Skupno se odločimo, da preteklost ne bo več pogojevala naše skupne sedanjosti in prihodnosti

Predlog, da bi predsedniki republik Italije, Slovenije in Hrvaške obiskali simbolne kraje spomina (mednje sodi tudi spomenik slovenskim junakom na bazovski gmajni), odraža voljo, da bi se najvišji predstavniki treh držav poklonili vsem, ki so trpeli pod fašizmom, med drugo svetovno vojno in v napetem povojnem obdobju. V okviru te pobude bi bil vmesen obisk tudi na trgu pred severno goriško postajo, kjer smo praznovali vstop Slovenije v Evropsko unijo z željo, da bi v bodoče postala članica iste zveze tudi Hrvaška. Strinjam se z ugotovitvijo, da za tragične dogodke, ki so zgodovinsko zaznamovali odnose med sosednjimi narodi, vsak narod prevzame odgovornost za dejanja, za katera nosi moralno in zgodovinsko odgovornost. V tem smislu pričakujem, da bo prišlo do javnega in jasnega opravičila slovenskemu narodu in v prvi vrsti primorskim ljudem, za vse gorje, ki so ga utrpeli zaradi fašizma.
Spravnega dejanja med Italijani, Slovenci in Hrvati ne pojmujem kot odprave spomina ali zavese nad preteklostjo, ko so nacizem, fašizem, drugi totalitarizmi in nacionalistični obračuni povzročili v tem delu Evrope nepopisno gorje, ki je terjalo ogromno človeško ceno, prelivanje krvi in nedolžne žrtve. Vsak posameznik in vsak narod ima pravico, da ohrani svoj spomin in da razbira svojo zgodovino brez kakršnekoli impozicije drugega. Spravno dejanje razumem kot skupno pieteto do mrtvih in vseh, ki so trpeli kot ljudje. Obenem nam sprava pomeni skupno odločitev, da preteklost ne bo več pogojevala naše skupne sedanjosti in prihodnosti. To upam kot državljan države, v kateri živim, kot predstavnik slovenske manjšine ter kot prijatelj italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem. Neporavnane račune iz polpretekle zgodovine smo namreč plačali v največji meri prav pripadniki slovenske in italijanske manjšine. V imenu preteklosti se je predvojnemu fašizmu pridružilo povojno maščevanje, ki je med ostalim pomenilo brutalno odrekanje osnovnih državljanskih pravic Slovencem v Italiji ter je potlačilo italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem v realno podrejen položaj, da se je množica ljudi odločila za eksodus in zapustila svoje domove, kar ne more biti v nobenem primeru pravilno ali opravičljivo. Ti in drugi dogodki so med ljudmi ob meji ter posledično med državami rodili ozračje suma in tudi sovraštva, ki je pogostoma postalo negativno politično orožje. Spravno dejanje je zato lahko poštena odločitev sodobnikov, da se na simbolnih krajih trpljenja obvežejo, da bodo odslej zagovarjali konkretno politiko miru, medsebojnega spoštovanja in tvornega sodelovanja in to v dobro vseh ljudi, ki živijo na tej zemlji in v spravljajočih se državah. Preteklosti ni mogoče "zapustiti", ker spremlja človeka v hoji proti novim ciljem in obzorjem, jo pa lahko racionalno podoživljamo na način, ki ne sproža novega zla in s tem ovira tisto prihodnost, ki se nam vsem odpira v Evropi, ko se združuje tudi ali predvsem zato, da bi vojne iz 20. stoletja nadomestilo duševno in gmotno blagostanje stoletja, v katerem živimo in ga skupaj oblikujemo. Ta zapis želi biti obenemem povabilo predsednikom ostalih manjšinskih organizacij italijanske in slovenske narodnostne skupnosti, da skupaj izoblikujemo stališče in ga posredujemo predsednikom treh sosednjih držav v želji, da bi kot predstavniki obeh manjšin prispevali svoj delež pri odpravljanju napetosti in sovraštev iz polpretekle zgodovine, ki so močno zaznamovali naš obmejni prostor.

Rudi Pavšič, predsednik SKGZ