Predsednik, ki »nikomur ni zaprl vrat« in ki so mu očitali, »da je ljudski«
GORICA – V klepetalnici obračun Rudija Pavšiča
Slovenska narodna skupnost v Italiji se mora naučiti enotnosti in zagovarjati skupna stališča, zato da bo lahko kos izzivom, kot so na primer šolstvo, volilne preizkušnje, demografski padec v Benečiji… Zato ne potrebuje dveh krovnih organizacij, temveč le eno. To so nekateri izstopajoči poudarki z javnega srečanja s predsednikom Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) Rudijem Pavšičem. Tìk pred iztekom njegovega dvajsetletnega vodenja krovne organizacije so ga priredili v okviru Klepetalnic Goriškega loka. Potekal je v torek pod večer v Trgovskem domu v Gorici, Pavšičevi sogovorniki pred publiko pa so bili pokrajinska predsednica SKGZ Maja Humar ter člana pokrajinskega vodstva Erik Figelj in Aljoša Sosol. Pavšič se torej poslavlja od dolgoletne funkcije, zato je bilo srečanje priložnost za analizo prehojene poti in položaja manjšine. Izstopal pa je še Pavšičev poudarek, kako pomemben je v manjšini dialog in človeški, osebni stik z ljudmi na vseh ravneh. S tem v zvezi je omenil dolgoletno sodelovanje in prijateljevanje z nekdanjim predsednikom Sveta slovenskih organizacij (SSO) Sergijem Pahorjem ter tudi aktualno tesno sodelovanje z drugo krovno organizacijo.
Na začetku pogovora je Pavšič s tremi besedami opisal svoja leta predsednikovanja: zaskrbljenost, pripadnost in zahvala. Zaskrbljenost je zaznamovala začetno obdobje, saj je vajeti SKGZ prevzel v morda najbolj kritičnem obdobju za manjšino: zlom Tržaške kreditne banke, Primorskemu dnevniku je grozilo zaprtje … Pripadnost označuje Pavšičevo iskanje ljudi, ki so se v krovni organizaciji še prepoznavali. Zahvalo pa je namenil ljudem na teritoriju, brez katerih bi organizacije ne bilo. Obenem je razkril, da je predsedniško mesto prevzel, ko se je prebijal skozi resne zdravstvene težave. Skrb za organizacijo in manjšino pa mu je pomagala, da je zasebno preizkušnjo premostil.
Posredoval je dalje ugotovitev, da je slovenska narodna skupnost v Italiji med manjšinami v Evropi, ki se jim najbolje godi. Po sprejetju zaščitnega zakona iz leta 2001 je dozorel prepričanje, da je treba preseči bipolarnost manjšine. Obžaloval je zato neuspeh programske konference, ki je sledila odobritvi zakona. Imel je velika pričakovanja, »a so žal padla v vodo«. »Veliko pa je bilo pozitivnega,« je pristavil, predvsem, kar zadeva osebne stike s političnimi predstavniki, »ki se še danes obrestujejo«.
O svojem pristopu je Pavšič dejal, da ga zaznamujeta ironičnost in neposrednost v medosebnih odnosih na vseh ravneh, zlasti seveda v stikih s politiki, kar utegne odločilno prispevati tudi k reševanju problemov: »Jeze praktično ne poznam. Razjezim se le, ko poči pnevmatika mojega kolesa. Moti pa me, ko mi kdo laže v obraz.«
Poleg neuresničenih nalog programske konference obžaluje tudi, da pričakovanj ni uresničila Slovenska manjšinska koordinacija (Slomak). Njen namen je bil koordinirati interese vseh slovenskih manjšin v odnosu z matično državo. Ravno na račun odnosov s Slovenijo pa je Pavšič dejal, da ima »občutek, da se razdalja med manjšino in matico povečuje«. »Včasih se zdi, da smo za Slovenijo le proračunski problem,« je ocenil. Obregnil se je tudi ob Italijo. Pri polemikah ob februarskem dnevu spomina na fojbe in eksodus iz Istre so ga najbolj razočarale izjave predsednika Sergia Mattarelle. Zato sta mu s predsednikom SSO Walterjem Bandljem tudi pisala. »Morda bolj kot dan spomina bi potrebovali dan pozabe,« je pripomnil.
Poleg združitve krovnih organizacij naj bo naloga manjšine sestaviti »skupno institucionalno predstavništvo«, v kateri naj bodo predstavniki krovnih organizacij, paritetnega odbora, senatorka ali senator in deželni svetniki. Ti naj skupaj zagovarjajo stališča v korist manjšine. Problemov, ki jih sedaj obravnavamo neusklajeno, vsak po svoje, drugače ne bomo reševali.
Predsednik, ki »nikomur ni zaprl vrat« in ki so mu očitali, »da je ljudski«, se je ob zaključku zahvalil svojim sodelavcem, saj »en sam človek ne premakne ničesar«. Zahvalil se je hkrati svoji družini, saj ga v 22 letih ni bilo veliko doma. Od leta 1997 dalje je imel od štiri do pet sestankov na dan, je navedel, vsak mesec je v povprečju opravil 3000 kilometrov poti, nobene poti pa z letalom, ker se ga boji. V vlaku se mu je iz solidarnosti pridruževal Sergij Pahor. »Tega ne bi naredil ravno vsakdo,« je še dejal Rudi Pavšič. (cost)
Primorski dnevnik, 01. 03. 2019