fallback-thumbnail

Odnosi Italija - Slovenija: Politika in diplomacija naj prevzameta pobudo

ODPRTA TRIBUNA – Rudi Pavšič Primorski dnevnik je v zadnjem času izpostavil vprašanje odnosov med Italijo in Slovenijo in pri tem ugotovil, da so pričakovani učinki skupnega evropskega članstva in odprava meje v bistvu ostali neuresničeni. Več je razlogov za nezadovoljstvo in številne so neizkoriščene priložnosti. Ko smo se pred nekaj leti na nekdanji meji med Gorico in Novo Gorico, na trgu, ki ga je zaznamovala umetniška roka Franka Vecchieta, veselili ob širitvenem procesu Evropske unije in nekaj časa za tem brisanja meje med obema državama, smo prepričano pričakovali »plaz« pozitivnih integracijskih pobud, ki bi odpravljale nelahko preteklost, medsebojne zamere in sprožale novo vizijo tretjega tisočletja. Očitno smo se zmotili. Naš optimizem ni upošteval, da so usedline preteklosti močnejše od priložnosti, ki nam jih ponuja skupna prihodnost. Med državama se ni ustvarila tista potrebna ozmoza, ki je predpogoj za takšno razvojno vizijo. Razlogov je gotovo več. Osebno sem mnenja, da gre iskati odgovor vsaj v treh dejstvih, ki v bistvu onemogočajo tisto potrebno politično kreativnost, ki bi nas postavila v središče Evrope in zagotovila območju Alpe-Jadrana (ali Severnega Jadrana) tisto centralnost in strateškost, ki jo v resnici ima. Med obema državama še vedno prevladujejo zamere in nezaupanja, ki so izraz trde in boleče preteklosti. Zgodovina je v preteklem stoletju močno zaznamovala ta prostor in pustila veliko gorja in bolečine. Evropska unija je nastala prav z namenom, da bi pomagala to preteklost odpravljati in jo nadomestiti s percepcijo o novi, skupni bodočnosti. Nismo še prišli do te točke. Še vedno smo ujetniki preteklosti in se posledično tudi obnašamo. Kot da bi bili od nje zasvojeni, se je ne znamo otresti in venomer iščemo razloge, da jo obujamo in uporabljamo kot politično sredstvo ob pomanjkanju tiste potrebne kreativnosti, ki sem jo zgoraj omenil. Imamo nekakšen sindrom, ki nas vleče nazaj in v mučnem in bolečem prejšnjem stoletju opravičujemo naš politično-strateški imobilizem. To velja za posameznike, za skupine, za civilno in politično družbo in tudi za obe državi. Množijo se pobude, knjige in dogodki, kjer se zgodovino uporablja v politične namene, se z njo špekulira in se s prstom kaže na drugega. Očitno še vedno potrebujemo sovražnika, konkurenta in ne soseda. Nismo pripravljeni na odkrit dialog, ki je podlaga za skupno bivanje in načrtovanje. Ne dojemamo, da skupna pripadnost Evropski uniji zahteva od vseh nas, da se odrečemo, vsaj delno, pretiranemu vrtičkarstvu. Še vedno privilegiramo mali profit pred skupnim dobrom. V takšnem neracionalnem prizadevanju izgubljamo kompas o priložnostih, ki nam jih ponujata zdajšnji čas in prostor. Razlog za nastalo stanje gre iskati tudi v politični naravnanosti desnosredinske opcije, ki v Italiji upravlja tako na državni kot na deželni ravni. Pri tej opciji, razen redkih izjem, ni zaznati tistega odpiranja proti Vzhodu, ki smo ga zabeležili v času Prodijeve vlade in levosredinske politične sestave v naši Deželi. Ne pozabimo, da je bil to čas, ko je manjšina dobila državni in deželni zaščitni zakon in so nastajale pobude, ki so Slovenijo upoštevale kot partnerja, čeravno ni manjkalo nekaj nedorečenosti niti v teh odnosih. Niti v Ljubljani ni včasih zaznati zadostne občutljivosti do teh problematik in občutek imam, da je zmanjkala tista potrebna vizija do pomembne sosede oziroma do prostora, ki ga zaznamujemo kot Severni Jadran. Slovenija bi lahko v tem kontekstu zaigrala zelo pomembno vlogo in bi to prednost lahko dobro vnovčila na širšem evropskem prizorišču. Predsedovanje Evropski uniji in druge pomembne odgovornosti, ki jih je imela v areni evropskih institucij, bi Ljubljana lahko veliko bolje izkoristila, zato, da bi postala »neobhodno potrebna« v procesu nove evropske integracije, ki bo prej ali slej zaobjela zahodni Balkan. Seznam odprtih problemov se iz dneva v dan veča in v ta kontekst se vključuje tudi vprašanje obeh manjšin. Naše težave niso izvzete iz omenjenega konteksta. Tudi rimski manjkajoči milijon evrov sodi v to zgodbo. Stvarno povedano: če nam Rim niža sredstva in Dežela FJK briše finančno postavko, ni to posledica splošne gospodarske krize, prej je rezultat številnih nedorečenosti med obema državama. Medvladno slovensko-italijansko omizje, delovna omizja med Slovenijo in Deželo FJK, redni stiki vladnih in parlamentarnih institucij (in strank) na vseh ravneh, obmejno srečevanje in sodelovanje krajevnih upraviteljev so le nekateri od številnih instrumentov, ki bi lahko pomagali odpraviti nastalo stanje in ponudili sosednjima državama odlično izhodišče za drugačno, bolj evropsko naravnano vlogo v tem predelu stare celine. Politika in diplomacija naj prevzameta pobudo in naj se začne resen in dalekoviden proces rasti alpejadranskega območja, ki ga je polpretekla zgodovina močno zaznamovala, skupno evropsko partnerstvo pa mu ponuja enkratno priložnost za novo in perspektivno prihodnost. Investicija v ta proces se izplača prav vsem in prepričan sem, da bo tudi manjšina postala vidnejša in ne bo iz leta v leto prosjačila za potrebna eksistenčna sredstva, tako da bo lahko vse svoje energije posvetila potrebni notranji reformi, ki mora biti ravno tako naravnana v duhu tistih evropskih vrednot, ki brišejo toge nacionalne identitetne miselnosti starega časa in vsakomur zagotavljajo dostojanstvo do jezika, kulture in pripadnosti ter ponujajo priložnost za potrebno in koristno integracijo.

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo