Odprta tribuna: Sprava, dnevi spomina in mejna vprašanja

Dnevi spomina, spravna dejanja in sorodni dogodki, ki nas vračajo k tragičnim dogodkom iz prejšnjega stoletja, imajo danes svoj smisel, svoje dostojanstvo in dostojnost, če iz pietete do žrtev vzklije memento vsem nam, ki se spominjamo: ne ustvariti novih pogojev, da se bodo v drugačnih oblikah ponovile tragedije, ki so naredile iz Evrope ogromno klavnico. Zaradi te krvi se je pričela Evropa združevati z osnovnim ciljem, da prepreči nove tragedije. Te misli želim izpostaviti v času, ko je ponovno v ospredju vprašanje sprave in meddržavnih napetosti. V zadnjih letih so se zvrstili pomembni dogodki (predsedovanje Slovenije EU, brisanje schengenske meje, proces približevanja Hrvaške EU), ki bi morali okrepili duh premagovanja starih delitev in izkoriščanja zgodovinski dejstev za nove polemike. Zmotil sem se in mi je izredno nelagodno slediti scenariju, ki se ponavlja in nas vse skupaj odvrača od resničnih problemov in izzivov tega območja. Ponovno smo padli v past, ki so nam jo nastavili tisti, ki so ves čas s temi argumenti veliko špekulirali in si ustvarjali politično doto. Rezultat tega je, da so se odnosi med državami, ki mejijo in ki jih veže skupna evropska pripadnost, ohladili in izgubili smo novo priložnost za trezen in konstruktiven pogled v bodočnost. Ob prihajajoči gospodarski krizi, ki bo trdo udarila tudi po tem območju, bi morali iskati vse to, kar nas povezuje in nas dela bolj odporne pred vse hujšo konkurenco (tudi znotraj Evropske unije), ki se bo sprožala v iskanju blažilcev gospodarsko-finančne recesije. In prav v tem času, ko bi morala prevladovati pozitivna energija, se ponovno z zvrhano mero polemike ukvarjamo s spravnimi dejanji, z vse večjimi težavami v odnosih med Slovenijo in Hrvaško, z izkazovanjem mišic, lažnega patriotizma in z vsem tistim inštrumentarijem, ki je sodil v prejšnje stoletje. Da takšno politično argumentiranje služi določenim krogom, ki jih dobro poznamo, me ne čudi, saj njihova miselna sposobnost ne seže dlje in više. Čudi pa me popolna (ali skoraj) odsotnost v javnih debatah tistih sil, gibanj in medijskih komentarjev, ki mislijo drugače in ki so prepričani, da se tem krajem lahko piše drugačna in boljša bodočnost, če bomo sposobni premagovati napetosti in grozote, ki nam jih je zgodovina pustila v dediščino. Namesto polemik o spravah, hrvaških in slovenskih partizanih, takšnih in drugačnih zalivih, vetih v širitvenem procesu približevanj novih držav Evropskih uniji, bi si želel več razprav in debat o tem, kako bomo spravili v skupno sinergično povezovanje pristanišča Severnega Jadrana in s tem zagotovili temu območju konkretno gospodarsko in vsestransko razvojno vizijo, ki bi pomenila najbolj konkretek korak tudi v spravnem smislu. Želel bi, da bi na straneh tržaškega dnevnika (tokrat je ta časopis dal pobudo za spravne polemike) bral, kako intenzivno potekajo priprave za ponoven sklic delovnih omizij med Slovenijo in Deželo FJK, v okviru katerih deluje tudi manjšinsko. Bral bi rad, da Rim in Ljubljana nadaljujeta na poti vladnega sodelovanja in v tem okviru iščeta tudi primerne rešitve za obe manjšinski skupnosti, ki plačujeta najvišji davek nastale klime. Namesto trikolorne osvetlitve Sabotina in zamenjave dialogu odprtih prefektov bi veliko bolj pametno bilo, ko bi upravitelji goriške Občine odgovorili na klic novogoriških upraviteljev in se zmenili, kakšna naj bo brezmejna Goriška v naslednjem desetletju. Ko bi takšne in podobne pobude prevladovale nad zdajšnjo klimo napetosti in vračanja v preteklost, bi o spravi sploh ne govorili, saj bi je ne potrebovali. Glede tega vprašanja delim mnenje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka, da je najvišja raven sprave med Italijo in Slovenijo že dosežena v skupnem članstvu v Evropski uniji. Vprašanje pa je, zakaj potem posledično ne ravnamo evropsko in se potrudimo, da se bo južno-zahodni del Balkana čimprej vključil v evropsko dinamiko? Od tega bi imeli korist vsi. Koliko časa še bomo razpravljali o evroregijskih povezavah s figo v žepu in zamujali vse možne vlake glede infrastrukturne in druge povezave, ki zagotavljajo gospodarski a tudi civilizacijski napredek? Ko bi res razmišljali evropsko, potem bi nehali meriti intenziteto raznih “izmov” iz preteklega stoletja iz zgodovino uporabljali v nizkotna politična obračunavanja. Trudili bi se, da zaključke italijansko-slovenske zgodovinske komisije bi ponudili najširši javnosti in bi se partizanstva spominjali kot svetlega trenutka v zgodovini našega naroda in kot velikega prispevka k evropskemu osvobodilnem gibanju. Evropsko bi ravnali tudi, ko bi spoštovali zakone, ki manjšinam nudijo osnovo za preživetje in trudili bi se, da bi Slovencem na Videmsken nudili tisto jezikovno dostojanstvo, ki jim ga jemljejo. Skratka, “evropko” pomeni zame investicija v prihodnost. Pomeni dialog in ob njem spoštovanje bližnjega, njegovega zgodovinskega spomina in identitete. Pomeni v prvi vrsti skrbeti za to, da mlajšim generacijam pustimo drugačno dediščino od tiste, ki smo jo dobili mi, ki smo sinovi povojne hladne vojne in blokovske delitve. Globoko sem prepričan, da pomeni dviganje meddržavne napetosti in narodnih užaljenosti v imenu preteklosti poraz za vse. Razlogi za obujanje starih demonov so različni in znani: uporaba zgodovine v politične namene, spregledanje tega, kar je ugotovila stroka, površen ali celo nespoštljiv odnos do soseda in končno bolj ali manj prikrit prezir. Ne koristi pa dobrim odnosom med narodi in ljudmi, če se besede o sožitju vsakič znova utapljajo v medsebojnih obtožbah in v nekritičnem podajanju krivd za pretekle zločine drugemu. Metoda vodi k vsem drugim ciljem, kot so sožitje, spoštovanje in medsebojno priznanje na pluralnih območjih, kakršno je naše. Zavedati se moramo, da je bodočnost naših krajev v sodelovanju, v gradnji infrastruktur, v krepitvi znanstvenega in kulturnega sodelovanja, skratka v ustvarjanju skupnega sistema, ki bo omogočal, da bo to območje postalo kompetitivno na globalni ravni. Za uresničevanje tega je nujna volja držav, narodov in ljudi. Ni koristno zaustavljati napredka in pozitivne energije in škoditi samim sebi. Zato je nastopil čas, da delamo v smeri odpravljanja psiholoških in mentalitetnih mej z vsemi dejanji, ki so za to potrebna. Prepreke iz preteklosti se lahko spremenijo v nove razvojne možnosti. Če bodo te izbire postale naša zvezda vodnica, bomo dosegli najvišjo raven sprave in odpravili tisti pretiran patriotizem, za katerim se večkrat skriva pomanjkanje idej in načrtov za skupno bodočnost. Rudi Pavšič

Primorski dnevnik, 20. januarja 2009