Nives Cossutta: "Jezik in identiteta sta bogastvo skupnega evropskega prostora"

Na letošnjem Prvomajskem slavju v Števerjanu sta bila osrednja govornika deželna predsednica SKGZ Nives Cossutta in podpredsednik deželne skupščine FJK Francesco Russo. Objavljamo govor Nives Cossutta.

Dragi udeleženci, gostje, predstavniki organizacij, drage Števerjanke in Števerjanci,

Predvsem hvala za to vabilo in za to priložnost, da skupaj razmislimo o trenutku, ki ga doživljamo, o številnih izzivih in morda tudi o perspektivah, ki zadevajo našo manjšinsko, slovensko in širšo družbo.

Pripadam tisti srečni generaciji, ki se je rodila po grozotah druge svetovne vojne in je zrastla in živela v dolgem obdobju miru, gospodarskega in družbenega razvoja, kar nam je nudil izredno pozitivne življenjske pogoje. Generacija, ki je lahko polno zadihala v obdobju demokratičnih vrednot in svobode, ki so nam jih ustvarili tisti, ki so se pred nami  opredelili za antifašistične vrednote kot nujna protiutež temačnemu dvajsetletju fašizma, nacizma, rasne diskriminacije, sovraštva. Vrednote, na katerih je nastala in v duhu katerih deluje tudi naša organizacija, SKGZ.

Moja generacija je imela možnost, da je živela v stiku z ljudmi, ki so vojne grozote doživeli na lastni koži: ta neposredna bližina je v nas utrdila zavest in hvaležnost do tistih, ki so se opredelili za pogumni boj proti nacifašizmu, za narodnoosvobodilno gibanje, ki so je opredelili za pravo stran zgodovine.  Hkrati smo imeli pogoje, da smo si ustvarili življenje, ki je bilo nedvomno boljše od življenja naših staršev, ker smo lažje prišli do izobrazbe, do stalnega in dostojanstvenega dela, do udobnih življenjskih razmer, ki so od 50. let prejšnjega stoletja omogočile družbeno napredovanje predvsem srednjega sloja.

Trdno smo verjeli, da bi se svet lahko samo pozitivno razvijal, da bi revnejši del sveta počasi izboljšal svoje življenjske razmere, da bi se razlike in nepravičnosti, tako družbene kot gospodarske, polagoma odpravile. Globoko smo bili prepričani, da so mednarodne entitete kot so Združeni narodi ali Evropska Unija, resnične garancije  za boljši svet. Verjeli smo da nas bo mednarodni svetovni red, ki je nastal na razvalinah druge svetovne vojne, konkretno ščitil pred vsako nevarnostjo prevlade močnejšega in bogatejšega.

Danes so vsa ta naša prepričanja resno postavljena na glavo.  Svet, ki nas obkroža je zaskrbljujoč in strah, da se ravnotežja, ki smo jih imeli za trdna in trajna, je vedno bolj občuten.

Na mednarodni sceni je slika izredno huda: številna vojna žarišča, od Ukrajine do Bližnjega Vzhoda, nas dnevno opozarjajo nad resnostjo tretjega svetovnega konflikta; nespoštovanje mednarodnega prava težko pogojuje vsako možnost civilnega dogovarjanja, nečloveški in uničevalni odnos do nekaterih predelov in narodov kot se to dogaja v Gazi nas kratkomalo zgraža. Odnos, ki ga imajo oblasti in državne t.i. »demokratične« institucije do migrantov in ljudi, ki bežijo iz nemogočih življenjskih razmer, je v nasprotju z vsakršnim človeškim in človečanskim principom. Stopnjuje se marginalizacija revnejših in manj razvitih delov sveta, v popolnem nasprotju z idejami solidarnosti, vključevanja, dostojanstva, enakosti in pravičnosti, načela, ki so tudi vrednote današnjega dne, 1.maja.

Naš svet je vedno bolj neprijazen, do sočloveka, do narave. Sovraštvo, nasilje, premoč močnejšega so izraz dehumanizacije ne le navadnega človeka, temveč vplivih svetovnih voditeljev.  Žalostna slika, ki nas vedno globlje potisne v občutek nemoči in strahu. »Evropa je norišnica civilizacije in hiper intelektualizma. Njena kriza je samo ena: kriza človečanstva!« tako je pisal Kosovel na začetku prejšnjega stoletja in te besede zvenijo danes presenetljivo aktualne.

Kljub težki sliki, se pa vendarle nekaj premika. Izid referenduma o tako imenovani reformi o pravosodstvu v Italiji je pokazal, da se kritična masa vendar zaveda, ko gre za temeljna in resna vprašanja. Tudi kot skgz smo se tega zavedali in smo prepričano podprli Ne. Ko so v nevarnosti temeljne ustavne pravice se namreč nekaj prebudi tudi v širšem, zaspanem javnem mnenju. Znaki, da se nova zavest prebuja v družbenem tkivu, predvsem v mlajših generacijah, ki dvigujejo svoj glas za mir in proti vsaki obliki fašizma in uničevanja sočloveka, so pomembni in jih ne smemo prezreti.

Nekateri bi nas radi prepričali, da se moramo Slovenci v Italiji ukvarjati le z vprašanji, ki se nas neposredno in pobliže tičejo in da se za rešitev teh lahko predamo vsakemu sogovorniku. Prepričano mislim, da ni tako: če želimo biti enakovreden in tvoren del naše deželne stvarnosti, če želimo biti polnopravni državljani, so tudi širši problemi, naši problemi: problemi javnega zdravstva, težave javnega šolstva, razgraditev socialne države, izzivi tehnologije,  razvojne dileme našega teritorija, klimatske spremembe, ki spreminjajo naše okolje,  gospodarska in energetska svetovna kriza, ki se rojeva iz vojnih konfliktov. Vse to so tudi naši problemi, ki zaslužijo jasno politično opredelitev.

Tako kot čutimo za naša tudi dogajanja v Sloveniji. Mlada in majhna država se zaveda nevarnosti, ki zanjo predstavljajo svetovni in evropski konflikti. Ni nam vseeno kakšna vlada bo nastala v Sloveniji: želimo si, da bi prevladovali  vladni programi, ki gredo v smer dialoga, miru in mirnega sožitja, solidarnega družbenega reda, ki bodo znali združiti razvoj z družbeno pravičnostjo, pluralnostjo in demokratično vizijo. Pričakujemo si, da bodo Slovenci zunaj meja Slovenije še naprej državniško obravnavani.

V skladu s tem kar se dogaja okrog nas, doživljamo tudi Slovenci v Italiji globoko krizo. Nimamo jasne vizije o naši prihodnosti, kar je najbrž tudi razumljivo v danih težkih pogojih. Številke in negativni demografski trend  nas opozarjajo, da smo vedno bolj šibki: prav zato bi pa potrebovali drugačno moč, ki naj sloni predvsem na pojmu  kvalitete, na resnem in lojalnem sodelovanju, na konkretnem skupnem načrtovanju. Sile v naši sredi so manjše, prav zaradi tega jih moramo zbrati in združiti najboljše. Tako kot je opozorila predsednica Republike Slovenije glede trenutne negotovosti politične situacije v Sloveniji, moramo tudi Slovenci v Italiji dobiti tiste skupne prioritete, za dosego katerih moramo nujno dobiti skupni jezik.

Evropska prestolnica kulture Nova Gorica-Gorica je bila v tem pogledu zgodovinska pridobitev. Dokazali smo, in posebno vi tu na Goriškem ste dokazali:

1. Da so periferni predeli lahko model bistvenih vrednot sožitja, dialoga in sodelovanja;
2. da je čezmejnost tisti nov pojem možnega družbenega, kulturnega in gospodarskega razvoja;
3. da lahko odigrajo manjšine resnično vlogo, s svojo vitalnostjo in povezovalno moč.

Gre za zelo pomembne cilje, prava luč, ki v današnjem svetu jasno nakaže smer v katero je treba stopat za družbeno dobrobit. Kljub pozitivnim dejstvom pa preseganje meje ni še polnopravno udejanjeno: prav ob delavskem prazniku, ugotavljamo, da so posebno čezmejni delavci tisti, ki so še vedno premalo zaščiteni in plačujejo najvišji davek za zamrznitev  Schengenskega sporazuma, njihovo delo in življenje je prepogostoma ujeto v kolesje medržavne birokracije. Da ne govorimo o težavah, ki jih ima kdor se izobražuje v eni ali drugi državi in nima tistega samoumevnega priznanja, ki bi mu dovolilo, da brezmejno uporablja svoje znanje in kompetenco.

1. maj je praznik delavk in delavcev, ki poudarja pravice, dostojanstvo in socialno pravičnost tudi med obema spoloma in med generacijami. Razlike so prav pri delovnih pogojih še vedno zaznavne, ženske še vedno nimajo enakih možnosti kot moški del.  Dostop do kakovostnega dela, enakih možnosti, socialne varnosi in dostojanstvene plače pa so ključni dejavniki, ki vplivajo tudi na to, ali mladi ostajajo v svojih skupnostih ali se izseljujejo. Tudi ta vprašanja se posredno dotikajo tudi naše skupnosti.

1. maj je tudi praznik, ki simbolno poudarja idejo solidarnosti. Zgodovina manjšin v Evropi je tesno povezana z razvojem koncepta človekovih pravic, kjer so kulturne in jezikovne pravice postopoma postale del širšega razumevanja socialne pravičnosti. V tem smislu zaščita slovenščine v Italiji ni le kulturno vprašanje, temveč tudi vprašanje enakosti in vključevanja. Starejše generacije pogosto vidijo jezik kot temelj identitete in zgodovinskega preživetja skupnosti, medtem ko mlajši pogosteje razvijajo t.i. hibridno identiteto, kjer slovenščina ni edini, ampak eden od več enakovrednih elementov (skupaj z italijanščino in pogosto angleščino). To ni nujno izguba identitete, je pa sprememba njenega načina izražanja.

Ob koncu lahko rečemo, da živi slovenska manjšina v Italiji danes v prostoru med stabilno pravno zaščito in dinamičnimi družbenimi spremembami. Njena največja posebnost je prav v čezmejni in večjezični naravi, ki presega tradicionalne nacionalne meje. Naj živi 1. maj in naj pridobi vedno širši pomen:  simbol družbe, ki si prizadeva za enake možnosti, socialno pravičnost in vključujočo večkulturnost, kjer jezik in identiteta nista ovira, temveč bogastvo skupnega evropskega prostora.