Nekritična podpora statusu quo ne more trajati v nedogled

Zadnje zasedanje deželne komisiji je bilo nedvomno živahno in je sprožilo marsikateri komentar. Menim pa, da smo vse premalo poudarili izredno zaskrbljujoče dejstvo, in sicer, da sedanja deželna uprava namerava razdeliti državna sredstva slovenski manjšini, ne da bi upoštevala predloge deželne komisije. In to prav v trenutku ko je sama Dežela izničila svoje prispevke naši skupnosti, vlada pa jih je v državnem finančnem zakonu znatno krčila, ne glede na javne obljube najvišjim predstavnikom Slovenije. Ob tem je še drugo dejstvo, ki ga je poudaril sam direktor odborništva za kulturo Abate, in sicer, da želi deželna vlada izpolniti svojo institucionalno dolžnost (prispevek SSG-ju) s tem, da uporabi DRŽAVNA sredstva namenjena manjšinskim organizacijam! Glede ostalega pa tako: vsaka pobuda v smeri smotrnejše uporabe finančnih sredstev za slovenske organizacije v Italiji je vsekakor dobrodošla in tudi predlog, ki je bil predstavljen na zadnji deželni komisiji sprejemam v tem smislu. Nisem ga uradno podprl, ker nismo imeli priložnosti primerno o tem diskutirati in poglobljeno preveriti učinkov predlaganih sprememb. Globoko sem prepričan, da z golo in nekritično podporo statusa quo ne bomo mogli nadaljevati v nedogled in da bo nujno potrebno čim prej ugrizniti v občutljivo jabolko financiranja manjšinske organiziranosti, kjer je danes vsaka organizacija deležna istega odstotka prispevkov kot v preteklih letih ne glede na uspešnost. NI upoštevana nobena vrsta pozitivne diskriminacije, kjer bi nagradili boljše. Taka aseptična porazdelitev onemogoča vsako preverjanje dela in ocenitev uspešnosti, ki bi se morala odražati v zadoščanju dejanskih potreb naše narodnostne skupnosti v normalni dinamiki razvoja. Številne spremembe, katerim smo bili priča v tem prostoru predvsem v tem desetletju, vedno večja raznolikost naše družbe in spremenjeni profili naših članov, terjajo stalno naprezanje po novih pristopih in inovaciji, tudi v zgodovinsko konservativni manjšinski skupnosti. Tovrstno naprezanje pa bi moralo dobiti ne samo moralno (če že obstaja) ampak tudi materialno oporo, kar je danes pač skoraj nemogoče, glede na zacementirano ravnovesje porazdelitve sredstev. V alternativnem predlogu, ki je bil predlagan komisiji, je bilo nakazanih nekaj kriterijev (proračun, število osebja), ki bi jih bilo potrebno nadgraditi z dodatnimi ocenljivimi kriteriji ( število uporabnikov, namembnost storitev itd.), kar seveda ne bi smelo puščati preveč prostora subjektivnim mnenjem. Pomembno pa je definirati delokrog in pristojnost naših ustanov, saj ni več sprejemljivo, da le-te nadoknadijo odsotnost ali pomanjkljivost javnih storitev. Tu mislim tudi na slovenske jasli v mestu Trst, ki predstavljajo izredno dragoceno ponudbo, ki pa naj ne bi smela biti v breme ene ustanove in odvisna od manjšinske organiziranosti, pač pa normalno del javnih uprav, kot so druge podobne javne storitve. Navedeno delo zahteva precej časa, predvsem pa veliko pripravljenost vseh akterjev in ne nazadnje širok dogovor v manjšinski organizirani skupnosti. Vsi se zavedamo dejstva, da v kolikor bi predstavniki SKGZ v deželni komisiji podprli Furlaničev predlog, bi to imelo hude posledice na ravni sodelovanja med krovnima organizacijama (to je tudi on sam poudaril!) Tega si nočemo in ne moremo privoščiti, da ne bi sledili sindromu Koroške in da ne bi sprožili nepopravljivega konflikta znotraj naše manjšine. Strinjam se sicer, da je bila reakcija predsednika Štoke na zasedanju komisije ostra, prepričan pa sem, da bo tudi sorodna organizacija SSO (kot tudi drugi manjšinski politični akterji) sprejela propozitivni izziv poglobljenega preverjanja učinkovitosti porazdeljevanja javnih sredstev in da se ne bo izogibala aktivnemu soočanju na to temo, ki je že danes zelo pereča in seveda zahtevna . Zatikati si oči pred temi vprašanji bi bilo gotovo neodgovorno, enako neodgovorno pa bi tudi bilo poseči v našo organiziranost brez primernega večinskega konsenza in predvsem strokovnega pristopa. SKGZ ima ambicijo in cilj, ki ga je jasno izpostavila že na letošnjem deželnem kongresu in gotovo se temu ne bomo in ne nameravamo izneveriti. Istočasno pa smo in še bomo naprej uporabili vse moči zato, da se sredstva naši manjšini ne bi stalno krčila, ker bo drugače vsaka razvojna strategija naše skupnosti ostala le na papirju in bomo obsojeni na golo životarjenje. Stalna in stvarna pomoč Slovenije pa nam vsekakor vliva določen optimizem in pozitiven pogled naprej, v zavesti sicer, da bo še vedno marsikaj odvisno predvsem od naše sposobnosti, strokovnosti in treznosti, ki morajo biti glavno vodilo pri našem vsakdanjem delu.

Livio Semolič, deželni tajnik SKGZ