Spominski večer in predstavitev knjige ZORA
Zora Perello, hči slovenske šivilje in očeta iz Kalabrije, pooseblja vse zgodovinske travme, ki jih je doživel Trst v prvi polovici dvajsetega stoletja, posledice nekaterih so še danes očitne. Življenje mlade slovenske aktivistke, komunistke in partizanke je ugasnilo v taborišču v Ravensbrücku leta 1945.
O njenem življenju in o zgodovini Trsta priča biografski roman, ki ga je napisala Lida Turk (1938-2015) in ki je izšel leta 2005 pri Založništvu tržaškega tiska. Knjiga je lani izšla v italijanskem prevodu, ki ga je za enajst poglavij podpisala avtorica, po njeni smrti pa je njeno delo nadaljevala Matejka Grgič. Za založbo je poskrbelo ZTT v sodelovanju z VZPI-jem in Skladom Dorčeta Sardoča.
Ob 25. aprilu 2017 prirejajo Slovenska kulturno-gospodarska zveza, tržaški pokrajinski odbor Vsedržavnega združenja partizanov Italije VZPI-ANPI in Vsedržavno združenje nekdanjih deportirancev ANED v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska spominski večer na Zoro Perello. Dogodek, ki se uvršča v uradni program Občine Trst ob letošnjem 25. aprilu, bo potekal v ponedeljek, 24. aprila 2017, v Rižarni pri Sveti Soboti ob 18. uri.
Srečanje bo vodila zgodovinarka in predsednica ANED-a Dunja Nanut, svoji pričevanji bosta podali novinarka in tolmačka Devana Jovan ter profesorica in pesnica Majda Artač. Odlomka romana bo v italijanščini in slovenščini podala igralka Nikla Petruška Panizon.
Dogodek, ki bo potekal dvojezično, ne bo le predstavitev romana in njegovega prevoda, temveč srečanje v spomin na Zoro Perello, ki velja po dvainsedemdesetih letih za enega od simbolov odporništva slovenskih oz. tržaških žensk v prvi polovici dvajsetega stoletja.
ZORA PERELLO (1922-1945)
Zora, na anagrafskem uradu Alba, se je rodila v krojaški družini Antonia in Brkinke Pavle Kocijančič. Otroška leta je preživela v Škednju, po ločitvi staršev pa se je z materjo preselila k Sv. Jakobu. Tu se je vključila v mladinsko in kasneje v protifašistično gibanje ter dobila stik z delavsko in komunistično mladino. Njeno ilegalno delovanje jo je že leta 1940 pripeljalo do aretacije. V zaporu je preživela sedem mesecev, po par tednih so jo, ob napadu na Jugoslavijo, ponovno aretirali in konfinirali v Pollenzo v pokrajini Macerata. Junija 1941 se je vrnila v Trst in se preko bratov Kovačič povezala z Osvobodilno fronto in postala aktivistka. Ob ustrelitvi prijatelja Pina Tomažiča in tovarišev so jo, zaradi trošenja letakov, spet zaprli skoraj za leto dni in jo nato septembra 1942 v Rimu obsodili na 13 letno kazen, ki jo je prestajala v Perugii.
Po kapitulaciji Italije se je Zora vrnila domov in se zaradi nevarnosti ponovnega prijetja podala na terensko delo v Brkine. Tu je spoznala partizana Albina Godino-Voja in se z njim maja 1944 poročila. Toda poleti se je morala spet vrniti na ilegalno delo v Trst, že oktobra so jo aretirali. Prestala je nečloveška mučenja in zasliševanja, decembra pa so jo deportirali v Ravensbrϋck, kjer je po treh mesecih umrla.