Primorski prostor je samo eden!

Ko je pred letom dni padla meja med Slovenijo in Italijo, smo skakali od veselja. Od Podbonesca smo z rojaki iz Nadiških dolin z baklami v rokah korakali na Robič in peli slovenske pesmi. Slovenija je tedaj prevzemala predsedovanje Evropski uniji. Navdušeni smo bili, velike skrbi so se zdele pozabljene. Celo vse tisto gorje, ki je Slovence pod Matajurjem po drugi vojni zdesetkalo, smo za trenutek odrinili na stran. Samo nekaj mesecev pozneje je padla manjšini naklonjena Prodijeva vlada v Rimu in na spomladanskih volitvah še Illyjeva deželna uprava v Trstu. Jeseni je bilo že jasno, da se je nočna mora šele začela. Našim rojakom za mejo, ki je na prvi pogled ni več, že dolgo ni šlo tako zelo slabo kot zdaj. »V vsem, kar se dogaja zadnje čase, vidimo poskus, da se manjšino uniči. Če ti denar za manjšino prepolovijo, tega ne moreš razložiti drugače kot uničevanje manjšine. Zdaj imamo 5,250 milijona evrov, za leto 2009 nam režejo na 4,2 milijona, leta 2010 na štiri milijone, leta 2011 pa samo na 3,2 milijona. V osemnajstih letih se ta fond sploh ni zvišal, že s tem smo izgubili najmanj četrtino zaradi inflacije. Čez dve leti bomo torej imeli 70 odstotkov manj kot pred osemnajstimi leti.« Tako premišljuje Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene izmed dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Razmišlja tudi o tem, da se bo treba novim okoliščinam nekako prilagoditi. »Šolska reforma pomeni 90 slovenskih profesorjev manj. Vse predmete bo učil en učitelj. V Benečiji sta po dva učitelja, vsak govori v enem jeziku, en sam ne zmore, koncept pade. Restrikcije so pri medijih, predvsem Primorski dnevnik je pod udarom. Zahteva za spremembo zakona 482 o manjšinah pomeni, da bi iz zakona črtali navzočnost Slovencev na Videmskem. Ne bom rekel čisto tako, kakor je rekel tajnik stranke Slovenske skupnosti Damijan Terpin, da se je napovedala vojna manjšini, v bistvu pa pravzaprav gre za nekaj takega. Manjšini se pišejo težka leta. Slovenija bo težko nadoknadila razliko. Tudi Slovenija bi seveda lahko dala milijon več. Slovenija daje dobra dva milijona evrov.« Toliko sponzorji dajejo za nogometno ekipo, razmišlja Pavšič, prešteje slovenske kulturne organizacije, ki jih je kar 320, in se zamisli. Še posebej ob vprašanju, ali so manjšinci že vstopili v enaindvajseto stoletje in današnjo Evropo. »Tudi mi se moramo reformirati, seveda. Premagati moramo zgodovinsko delitev manjšine. Ne moremo biti vedno samo partizani in domobranci! Saj v Sloveniji ni nič drugače, vem, samo zgodovina pride na mizo, pa je vse v zraku. Pri nas samo spregovoriš o preteklosti, že grmi. Pa na Primorskem za to ni nobenega razloga. Tukaj ni bilo domobrancev. Prišli so iz Ljubljane po vojni. Intelektualna garnitura naše desnice ni bila domača, prišla je iz Ljubljane. Pri nas so bili tudi skoraj vsi župniki na strani partizanov. Pojma belogardizma tukaj sploh ni bilo. Tisti iz Ljubljane pa so 40 let vzgajali nove generacije. S tem se nočem več ukvarjati. O tem lahko spregovoriš pri kozarcu vina, drugo jutro pa nehaš in delaš naprej, ne moreš vse življenje premlevati. Z vsem spoštovanjem do zgodovine, NOB je bil svetla točka, seveda, ampak mi se moramo modernizirati. Postati moramo sodobna manjšina, ki bo sposobna biti protagonist. Pozitivna manjšina. Če bomo vedno samo jokali in se bomo čutili žrtve, bomo izgubljali. Ljudje se bodo oddaljevali od nas.« Je trenutek, ko se pritiski na manjšino kopičijo, kakor že dolgo ne, pravšen za spremembe? "Mislim, da so udarci, kakor se nam dogajajo zdaj, lahko razlog, da stopimo na novo pot. Ko si v krizi, moraš biti iznajdljiv. Vidim tri elemente. Prvi je vloga krovnih organizacij kot nekakšnega sindikata manjšine, ki bi bil motor procesa inovacije. Ne vidim možnosti, da bi se sprememba zgodila skozi eno samo stranko. Povezovanje dveh krovnih organizacij pa je prava prihodnost. Ne govorim več o strategiji znotraj manjšine, ampak o strategiji celotnega primorskega prostora, to je drugi element. Unovčiti moramo dejstvo, da meje ni več. Ne moremo pozdravljati padca meje, potem pa se obnašamo, kakor da meja še vedno je. V obmejnem prostoru moramo vzpostaviti enotni prostor. Slovenija nam mora v tem procesu omogočiti, da se to res zgodi. To mora Slovenija omogočiti nam, ki smo v Italiji, hkrati tudi javnim upravam in ustanovam, ki so v obmejnem prostoru na slovenski strani. Premier Borut Pahor pozna ta prostor, zagotovo ga pozna, to je že prednost. Tretji element je, da preidemo iz faze finančne pomoči manjšini na vsestransko pomoč in splošno integracijo. Naše glavne institucije morajo iti v mrežo vseh institucij v Sloveniji. Gledališče mora biti v mreži slovenskih gledališč, naša knjižnica mora delati s knjižnicami v Sežani, Novi Gorici in Kopru. Če je odprta meja samo avtobusna povezava, to ne pomeni prav nič. Tudi v novem sistemu, kjer ni subvencioniranega gospodarstva, lahko ponudimo marsikaj. Imamo nekaj gospodarskih okolij, ki so sposobna konkretnega operativnega dialoga. Pogoji so, naša finančna družba že začenja, v tem vidimo prihodnost. Vidimo tudi prihodnost enega samega časopisa v primorskem prostoru. To ni kritika sedanje situacije, sploh ne. To so temelji za reformo. Ne moremo misliti, da bomo manjšinski položaj postavili na podlagi stališč iz preteklosti. Novost je evropski pristop, ne čitalništvo, čitalniški pristop do manjšin ne deluje več. Lepo se sliši, tudi solza lahko steče, prihodnosti pa v tem ni." Pa ste v manjšini pripravljeni na preskok na novo? "Kot manjšina moramo biti sposobni tega preskoka. Najlaže se je zateči v patetiko. Jok in stok nas ne bosta rešila, rešeni bomo, če se bomo znali premikati. Imamo 320 organizacij v okviru dveh krovnih organizacij. Lepo zveni, lepo je videti, ker jih je toliko, ni pa racionalno. Povezovanje nas bo lahko peljalo v kvaliteto. V vseh stvareh imamo dvojnike in trojnike, to je res iracionalno. Pa nisem proti pluralnosti! Ne moreš imeti treh glasbenih šol, štirih tednikov, dveh ali celo treh kulturnih domov v eni sami vasi." Slovenci sila neradi spregovorimo o številu rojakov za mejo. Ste vsaj približno prešteti, se delite na čvrsto jedro in na večino? "Slovencev, ki sodijo k tako imenovanemu čvrstemu jedru, je samo petnajst tisoč. Nič več! Število otrok v šolah raste, vendar jih je najmanj 60 odstotkov iz mešanih zakonov. Tako imenovanih čistokrvnih Slovencev je 20 odstotkov! Biti moramo pripravljeni za vseh 70 ali 80 tisoč Slovencev, ki so Slovenci drugače, manj udarno, so pa Slovenci, ki pošiljajo otroke v slovenske šole. V mešanih zakonih manjšinstvo ni edina, ampak delna izbira, otrok ni samo Slovenec, oče je Italijan ali pa mati. Tudi njim moramo kaj ponuditi, sicer jih bomo izgubili. V tej razdelitvi na jedro in večino vidim najtrši oreh znotraj manjšine. Nekateri stavijo samo na to čvrsto jedro, ne na celotno manjšinsko telo. To pomeni rezati si vejo, na kateri sedimo. Ne moremo tiščati glave v pesek kot noji. Začeli smo že akcije. Imamo dijaški dom, ki je pomoč vsem staršem, ki so dvojezični in nimajo možnosti pomagati otrokom, ker ne znajo jezika. KB center nadaljuje z univerzitetnimi študenti. Slovik je izobraževalni konzorcij, v katerem zbiramo inteligenco, oblikujemo kadre, da utrjujemo kakovost. Investirati moramo v znanje, zato ne smemo pozabiti na univerzitetne študente. Smo generacija, ki že skoraj odhaja, in mladi generaciji ne smemo zapustiti sovraštva zaradi preteklosti. To bi bilo kriminalno dejanje. Ni razloga, da to naredimo. Ne bo spravno dejanje, ker tega ne more biti; spravno dejanje je lahko samo proces. Novim generacijam moramo dati možnost, da skupaj razmišljajo, da se ne bodo ločevale na podlagi tega, ali je bil nono pri partizanih ali je bil proti partizanom." Tone Hočevar (DELO, 06.12.2008)