Nad usodo Benečanov bi se morali zamisliti tudi v Sloveniji

Predstavitev knjige Igorja Tute o Viljemu Černu

LJUBLJANA – Knjigo Zadruge Novi Matajur Na izpostavljenem mestu, ki opisuje življenje in delo »Gandija iz Terske doline« Viljema Černa, ki si je več desetletij prizadeval za pravice in obstanek slovenske skupnosti v Benečiji, so predstavili tudi v Ljubljani. Urednik Igor Tuta si želi, da bi našla pot v slovenski prostor za boljše razumevanje razmer, v katerih so Benečani delovali. Knjigo so včeraj predstavili na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani, kjer je minister Gorazd Žmavc poudaril, da ocena, da je bil Černo v Italiji mali Gandi, ni napačna, saj je bil dolga desetletja vertikala slovenstva v Furlaniji – Julijski krajini in videmski pokrajini. Njegovo delo bo v spomin in opomin, kako se je treba boriti za slovensko identiteto in kulturo. Da se stvari premikajo naprej, pa je po ministrovem prepričanju tudi želja vseh Slovencev.

Černo (1937-2017) je s svojim delom pripomogel k osveščanju ljudi in pri skupnem uveljavljanju slovenske narodne skupnosti v Italiji. V Terski dolini je prirejal tečaje slovenskega jezika, v Čedadu je bil med ustanovitelji slovenskega kulturnega društva Ivan Trinko, ki je z leti postalo središče za kulturni razvoj Beneških Slovencev. V Trstu je bil med ustanovitelji Slovenskega raziskovalnega inštituta in vrsto let predsednik Narodne in študijske knjižnice. V rojstnem Bardu je ustanovil etnografski muzej. Pisal je znanstvene razprave in v terskem narečju tudi pesmi. Pomembno je prispeval, da so bili Slovenci na Videmskem leta 2001 priznani v zaščitnem zakonu.

»Bil je naš Čedermac,« je v knjigi zapisal predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Rudi Pavšič. Na predstavitvi pa je poudaril, da je bil »najprej dober človek«, ki ni nikoli dvigal glasu, žalil ali vsiljeval svojih idej, temveč je skušal prepričati sogovornika, da sta »skrb za slovenski jezik in naše zahteve nekaj univerzalnega«.

Kot je še povedal Pavšič, se je v zadnjih 20 letih bistveno izboljšala podoba Slovencev v zamejstvu – omenil je dvojezično šolo v Špetru, kjer se lahko izobražujejo v svojem jeziku -, zmanjkuje pa ljudi, ki bi se njihove organiziranosti posluževali. Zaradi vse slabše demografske slike bi se Slovenija po njegovem mnenju morala »resno zamisliti nad usodo Benečije«.

Knjiga ne orisuje le življenja in dela nekega posameznika, ampak prikazuje razvoj in zgodovino Slovencev v zamejstvu na najbolj izpostavljenem mestu, kjer so bili Slovenci vsa povojna leta, od leta 1945 do leta 1975, pod hudim udarom, ker je italijanska politika za vsako ceno želela zavarovati vzhodno mejo Italije. Ampak to je pomenilo nadaljevati delo, ki ga je začel fašizem, je poudaril Tuta.

Urednik upa, da bo knjiga našla pot med slovenske bralce, tako odrasle kot mlade, da bi razumeli, v kakšnih razmerah so morali delovati, da so »ohranili svojo kulturo, jezik in dostojanstvo«. (sta, ur)