fallback-thumbnail

Poglobljena razprava o vprašanju jezika, odnosih s SSO in notranjem ustroju

IZ PRIMORSKEGA DNEVNIKA DNE 14.05.2006, članek podpisuje Ivan Žerjal:

Vprašanje jezika, a tudi odnosov med Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij ter problem notranje preureditve SKGZ. Vsega tega se je dotaknila razprava (poseglo je kar 25 diskutantov) na včerajšnjem drugem delu 23. kongresa SKGZ, ki je pod geslom Daj jeziku prihodnost potekal v Kulturnem domu v Gorici (prvi del je kot znano potekal prejšnji petek v Čedadu). Včeraj so izvolili tudi nov deželni svet, nadzorni odbor in razsodišče organizacije (sestavo objavljamo na drugem mestu) ter predstavili predlog o reorganizaciji zveze.

Uvodoma so posegli vsi trije pokrajinski predsedniki zveze. Jole Namor je glede videmske pokrajine opozorila na potrebo po gospodarskem jedru, jezikovna politika pa se mora razvijati na različnih ravneh in z različnimi pristopi. Med potrebami so ustanovitev centra za promocijo slovenskega jezika in kulture, ustanovitev dvojezične nižje srednje šole in protokol o sodelovanju med Slovenijo in Italijo na šolskem področju. Jole Namor je tudi negativno ocenila nedavno izključitev društev Ivan Trinko in Planika iz seznama prioritetnih organizacij (podobnega mnenja je bila Lucia Trusgnach) in napovedano politiko racionalizacije pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu.

Predsednik goriške SKGZ Livio Semolič je opozoril na praznino v odnosih z SSO, pa tudi na potrebo po večji meri podjetniškega duha ter po postavljanju jasnih pravil, hierarhije in izbir v sami SKGZ. Za učinkovitost v jezikovni politiki pa je potrebna popolna kakovost na vseh področjih.

Predsednik tržaške SKGZ Igor Gabrovec se je zavzel za večjo pozornost do včlanjenih organizacij in ustanov, SKGZ pa mora pridobiti večjo vidnost tudi na tržaški italijanski sceni. Na gospodarskem področju se premalo izkorišča turistična ponudba, v javni upravi je problem pomanjkanja občinskih tajnikov, tržaški pokrajinski svet pa mora začeti poslovati dvojezično.

Po mnenju Igorja Komela se mora vsaj na področju jezika programska konferenca izvajati. Glede vprašanja slovenskih konzult na goriški občini in pokrajini pa se je treba v dogovoru z SSO odločiti, kaj od njih sploh želimo. Tamara Blažina pa se je med drugim zavzela za upoštevanje izvoljenih predstavnikov, skrajni čas pa je, da se politične stranke izrazijo o predlogu skupnega predstavništva.

Edi Kraus je poudaril potrebo po spodbujanju mladih za študij jezikov in razvijanju pojma navezanosti na domači kraj. Spodbujati je treba tudi duh podjetništva v smislu ustvarjanja bogastva zase in za skupnost. Po Krausovem mnenju pa je mogoče zagotoviti močno vodstvo manjšine samo z volitvami, kar zahteva velikanski miselni preskok. Glede teritorija je treba opustiti geslo, da moramo biti vedno proti: vključiti se je treba v velike projekte, dati svoj doprinos in imeti kaj od tega.

Ace Mermolja je izrazil nasprotovanje enakovrednemu financiranju SKGZ in SSO (t.i. pol-pol). Za rešitev marsikatere skupne ustanove so si prizadevali skoraj izključno ljudje iz SKGZ, za vse svoje delo pa ta organizacija ne dobi posebnih priznanj ali dodatkov, nasprotno. David Peterin je predlagal preverjanje možnosti o ustanavljanju Mladinske iniciative tudi v drugih pokrajinah. Glede strukture SKGZ naj se navišji upravni organ spremeni v odbor s točno določenimi resorji, na področju jezika pa se je vprašal, koliko naših ljudi je izkoristilo možnost pridobitve dvojezične osebne izkaznice. Glede odnosov SKGZ-SSO je steza vedno bolj vijugasta, pri čemer je za sodelovanje potreben kompromis o narodni problematiki, politika pa naj se izpusti.

Alojz Debelis je med drugim poudaril pomen povezave med jezikom in teritorijem, Nevenka Pečar pa ohlapen odnos, ki ga zaznava v matični Sloveniji do slovenskega jezika. Pri tem je Boris Siega opozoril, da Gospodarska zbornica Slovenije komunicira s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem v angleščini. Sicer je poslovanje SDGZ zaradi številnih neslovenskih podjetij, ki se naslanjajo na združenje, dvojezično, v stikih z večjimi krajevnimi upravami prevladuje italijanščina, tako tudi pri tehničnem izrazoslovju.

Michela Predan je opozorila na potrebe Benečije, ki jih po njenih besedah organizacije ne upoštevajo dovolj in se zadovoljujejo s tem, kar so dosegle v preteklosti. Luisa Cher je dodala, da sta Terska in Karnajska dolina še vedno zanemarjeni. Tam je treba udejaniti zaščitni zakon in doseči poučevanje jezika v šoli in dvojezično toponomastiko.

Nataša Paulin je poudarila potrebo po dobri jezikovni spretnosti tudi pri profesorjih, ki niso slovenisti, politično pa je treba poseči, da bodo naši učitelji študirali tudi v Sloveniji in širiti krog govorcev. Flavio Mosetti se je poleg poudarjanja kakovosti zavzel za iskanje sodelovanja in možnosti sinergij ciljev za kakovostnejšo ponudbo skupaj z SSO.

Glede vprašanja jezika je Marko Marinčič poudaril pomen izkušnje izvenšolskega izobraževanja na Goriškem in jezikovnih tečajev javnih uprav. Negativno pa je, da je bil pokrajinski resor za manjšine odvzet Slovencem, kar je po Marinčičevih besedah rezultat napačne konkurenčnosti med slovenskimi političnimi silami. Glede teritorija sta potrebni vizija o njegovem razvoju in izbira določenih prioritet.

Po mnenju Norine Bogatec je treba analizirati vzroke za zastoj izvajanja programske konference in opraviti evalvacijo, saj brez tega ni mogoče nadaljevati po začrtani poti. Če se želi imeti kvaliteto, je treba ustvariti pogoje zanjo ter gojiti kadre in medgeneracijske odnose.

Živa Gruden pa je opozorila na razhajanja v jeziku med manjšino in Slovenijo. Treba je spremeniti odnos do slovenščine in se zavedati, da, ko se zapiramo v poseben jezik, je to znak za zaprto socialno grupacijo. Igor Pahor pa je kritiziral jezik naših javnih občil ter šolo, ki je res mnogokrat prepuščena sama sebi, a tudi ne sprejema kritik.

Boris Peric je opozoril na potrebo po izoblikovanju razvojne perspektive ter predlagal čimprejšnjo realizacijo kulturnega centra v Benečiji in vključevanje v model slovenske republike, saj samo tako bomo živeli z živim jezikom. Gospodarstvo pa mora biti po njegovem mnenju v interesu skupnosti.

Enako kot Mermolja se je tudi Rado Race opredelil proti enakovrednim finančnim prispevkom za SKGZ in SSO, saj ne odražajo dejanskega stanja. Tudi znotraj SKGZ je treba financirati na podlagi produktivnosti in rezultatov organizacij. Glede delovanja paritetnega odbora pa je dejal, da bo slednji moral počakati, da nova vlada sprejme seznam občin, potem pa naj kolektivno odstopi, pristojna telesa pa naj imenujejo nove člane.

Stojan Spetič je poslal poseg v pisni obliki (prebral ga je Igor Gabrovec), v katerem je med drugim opozoril na odsotnost slovenskega poslanca v rimskem parlamentu ob morebitnem imenovanju Miloša Budina za podtajnika v vladi Romana Prodija.

Za Aleša Doktoriča je treba ločevati med društvi in ustanovami, saj slednje ne morejo životariti, z združitvijo SKGZ in SSO pa bi ne bilo problemov pri združevanju drugih organizacij. Po besedah Gorazda Pučnika se na področju jezika dela na treh ravneh: na ravni vidljivosti, na ravni dela skupaj z italijansko večino ter na ravni gojenja kadrov. Šola je v veliki meri dobra ali slaba zaradi učiteljev oz. kadrov, glede na novo zakonodajo pa nas bo čez 10 let pestilo pomanjkanje učiteljev in profesorjev.

Na občnem zboru je Jure Kufersin orisal tudi predlog o preureditvi organiziranosti SKGZ, o katerem bodo znotraj zveze še razpravljali: novost je ukinitev kongresov na pokrajinski ravni, saj bi po tem predlogu pokrajinske predsednike in odbore izvolil kar deželni svet. Predlog med diskutanti ni naletel na kdovekakšno odobravanje. Po mnenju Marka Marinčiča je treba več vlagati v povezanost s teritorijem, ne pa v to, da deželni svet določa pokrajinska vodstva, Boris Peric pa je izrazil bojazen pred vrnitvijo k verticistični organizaciji.

V svoji zaključni repliki je predsednik Rudi Pavšič med drugim napovedal oblikovanje dokumenta o jezikovnem vprašanju. Pri soočanju z novo Prodijevo vlado je treba najti skupen jezik in določiti nekaj prioritet, kot so odobritev seznama občin, rešitev problema financ in šolstvo. Trenutno v manjšini nismo sposobni imeti vodstva, ki bi odločalo. Pavšič se je tudi zavzel za dogovarjanje med SKGZ in SSO, ki pa ne sedita za isto mizo od decembra lani, ko je bilo izvoljeno novo vodstvo SSO. Nekdo se je vrinil med krovni organizaciji, je dejal Pavšič, ki je imel v mislih SSk. Če se bo tako stanje nadaljevalo, je opozoril, se bo nehalo sodelovanje. Ob dejstvu, da je za reforme znotraj širše skupnosti potreben dogovor s SSO, je treba nekatere reforme izvesti znotraj SKGZ. Ena prvih prioritet zveze so sicer Slovenci v videmski pokrajini, na gospodarskem področju pa je treba prenehati s predolgo nedorečenostjo med gospodarstvom SKGZ in SDGZ.

 

Povezane objave

Brezmejno povezani - nova institucionalna brošura SKGZ
SKGZ 70: pozdravni nagovor predsednice Republike Slovenije
Brezmejno povezani - nagovor predsednice SKGZ Ksenije Dobrila