fallback-thumbnail

O našem trenutku: Od politike afer do konkretnega dela

PRIMORSKI DNEVNIK, 20. oktobra 2010

Politika afer in škandalov je postala del naše politike: v Italiji, v Evropi, v Sloveniji in včasih v sami majhni slovenski manjšini. Osebni škandali brišejo velike probleme, ki so za vladarje najhujše zlo.
Za tokratni razmislek mi je dal »navdih« članek v Primorskem dnevniku z dne 13. oktobra. Bila je to kronika ponedeljkovega večera v DSI, ki je bil namenjen romanu Miha Brejca »Igralec ragbija«. Tudi tu gre za afero.
Miha Brejc je politik, ki deluje v Janševi SDS. V letih 1990/1993, torej takoj po osamosvojitvi Slovenje, je vodil Varnostno informativno službo. Brejčev roman je po žanru kriminalka (nisem je bral), njene osnove pa naj bi bile vsaj delno resnične. Na predavanju v DSI je Brejc izpostavil tezo, da je pred razpadom Jugoslavije »stara garda«, to so bivši komunistični voditelji, udbovci in rdeči direktorji, iz Slovenje odnesli v tujino ogromne vsote denarja in dele državnega premoženja. Stara garda in njeni nasledniki naj bi še danes vplivali na slovensko politiko s prisvojenim kapitalom. Po Brejčevih trditvah, naj bi se veliko denarja pretakalo tudi skozi tržaško TKB in Kmečko banko v Gorici. Koliko je vsega tega denarja, ni znano. Sugestivna pa je Brejčeva teza o propadu TKB. Propad naj bi zadovoljil tako Italijo kot »staro gardo«, saj je onemogočil vpogled v prejšnje posle in denarne pretoke.
Brejčeve trditve bi rad komentiral. O tem, da je bila pod komunizmom v Sloveniji in Jugoslaviji korupcija, je znano. Celo nekdanji voditelji so opozarjali na endemično korupcijo. Verjetno je, da se je v prehodnih časih kdo »reševal«. V to lahko verjamem, manj pa v neko »staro gardo«, ki naj bi imela jasne načrte, cilje in strategije, kaj in kako s skritimi sredstvi usmerjati osamosvojeno slovensko državo in politiko. Krivično bi bilo tudi zamolčati, da je bil del »stare garde« pomemben za slovensko osamosvojitev in za to, da se je po vojni država pričela razvijati. Sam v tolikšen napredek nisem verjel.
Stari grehi vsekakor ne morejo biti opravičilo za poznejše afere, malverzacije in prisvajanja. Ko berem o škandalih v zvezi z orožjem, s certifikati in delnicami, o tajkunskih prevzemih, o sumljivih obogatitvah itd. opažam v člankih obraze mlajših ljudi. Med njimi vidim tudi »osamosvojitelje« in ne le sinove bivših komunistov. Skratka, Slovenija ne bo rešila svojih sedanjih težav, če bodo politiki za vse slabo obtoževali »staro gardo«, udbo in bivše komuniste. Proti krizi so potrebne ideje, proti malverzaciji zakoni in kontrole. Eno so namreč mnenja, drugo romani, tretje preverjeni fakti. Če namreč informirani ljudje, kot je gotovo Brejc, vedo za kazniva dejanja, bi morali s tožbo na sodišča. To bi moral biti prostor za obravnavo malverzacij.
Ko razpravljamo o manjšini, TKB in o sami SKGZ, je prav tako potreben izhod iz črno-belih predstav. SKGZ je ob ustanovitvi poudarila skrb za gospodarstvo. V svoji knjigi »Razlogi za vztrajanje« Boris Race stalno ponavlja pomen, ki ga ima gospodarstvo za manjšino. Glede tega omenja celo spore z italijanskimi strankami in s samo KPI.
SKGZ je organizirala dovolj široko gospodarstvo, kar je zmogla ob odločilnem sodelovanju Jugoslavije. Ob težavah in napakah je to gospodarstvo koristilo številnim Slovencem v Italiji, ki so našli delo v slovenskih podjetjih. Izobrazili so se tudi gospodarski kadri, ki so še danes uspešni. S sesutjem Jugoslavije in z osamosvojitvijo Slovenije se je ta »gospodarska« zgodba zaključila. Propadel je nek sistem skupaj s financami in bančništvom. To skupnosti ni koristilo ne glede na »barve« ljudi. Novemu vodstvu SKGZ, ki je prevzelo organizacijo v dramatičnih okoliščinah, so se razkrile mnoge težave in tudi zelene klice. Pokazale so se ruševine, a tudi to, da je večina ljudi, vodilnih in ne, delala pošteno, čeprav so jih tepli zgodovinski dogodki in čas. To se je dokazalo tudi na sodiščih.
Prenovljena SKGZ je preprečila možno privatizacijo preostalega premoženja. Skupinica mlajših podjetnikov je v Gorici s prodajo Kmečke banke ustvarila novo družbo, to je KB 1909, ki je pričela zelo dobro poslovati in danes presega manjšinske okvire. Sreča je bila, da so Peric in nekateri drugi »ujeli« nov čas in pričeli gospodariti z novimi merili. V SKGZ so našli politično podporo. Pri tem ne mislim le na ožje vodstvo, ampak na lepo število ljudi, ki danes zaupajo družbi, kupujejo njene delnice in obveznice. Pozitivni prispevek so dali tudi nekateri ljudje »stare garde«. Prozornost KB ustreza najstrožjim kriterijem, njen prispevek manjšini, delu in kulturi ni zanemarljiv.
Manj uspešna ostaja nepremičninska zgodba. SKGZ je »podedovala« vrsto nepremičnin. Večji del le teh je bil in ostaja namenjen javni uporabi (organizacijam, društvom in ustanovam). Nekatere stavbe so stare, »tržni« objekti niso dovolj za uspešno vzdrževanje celote. Potrebno je prestrukturiranje »kamnitega« premoženja, kar ponovno zahteva strokovnost in pozitiven pristop večjega števila ljudi »na terenu«.
Uspešnost na nepremičninskem in drugih področjih pa je danes odločilna. Pomembno je govoriti in pisati o uspelih zgodbah in iskati rešitve za manj uspele. Dobro koriščenje premoženja pomeni, da ne bo vedno potrebno hoditi do dežurnih politikov z beraško stegnjeno roko. Skrivnost danes ni v skritem, ampak je v tem, kako množiti uspešne zgodbe. To velja za SKGZ in za vse slovenske ljudi, ki se ukvarjajo z gospodarskimi in finančnimi dejavnostmi, a tudi s kulturnimi in športnimi. Pri uspešnosti ne bo pomagalo pavšalno sklicevanje na neko »grdo« preteklost. Bistvene so ideje, cilji in strategije in to mimo znamenite slovenske zavisti in splošne zaljubljenosti v skurne zgodbe.

Ace Mermolja

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo