s podaljšanim bivanjem. Zdi se mi, da je slovenska šola kvalitetna in dokler bo obstajala, se bo ohranila tudi naša narodna skupnost.
Tomaž Simčič
Morda se zavedate, da preživlja italijansko šolstvo dramatično krizo, ki ni od danes, traja že deset let. Kriza je v tem, da se ena čez drugo kopičijo med seboj neusklajena, protislovna, predvsem pa nedorečena reformna gibanja. Posledica je ta, da je vedno manj jasno, kdo je za kaj odgovoren, kdo je za kaj pristojen. To pripovedujem, ker je to stanje tudi za slovenske šole oziroma zanje bi lahko rekel, da je še bolj nevarno kakor za italijanske šole, ker je slovenska šola bolj ranljiva. Samo droben primer: gotovo vsi veste, vsaj tisti, ki imate otroke na šoli ali ste šolniki, kakšen problem je danes vprašanje trajanja učne ure na nižji in višji srednji šoli in kakšne so posledice tega pravnega vakuuma. S takimi zgodbicami bi lahko nadaljeval. Slovenska šola ni avtonomna. Nataša Paulin je rekla, da je delno avtonomna, sam bi si upal trditi, da ni, niti po zakonu 38. Zato pravim, da bomo še potrebovali politike in politiko, ker sem prepričan, da bo treba zakonodajo, ki se tiče slovenske šole, še dopolnjevati, če jo bomo hoteli ohraniti. Vprašanje pa je, kdo je naš sogovornik. Pred leti je bil šolski forum, čeprav sem imel včasih vtis, da je zanimanje politikov za šolstvo nihalo, danes nimamo foruma, ki bi lahko bil naš sogovornik, ko gre za take in podobne zadeve. Ponavljam apel, če hočete, po mojem brez politike so ti problemi, pa tudi veliko vprašanj, ki jih je prej načela Paulinova v svojem poročilu, nerešljivih.
Živka Marc
Univerzitiveno izobraževanje učiteljev in okrepitev slovenističnega oddelka na tržaški univerzi Sindikat slovenske šole od svojega nastanka leta 1956 zavzeto sledi razvoju šolskih vprašanj in je bistveno prispeval k izbojevanju zakonov za slovenske šole oz. prilagoditvi splošnih zakonov. Čeprav je danes to delo zelo otežkočeno, ker smo z novimi vsedržavnimi normami iz leta 1995 izgubili predstavniško vlogo in nimamo na sedežu nikogar več, ki bi bil oproščen pouka za sindikalno delovanje, medtem ko smo prej imeli samo v Trstu dva do tri sodelavce. Leta 1990 je stopil v veljavo zakon o univerzitetnem izobraževanju učiteljev in o podiplomskem usposabljanju profesorjev. V ta zakon smo uspeli vriniti možnost, da Dežela FJK sklepa konvencije s slovenskimi univerzami za študij slovenskih šolnikov na italijanskih univerzah. Danes končno lahko rečemo, da je konvencija med tržaško in videmsko univerzo na eni strani ter ljubljansko in mariborsko na drugi sklenjena, vendar se še ni udejanjila in problematiki je potrebno vedno slediti. Ko sem delovala na IRRSAE, so me zlasti profesorji slovenščine stalno opozarjali na potrebo po dopolnjevanju in izpopolnjevanju lastnega strokovnega jezikovnega znanja. Na Filozofski fakulteti (Facoltà di Lettere e Filosofia) tržaške univerze danes uspešno deluje stolica za slovenski jezik in literaturo, ki pokriva poučevanje slovenske književnosti. Poučevanje predmeta slovenski jezik pa se ureja z letnimi suplencami. Nujno je, da se razpiše stalno mesto tudi za poučevanje tega predmeta. Ob njem se bodo lahko razcvetele še druge študijske dejavnosti, ki bodo lažje sledile, poglobile in izpopolnile znanje slovenskega jezika na raznih področjih in nam torej tudi pomagale pri uveljavitvi zakona 38/01.
Giorgio Banchig
Cilj prizadevanja številnih pobud in borbe, ki smo jih kot kulturna društva v Benečiji, še posebej Zavod za slovensko izobraževanje v Špetru, pred meseci sprožili, da bi dosegli ustanovitev dvojezične nižje srednje šole v Benečiji ter podružnice špetrskega dvojezičnega centra na celotnem teritoriju, kjer živi slovenska manjšina v videmski pokrajini, moramo videti in tolmačiti v okviru širše problematike, ki se tiče slovenskega izobraževanja v videmski pokrajini: v Terskih in Nadiških dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Vsem je jasno, da ni upravičeno in da je proti vsaki logiki, zdravi pameti in teoriji o šolski vzgoji, da dvojezično šolanje konča s petim razredom osnovne šole. Prav tako ni razumljivo, da je samo v Špetru dvojezično središče, medtem ko ostajajo nepokrite Terske doline, Rezija, Kanalska dolina ter številni naši izseljenci v furlanski nižini in v mestih. Da bomo dosegli te cilje, bo potreben dodatni napor in delo. V tem našem prizadevanju potrebujemo podporo ter pomoč celotnega manjšinskega telesa, slovenskih upraviteljev in političnih predstavnikov na vseh ravneh. Rekel sem, da potreba po slovenskem šolanju in izobraževanju ni le šolskega pomena in značaja. V tem trenutku potrebujemo v Benečiji nekaj več, dodatnega, ki bi odgovarjalo potrebam in pričakovanjem naše skupnosti. Slovensko izobraževanja v širšem pogledu in globalno videno mora imeti kot glavni cilj v Benečiji utrditev slovenske identitete, vzgojo oziroma formiranje kadrov, se pravi mladih ljudi, ki jih že potrebujemo in bomo v šolah, na uradih krajevnih uprav, podjetjih, slovenskih društvih in medijih. Dejstvo, da nismo ne v Benečiji ne na Tržaškem in Goriškem enega učitelja za tečaje slovenskega jezika v osnovnih šolah Kanalske doline, nam mora odpreti oči in nas prisiliti, da preverimo, ugotovimo današnje in bodoče kadrovske potrebe, najdemo hitre in primerne rešitve k temu vprašanju. Ustanovitev dvojezične srednje šole in mreže dvojezičnih šol na celotnem teritoriju je nujno potrebno, je osnova vsakega kulturnega razvoja Benečije. Istočasno moramo v kratkem času nuditi primerne odgovore potrebi po kadrovanju. Številni naši mladi, tudi z visoko izobrazbo, diplomirani na italijanskih univerzah, ki želijo poglobiti poznanje slovenskega jezika, ali se ga naučiti, ker niso imeli možnosti se naučiti maternega jezika v otroških letih. So Slovenci po krvi, se čutijo Slovenci, niso imeli in nimajo priložnosti izraziti tudi jezikovno svojo identiteto. Gre za potrebo po popolni osebni in skupni slovenski identiteti na eni strani, na drugi tudi iz delovnih razlogov, iz perspektiv, ki se odpirajo in se bodo odpirale v Benečiji z vstopom Slovenije v EU. Razni tečaji, poletni seminarji in druge podobne iniciative ne odgovarjajo takim potrebam in pričakovanjem Benečije. Potrebni so dolgotrajni, strokovni in poglobljeni tečaji ali full immersion v slovenski kulturni svet in trajna povezava s slovenskih kulturnim ambientom in prostorom. Mogoči rešitvi sta dve. Predlagam, če bomo imeli čas v prihodnje poglobiti te možnosti. Videmska univerza, fakulteta za jezike srednje in vzhodne Evrope je dolžna nekaj več narediti in nuditi v tem smislu Benečiji. Povezati se mora s teritorijem, ugotoviti njegove potrebe in tudi ponuditi primerne odgovore. Akademsko izobraževanje ne služi, če ne odgovarja določenemu teritoriju. Drugo rešitev mora nuditi Slovenija ali ljubljanska in sedaj tudi primorska univerza bi morali predvideti posebne tečaje slovenščine za zamejske Slovence, posebno za Benečane. Brez kadrov, brez naših mladih, brez visoke izobrazbe, brez poznavanja slovenskega jezika na visoki ravni, si ne moremo predstavljati kulturne bodočnosti Benečije in celo obstoja manjšine kot subjekta na vseh ravneh in ne samo kot folklorne skupine. Imamo mlade, ki so lačni in žejni slovenskega jezika. Dati jesti lačnim in piti žejnim ni le cerkvena zapoved, je dolžnost vsakega človeka dobre volje.
Majda Kaučič
Na kratko bi odgovorila na predlog, ki ga je dal svetovalec Igor Canciani v prejšnji razpravi o kulturi. Prej nisem odgovorila, ker sem pričakovala, da se bodo v zvezi s tem oglasili šolniki naših šol. Implicitno so z referatom, ki ga je preprala Nataša Paulin tudi odgovorili. Sama pa želim problem eksplicirati. Igor Canciani je rekel, naj se tudi v Trstu razmisli o dvojezičnem eksperimentiranju. Referat Paulinove je pokazal, kako se narodnostna struktura slovenskih šol spreminja. Pokazal je, da je učencev iz slovenski družin vedno manj, da je učencev iz narodnostno mešanih družin enako, ustaljeno število in da se veča število tistih, ki prihajajo iz italijanskih družin. Te nove razmere zahtevajo tudi neko spremembo v šoli. To gotovo ni sprememba, ki jo je predlagal Canciani. To ni dvojezična šola, ni sprememba modela šole, ampak so to novi pristopi v šolah s slovenskim učnim jezikom, ki naj ostanejo take. Novi pristopi, o katerih je govorila tudi Paulinova, drugačne metode dela. Med te spada tudi to, da bo slovenska šola morala znati naučiti slovenščine tudi tiste otroke, ki je prej niso znali. Zakaj mora ostati šola za Slovence šola s slovenskim učnim jezikom? Ostati mora, ker s tem, da je slovenski jezik jezik poučevanja, razvija slovenske govorne navade in s tem tudi privzgaja in razvija slovensko identiteto. Če si to želi ali ne. Že s tem, da uporablja slovenščino kot učni jezik. Moj predhodnik Banchig je rekel, da ustanavljanje slovenskih šol v Benečiji, pomeni dati žejnim piti in lačnim jesti. Gotovo je to tam velik korak naprej. V Trstu in Gorici bi bil to korak nazaj.
Lučka Susič
Eno pripombo takoj črtam, ker jo je že iznesla moja predgovornica, zato nima smisla je ponavljati. Dodala bi samo to, da iz svojih izkušenj vem, da večina staršev iz mešanih zakonov vpiša v slovensko šolo z željo, da bi se ta otrok naučil slovenščine. Morda bi bila potreba bolj po tem, da tem staršem nudimo eno pomoč, da bodo mogli svojim otrokom slediti. Mislila sem se transverzalno navezati na vsa predavanja, ki so bila do sedaj prav v zvezi z rabo in upoštevanjem slovenščine. Še ena majhna pripomba, da znanje slovenskega jezika nasplošno upada, zato šola ne sme popustiti pri tem. Potem nas šolnike malo žali to, da nam deželni šolski urad pošilja sporočila, ki so tiskana na kompjuter brez slovenskih črk, namesto katerih so kvadratki itd. kjer bi morali biti šumevci. Te stvari nam niso všeč. Drugače sem hotela reči to, da je skrb za slovenski jezik premalo živa povsod. Če se navežem na prejšnji predavanje. Pri radijskih oddajah je vedno bolj opazno izrivanje zborne slovenščine in sploh slovenskih kulturnih programov, ki jih rade zamenjujejo z glasbenimi oddajami ali kaj takega. Zdi se mi, da tudi SSG kaže največji ponos nad tem, da vključuje italijansko publiko, medtem ko mislim, da je predvsem namenjeno nam. Mi tudi peljemo svoje učence v gledališče, da se naučijo lepe slovenščine. Povsod v medijih opažam željo, da bi ustregli mladim, ampak včasih je pristop prav glede jezika napačen, ker mladi govorijo ali pišejo v svojem slangu z mešanico slovenskih, italijanskih in angleških izrazov, tako imenovani cool programi. To je lahko tudi program ali zabavna rubrika, ki se jasno opredeli za take vrste sporočanja, ampak drugače se mi to ne zdi pravilno, ker znanje jezika vpada in bi morali posvetiti več skrbi slovenščini. Potem bi se navezala na Sama Pahorja. Res je, da sami ne skrbimo za izvajanje zaščite. Recimo, da se lahko včasih opravičimo s tem, da smo nedosledni, ker so v nas vkoreninjene razvade, ne smemo pa se načrtno in zavestno odpovedovati svojemu jeziku.
Marko Marinčič
Oglašam se v zvezi s temo, ki je bila načeta tako v poročilu kot v zadnjih posegih, in sicer spreminjanje narodnostnega sestava v šolah. Mislim, da je ta pojav po svoje pozitiven, če gledamo na številčnost. Marsikatera naša šola se je ohranila prav zaradi večjega priliva otrok iz mešanih zakonov in neslovensko govorečih družin. Če gledamo demografske podatke, smo v slovenskih šolah v odstotkih v porastu, vsaj v Gorici, kar pomeni, da so sorazmerno z italijanskimi šolami slovenske postale bolj atraktivne. V tem pogledu je ta pojav pozitiven, odpira pa probleme in dileme. Gotovo so zaradi teh sprememb, ki so zlasti na nekaterih šolah v samem mestu ali na obrobju slovenskega narodnostnega prostora, kjer je ta pojav bolj izrazit, razmere nekoliko drugačne od teh, karkšne so bile v tipični slovenski šoli pred desetimi ali več leti. Rekel bi z eno prispodobo, na šolskih prireditvah slišimo vse manj peti Slovenec sem, tako je mati d jala in vse več pa pesmi s kako italijansko ali angleško ali ponekod furlansko kitico. Mislim, da to samo po sebi ni negativno, bistveno pa je, da ohranimo kvaliteto pouka slovenskega jezika. Glede tega moramo biti neizprosni in zahtevati moramo maksimalno kakovost. Pravilno je bilo povedano, da to zahtevajo tudi italijanski starši, ki vpišejo otroke v slovensko šolo. Strinjam se z Majdo Kaučič, nekoliko previdnejši pa bi bil pri poudarku identitete. Tu moramo imeti nekoliko širši pojem identete, dopuščati med stoprocentno opredelitvijo za eno ali drugo narodnostno identiteto tudi vmesno paleto raznolikih identitet, kar pa ne pomeni odstopanja od slovenščine. Če je bil ta pojav razvoja slovenskih šol pozitiven, opažam v zadnjem času zaskrbljujoče znake. Navedel bom samo navidez drobcev primer križarske vojne, ki se je vnela na slovenskih šolah na Goriškem glede sporočil staršem. Nekateri niso hoteli dvojezičnih sporočil in so zahtevali, naj bodo samo v slovenščini. Potem je prevladala rešitev, za katero so se starši opredelili, da nekateri sprejemajo samo slovenska, drugi pa dvojezična sporočila. Šola torej dela dvojno verzijo. Ta rešitev navidez zelo demokratična se mi zdi znak velike nestrpnosti in je z obratnim predznakom natanko isto, kar nam vsiljujejo glede osebnih izkaznic. Po mojem bi morale biti osebne izkaznice na narodnostno mešanem teritoriju dvojezične za vse. Vemo, da je desnica vsilila tam, kjer so bile že dvojezične, to navidez demokratično izbiro samo italijanskih. Tak odnos, ki gotovo ne dela šole bolj slovenske, ki je taka, ker zagotavlja kvaliteto slovenskega pouka, sicer ima spričevala, šolske dnevnike, napise na stavbi dvojezične, zato tudi sporočila staršem ne bi smela biti problem in zaradi tega šola nič ne izgubi. Nevarno pa je, da pride tu do zaostrovanja. V tej križarski vojni ni bilo mrtvih v smislu, da se zaradi tega ni še nihče izpisal iz slovenske šole, gotovo je bilo nekaj ranjenih, ker vem, da je bilo med starši precej negodovanja zaradi tega. Drugi problem, ki odpira vrsto dilem, tu ni samo stvar šole, temveč celotne manjšine. Zakon 482 ponuja možnost pouka slovenščine v italijanskih šolah. Tu se moramo vsi skupaj opredeliti, kaj hočemo. Gotovo bi množično uvajanje slovenščine v vseh italijanskih šolah verjetno ogrozilo slovensko šolo. Majhen del italijanskih družin ali mešanih zakonov bi se zaradi tega opredelilo za tisto italijansko šolo, vsaj tisti, ki želijo minimalno znanje slovenščine. Tu gre za strateško izbiro naše manjšine, kakšen narodnostni prostor hočemo tukaj oz. več narodnosti. Ena izbira vodi v prostor, kjer naj bi optimalno vsi obvladali tudi slovenski jezik, vsaj pasivno, torej množično poučevanje slovenščine tudi v italijanskih šolah. Mislim, da bi bil tak prostor za manjšino pozitiven in spodbuden, druga izbira vodi v zapiranje, ampak v večjo kvaliteto znotraj slovenskega jedra. Mogoče prva izbira ne izključuje druge, ker se lahko s primerni prijemi zagotavlja kvaliteto in narodnostno jedro ob odpiranju navzven. Druga izbira pa najbrž izključuje prvo. Tudi tukaj je potrebno, če bi prišlo do tega uvajanja slovenščine v italijanske šole, vlagati veliko v kvaliteto slovenske šole. Slovenska šola mora biti še vedno atraktivna prav zaradi kvalitetne ponudbe, ki je potrebna tudi iz drugega vidika, zaradi padca meje. Ta bo povzročil večjo konkurenčnost. Slovenska šola ne bo več edina v goriškem prostoru, kjer bomo imeli na voljo tudi izbiro na drugi strani meje, zlasti kar zadeva višje srednje šolstvo. Nazadnje še problem otroških jasli. Na Goriškem je že vrsto let občuten, zame žal ne več aktualen, vsi trije otroci so že v vrtcu oz. šoli. Za marsikoga pa je ta problem občuten. Lani se je z goriško občino govorilo, da bi s sodelovanjem dijaškega doma realizirali jasli. Kot je bila postavljena, je bila ponudba absolutno nesprejemljiva in neizvedljiva. Postaviti moramo zahtevo, da se v Gorici odprejo občinske jasli s slovenskim osebjem.