Marija Vidau - Aljoša Žerjal

Prejemnika priznanj SKGZ-SSO: Marija Vidau in Aljoša Žerjal

Marija Vidau

Marija Vidau, občutljiva in pozorna kostumografinja, je spretno prepletala med gostimi in barvitimi tkaninami svojih oblačil, vse znanje, ki ga je pridobila v Rimu in Ameriki.

Kot gledališka kostumerka se je zaposlila v Slovenskem stalnem gledališču, hkrati pa je sodelovala z vsemi najpomembnejšimi slovenskimi gledališči. Poskrbela je za kostumsko opremo več kot 120 gledaliških del, za katere je prejela izjemna priznanja, leta 1984 nagrado Prešernovega sklada.

Marija Vidau je razvila edinstven in prepoznaven slog. Njeno vodilo je bilo eksperimentiranje. Njena ustvarjalna in prilagodljiva narava pa ji je omogočila, da bi na najboljši način razbrala želje in zahteve režiserjev.

Natančna izbira nenavadnih materialov, se bo skozi leta izkazala ključnega pomena za njeno delo. Žameti in prosojnosti srečujejo perje in usnje, ki se kombinirajo s plastiko in kovinami. Izpostavljajo se bogati, ekscentrični in ironični dialogi. Igre razmerij in tekstur, ki se vedno med seboj zelo razlikujejo, oživijo posebne sinergije, ki izpopolnijo vsako gledališko predstavo z navidezno preprostostjo. Vse to se harmonično pretaka v celoto, takoj ko obleko naseli telo, ki ostane hkrati popolnoma svobodno, da se izrazi brez omejitev.

Marija Vidau je prinesla z nedvomno profesionalnostjo in likovno dovršenostjo na gledališke odre v Italiji in Sloveniji svojo osebno vizijo lepote, s katero je podprla uspehe in uveljavljenost ne le Slovenskega stalnega gledališča, ampak tudi celotne ustvarjalnosti in umetnosti Slovencev v Italiji.

Aljoša Žerjal

Aljoša Žerjal ohranja tudi danes, pri svojih častitljivih devetdesetih, igrivost duha, iz katerega živijo njegovi filmi. V njih z začudenjem in radovednostjo opazuje svet, občuduje človeka in naravo, stare mojstrovine in arhitekturo, likovno umetnost in glasbo. Vedno je pozoren na zgodovinska dogajanja, socialni trenutek, na lastne korenine in izročilo, na zgodbe ljudi in nova okolja, ki jih je spoznaval na potovanjih širom sveta. Nivo njegovega opusa potrjujejo neštete nagrade in priznanja, v vsedržavnem italijanskem in slovenskem prostoru pa tudi na tujem.

Žerjalove podobe sestavljajo predvsem naša krajina, obrazi njenih ljudi, umetniki, kot so Černigoj, Bambič, Spacal in drugi, vaška druženja in javni dogodki – pusti, šagre, protesti – pa tudi dokumentiranja Rižarne in gibanja “no bilinguismo”. Njegov življenjski opus je torej neprecenljiv element v grajenju kulturne dediščine Slovencev v Italiji. Aljoša Žerjal je živo pričevanje, da dediščina ni le v besedah, ampak tudi ali celo predvsem v gibljivih podobah, ki ohranjajo videz materialne resničnosti in ne le njegovo intelektualno projekcijo. Taka dediščina, zapisana na ranjivi podlagi, je vredna skrbi, hrambe, obnavljanja in predvsem predaje tudi mladim generacijam.

Povezane objave

Nikoli več!
Zavezanost k načrtovanju skupne prihodnosti
Novogoriški župan Samo Turel sprejel predstavnike slovenskih organizacij v Italiji