Srečanje Evropa in begunska kriza

Kdor se je v torek udeležil (dobro obiskanega) srečanja z naslovom Evropa in begunska kriza, ki ga je v Gregorčičevi v Trstu priredil pokrajinski odbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze, je lahko dobil celovit in objektiven prikaz problematike beguncev kot ene osrednjih tem našega vsakdana. Za to se gre zahvaliti predvsem kompetenci in znanju povabljenih gostov, ki se s problematiko beguncev iz različnih vidikov ukvarjajo praktično vsak dan.
Pokrajinski predsednik SKGZ Tomaž Ban je uvodoma povedal, da sodi srečanje v ciklus Antifašizem danes, s katerim želi krovna organizacija postaviti v ospredje aktualni problem razraščanja sodobnih oblik fašizma, ki za širjenje strahu in netenje nestrpnosti v različnih državah Evrope izkoriščajo prav problem migrantov oziroma beguncev. O problematiki so svoje iztočnice podali Igor Kocijančič, odgovorni za odnose med kvesturo, italijanskim solidarnostnim konzorcijem ICS in Karitasom pri uradu za priseljevanje tržaške prefekture, Gorazd Pučnik, ravnatelj dijaškega doma Srečko Kosovel, ki je že od časa balkanskih vojn razvijal program za sprejem mladoletnih beguncev, Veronika Martelanc, zaposlena na Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce (UNCHR) in članica Področne komisije za priznanje mednarodne zaščite prišlekom iz drugih držav, Stefano Lusa, novinar iz zgodovinar, glavni urednik informativnih programov Radio Koper-Capodistria, ter Matej Iscra, sodelavec solidarnostnega konzorcija ICS, ki se v Trstu posveča zaščiti beguncev in prosilcev za azil. Problematika je žgoča in kompleksna, a najprej jo je treba poznati. Medijska izpostavljenost tega ne zagotavlja, kajti mastni naslovi o pogosto dramatičnem dnevnem dogajanju niso dovolj. Najbrž je predhodno treba vedeti, da je ta trenutek kakih 250 milijonov migrantov na poti, bodisi da prehajajo iz ene države v drugo, bodisi razseljenih znotraj držav samih (znotraj same Kitajske se, denimo, trenutno premika kakih 70 milijonov ljudi). Ne premikajo se nujno zaradi vojn, lahko tudi zaradi lokalnih konfliktov, za mnoge izmed katerih niti ne vemo. Trenutno je »priznanih« oboroženih spopadov 29. Bežeči pred vojnami nosijo naziv begunci, ki nekam pridejo in prosijo za zatočišče.
Dejstvo je, da posamezne članice Evropske unije kršijo mednarodno pravo za azil. Najbolj paradoksalen primer je Nemčija, ki je zlasti sirskim beguncem sprva na stežaj odprla vrata, potem pa zašla v paniko. Danes izgublja nadzor nad položajem Avstrija z zapiranjem meja, države tako imenovane Višegrajske skupine, nekdaj pripadajoče vzhodnemu bloku, pa sploh ne marajo nobenih beguncev.
Vendar, ali je res, da je Evropa tako »oblegana« od beguncev kot se skuša prikazati? Sploh ne, kajti samo v nekaj milijonskem Libanonu jih je preko milijon, manj kot jih je lani prišlo v petstomilijonsko Evropsko Unijo. Podatki nesporno dokazujejo, da se begunci na begu pred vojno najpogosteje ustavljajo v sosednjih državah, v upanju na čimprejšnjo vrnitev domov.
Slovenijo je ob lanskem odprtju balkanske poti zajela paranoja z bodečimi žicami in občutki ogroženosti, čeprav beguncev v resnici nihče ni videl, saj se niso prosto premikali po državi, temveč so jih nadzorovano spremljali v tranzitu proti Avstriji, kamor so bili pretežno usmerjeni. Slovenija tako ni imela nobenega stika z begunci razen v zbirnih centrih. In kljub temu so v Kranju pod pritiskom naščuvane javnosti zavrnili sprejem šestih mladoletnikov. Pravi paradoks, potem ko je bilo na tržaškem srečanju evidentirano, da se s sprejemom mladoletnih prebežnikov brez spremstva že od balkanskih vojn od začetka devetdesetih uspešno ukvarja dijaški dom Srečka Kosovela v okviru programa Ptički brez gnezda. V Sloveniji so oblasti begunce obravnavale izključno kot varnostni problem, čeprav varnost dejansko ni bila nikoli ogrožena.
V Trstu je približno 800 prebežnikov, pretežno mlajših moških, več pa je tudi mladoletnikov brez spremstva. Za vse je poskrbljeno v okviru obstoječe zakonodaje in struktur. Cilj je, da se v največji možni meri razporedijo po teritoriju dežele in čim prej integrirajo v novo okolje, kajti, če ostanejo skupaj kot večja skupina, so navadno izolirani. Bistvene pa so razlike med tistimi begunci, ki prihajajo iz vojnih ali konfliktnih območij, in drugimi. Kocijančič, Martelančeva, Iscra, Lusa in Pučnik so poleg navedenih informacij in problemov iz lastnih izkušenj nakazali še veliko drugih. Vključno z vtisom, da se tudi v naši skupnosti porajajo vprašanja. Mislimo, da smo zelo odprti, a se pri beguncih izkaže, da ni vselej tako. Tematiko je potrebno predvsem spoznati, da se ljudje lahko izognejo neutemeljenim strahovom in ubranijo pred podlimi špekulacijami in populizmi, s katerimi skušajo desničarske in ksenofobne stranke pridobivati politične točke na koži nesrečnežev, ki jih je zla usoda pognala v svet. Vedeti je treba, da so begunci večinoma zelo drugačni, kot si jih včasih predstavljamo. Za pomoč znajo biti zelo hvaležni in solidarnostno delo z njimi lahko nudi veliko zadoščenja. (du)
(Primorski dnevnik, 14. aprila 2016)