fallback-thumbnail

Ogledalo: Ko nas stvarnost prehiti v ovinku

Proces, ki je pripeljal do kraha TKB, je manj skrivnosten, kot ga želijo nekateri prikazati. Kar je bilo, ni mogoče popraviti, lahko pa iz zgodbe povzamemo poduk za današnjo rabo. Če se torej naslanjam na klepete z nekaterimi vidnejšimi gospodarstveniki, na članke in analize (Branko Jazbec in drugi pisci), če vzamem v roko knjigo o aferi TKB, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska, berem časopisne izjave in se spominjam na osebne izkušnje iz tistega obdobja, dobim določeno podobo stvari, ki ima stvarno osnovo. Nimam pa ne interesa, ne argumentov ali informacij o »obnašanju« posameznikov, vendar pri zadevi ne gre za enega grešnega kozla. Krah TKB je zaključek zgodovinskega procesa, v katerega se vključujejo tudi osebne napake, slednje pa le niso začetek in konec celotne zgodbe. Preidimo k stvari: za v poduk. Vodilni v galaksiji Saftija in bančnih krogov (TKB, Kmečka banka) v bistvu niso pravočasno doumeli radikalnih geopolitičnih sprememb, ki so se nakazovale in niso našli učinkovitih protiukrepov. Zadeva je bila vse prej kot enostavna in najti zmagovito karto v sistemu, ki je bil tudi in celo predvsem ideološki, bi verjetno pomenilo povzeti ukrepe, ki ne bi bili lahki in bi jih sama slovenska javnost močno kritizirala. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je največji zaveznik in gospodarski partner manjšine ter, ožje, tako imenovanega »družbenega« gospodarstva pričel, neizbežno propadati. Projugoslovanski del manjšine do zadnjega ni verjel, da bo država Tita, NOB, zmage nad nacifašizmom, »bratstva i jedinstva« med narodi, država uspeha in pravičnejše družbe razpadla na še bolj krvav način kot Sovjetska zveza in njej zveste ali podjarmljene države. Toliko manj so v to verjeli tisti, ki so se jim posli v zamejstvu večali, saj so se mnoga jugoslovanska podjetja obračala na manjšinska in seveda na manjšinske kreditne zavode, ker je bila v Jugoslaviji kriza vsestranska. K temu se je pridružilo še nekaj srečnih okoliščin, da je družbeno, SKGZ-ejevsko ali saftijevsko gospodarstvo raslo. Težko pa si zamišljamo, da je bila ta rast neopažena s strani jugoslovanskih in slovenskih oblasti, ki so nadzorovale posle drugače, kot jih danes, ko je tržišče bolj ali manj prosto. Že ko je bolj odčaranim opazovalcem postalo jasno, da se Slovenija osamosvaja, da Jugoslavija razpada, da ima Srbija prekomerne pretenzije itd., so v vodstvu takratne SKGZ mislili ali vsaj upali, da bosta na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji vendarle zmagala Smoletova SZDL in Kučanov krog, saj sta bila Kučan in Smole s svojimi nastopi v Beogradu simbola odločitve, ki je peljala v samostojnost države. V resnici so bile zadeve drugačne. Slovenija je bila na isti valovni dolžini kot ostale države sovjetskega bloka: bivši so povsod izgubili. Na volitvah za člana predsedstva Jugoslavije je že pred ključnimi dogodki zmagal povsem nepoznani Janez Drnovšek. Intelektualni krogi, deli aktivne civilne družbe, novinarji, mladinska gibanja s pankerji in tudi mnogi politiki so postavljali osnove za novo oblast, za nastop novih ljudi in za nova razmerja sil v Sloveniji. Pripravljen je bil »načrt Slovenija«, ki je predvideval samostojno državo na etnični osnovi. Ubesedila ga je Nova revija. Poteza je bila dalekosežna. Na volitvah torej ni zmagal Smole, ampak je zmagal Demos. V Demosovi skupini je bilo veliko revanšizma in strupenega antikomunizma. Tudi ko je prvi slovenski premier Lojze Peterle moral prepustiti krmilo mlade države bolj pragmatičnemu Janezu Drnovšku, ni bilo nič več po starem. To je v svojem znamenitem govoru napovedal prav predsednik Milan Kučan, ki je s svojo izjavo,da nič ne bo, kot je bilo, v bistvu izstopil iz lastne preteklosti. Projugoslovanski del manjšine ni bil pripravljen na to dejanje. Ne mislim le na vodstvo, ampak tudi na mnoge slovenske ljudi, ki se preprosto niso mogli sprijazniti z dejstvom, da Jugoslavije ni več. Nova stvarnost pa je, ob brisanju starih poslovnih poti in mnogih vezi, razkrila tudi osnovno šibkost "družbenega" gospodarstva: neintegriranost v italijanski sistem. Odveč je razlagati, da smo bili Slovenci trn v peti mogočnim tržaškim in deželnim lobijem. SKGZ-jevsko in njeno gospodarsko vodstvo se je takrat znašlo med kladivom slovenskega revanšizma in nakovalom italijanskega nacionalizma. Poti za umik iz tega primeža, recimo kar beg, vodstvo ni imelo ali poznalo. Sama TKB je naredila nekaj nesrečnih poslov ter kupila palačo sredi mesta in to tik pred Narodnim domom, kar je izzvenelo kot izziv Davida proti Goljatu, le da se svetopisemska zgodba tokrat ni ponovila. Goljat je zmlel Davida. Radikalen umik, kar pomeni tudi prodaje in fuzije, bi negativno odmeval v sami manjšini. Ko pa se divizija umika, mora vedeti, kako in kam. Če pa te nasprotnik prehiti in zajame v obroč, je možnost rešitve veliko manjša. Če torej povzamemo nauk iz omenjenega, je ta v tem, da neko gospodarstvo, ki ni prilagojeno povsem novi stvarnosti, ki nima rešilnega čolna in svojih postojank na drugem bregu reke, preprosto umre. To se je, po moji oceni, dogodilo manjšini. Takrat se je k sreči rešilo to, kar ni bilo sporno in je imelo svoje finančne in druge vire že drugje in izven sistema (sredstva so pričela prihajati iz Rima, odrekla pa jih ni niti Ljubljana). Mislim na slovensko šolo, na kulturne dejavnosti, na medije, čeprav je bil napačno zastavljen (načelno pa zanimiv) projekt Republika – Primorski dnevnik skoraj usoden za naš časopis. Vsekakor se je rešil tudi Primorski. Slovenci smo takrat že bili odrasla skupnost z ljudmi v prostih poklicih, s podjetniki, ki so uspevali v italijanskem in evropskem sistemu, skratka, ni prišlo do generalnega kolapsa. Manjšinske organizacije, SKGZ in okolica, niso umrle, ampak so se ponovno postavile na noge, čeprav v drugem svetu in z drugimi ljudmi. To je seveda stara zgodba: preidem k novi. Krčenja prispevkov iz zaščitnega zakona, iz zakona za tisk in za gledališča, ki jih je napovedala italijanska država letos, bi lahko pomenila drugi polčas nesrečne tekme. Slovensko gospodarstvo je danes manj bogato od tistega iz zlatih časov Safti in TKB, obenem pa je povsem integrirano v italijanski in evropski gospodarski sistem ter deluje po čistih tržnih zakonih. Razlogi za možne krize in stiske prihajajo lahko iz globalne recesije, ne pa iz padca enega bloka, ene države in enega sistema. Po »čistki« je prišlo do normalizacije in integracije. Manjšinski izobraževalni, kulturni in medijski sistem pa je zato povsem odvisen od dežurne politike v Italiji in v Sloveniji, skratka, je manj samostojen in torej šibkejši. Italijanska desnosredinska politika se z napovedanimi rezi in z izrazito protislovensko politiko v Benečiji ni izkazala kot Slovencem prijazna. Desnica je izkoristila šibkosti manjšine in po njej udarila. Manjšina doživlja nepričakovane klofute, ki jih ne opravičuje finančna kriza, so pa politično osnovane. Dejanja in njihov kontekst nas povedejo naravnost k volji tiste tržaške in deželne desnice, ki je desetletja gradila svoje politične uspehe z ostrim nasprotovanjem manjšini. Ta desnica in njeni voditelji so se z vladnih položajev oglasili in udarili, saj nočejo izpustiti iz ust kosti, ki še privablja glasove. Povsem drugačna in za manjšino zavzeta stališča izražajo slovenska politika, slovenski mediji in slovenska javnost. V Sloveniji se je prižgala iskrica narodne solidarnosti, ki se je zdela kar močno skrita pod pepelom. Upamo, da bo ta plamenček privedel do stvarnih rezultatov, pritiskov in pomoči. Manjšina sama danes objektivno nima moči, da bi karkoli vsilila Berlusconijevi vladi. Očitno je namreč, da slednja ne mara ugovorov niti takrat, ko prihajajo iz veliko vplivnejših sredin, kot smo Slovenci v FJK. Desnice ne plašijo ne demonstracije in ne »trdojajčniki«. Gre za klasičen primer, ko zaradi premajhne tolerance večine lahko šibkejši manjšini pomagajo le mednarodni in meddržavni pritiski ter pomoč matičnih držav. Manjšine, ki teh zavezništev nimajo, se zreducirajo na Brezigarjeve »knjige v samokolnici«. Do sedaj je 120 milijonov iztrgala samo cerkev za svoje šole. Cerkev v zameno posoja italijanski politiki neka moralna stališča, skratka, svoj blagoslov večini, ki je v bistvu merkantilna. Vračam se torej k prvemu delu zapisa. Tudi če zaigram optimista in si domišljam, da se najslabše napovedi za manjšino in njene organizacije v letih ne bodo uresničile ter da bodo možni pozitivnejši izhodi iz napovedane krize, ne morem ostati miren. Bleda možnost, da se najhujše ne uresniči, ne bi opravičevala tega, da se celotna manjšinska kulturna, medijska in šolska struktura kristalizirajo in po nevihti ostanejo pri starem. Kriza, če nas ne zlomi, lahko postane priložnost za »očiščenje in pomlajenje«, da se izrazim po Cankarjevo. Teoretsko nismo nepripravljeni. Programsko konferenco sta SKGZ in SSO izvedli pravočasno. Zaključki so bili daljnovidni. Sama konferenca je nastala, ker so vodilni zaslutili, da se lahko stvari močno zasukajo tudi v kulturi in drugje. Obenem je bilo vedno manj prostora za nove pobude. Ovire pa so nastale pri realizaciji reform. Nihče pa nima izgovora, da lahko reče: »Nismo vedeli, kaj ukreniti«. Naj ponudim v razmislek nekaj primerov, ki upoštevajo možnost, da ne bomo za vedno zapisani recesiji. Primorski dnevnik že srednjeročno ne more računati le na državne prispevke in na dosedanji obseg lastnih prihodkov. Zadruga PD ni slučajno pričela posvet o PD z okroglo mizo o primorskem medijskem prostoru. Slovensko stalno gledališče bo živelo, če ga bodo krajevne ustanove (občina, pokrajina in dežela) priznale v »gotovini« in ne le formalno. Za Slovenijo SSG ne sme ostati tujek. Obenem pa mora SSG nadaljevati s pričetim delom: dihati s Trstom, z deželnim kulturnim prostorom in seveda z ostalimi osrednjimi slovenskimi in primorskimi gledališči. Glasbeno šolstvo kritikam in sugestijam ne more odgovarjati le z obrambo danega in s številkami, ki lahko postanejo v širšem (tudi italijanskem) kontekstu bumerang. Založniške hiše ne smejo ostati le poslanstvo, ampak morajo temu dodati »posel« s knjigami, kar predpostavlja sodelovanje in sinergije. Še bi nadaljeval, bistveno pa je vedeti, da manjšina ne sme biti več presenečena in nepremična. Lahko je manjšino in nas v njej presenetila ostrina vladnih ukrepov. Menim, da so bile dosedanje politične reakcije pravočasne in dobro izpeljane. Če bodo privedle do kakih pozitivnih sadov (boriti se bo potrebno tudi po finančnem zakonu), pa se vendarle, v primeru določenih uspehov, ne moremo vsi oddahniti zaradi rešenega delovnega mesta in iti domov, kot da se ni in se ne bo nič več zgodilo. Gospodarski polom iz preteklosti naj bi nas vsaj izučil, kako nas stvarnost ne sme prehiteti v ovinku, mi pa kot noj mižati za volanom. Mornar se izkaže v hudi uri. Manjšina je šla in bo šla skozi viharje. Ujme pa ne smejo upihniti luči upanja, poguma za spremembe in razumne treznosti. To je nauk, ki smo ga dobili, ko so nam odvzeli potico. Ace Mermolja (PRIMORSKI DNEVNIK, 10.12.2008)

Povezane objave

Nikoli več!
Zavezanost k načrtovanju skupne prihodnosti
Novogoriški župan Samo Turel sprejel predstavnike slovenskih organizacij v Italiji