Javno srečanje z Jasom Gawronskim in Dimitrijem Volčičem

PRIMORSKI DNEVNIK, 22. novembra 2009 Petkov javni razgovor z Jasom Gawronskim in Dimitrijem Volčičem v dvorani Karla X. nekdanje palače Strassoldo, danes hotela, je imel spravni predznak. Nosilec pobude z dvojezičnim naslovom »Zidovi še padajo« je bil dnevnik Il Piccolo, partnerja pa sta bili ezulska organizacija Associazione Nazionale Venezia Giulia e Dalmazia (ANVGD) in Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ), ki sta ju zastopala goriška predsednika Rodolfo Ziberna in Livio Semolič. Da je imela ta neobičajna naveza tudi višji »blagoslov«, sta potrjevala državni predsednik ezulskih združenj Renzo Codarin in deželni predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki sta sedela v prvih vrstah ob predstavnikih mestnih oblasti; med navzočimi je bil tudi Miloš Budin. Da sta SKGZ in ANVGD prvič sedla za mizo kot partnerja v isti pobudi in da ima to zgodovinsko vrednost, je najprej poudaril glavni urednik Il Piccola Paolo Possamai: »Pomenljivo je, da sta skupaj ponudila javni razmislek o Berlinskem zidu ravno v Gorici, ki je na sebi čutila senco tega zidu.« S sorodnimi poudarki sta mu pritrdila tako Semolič kot Ziberna. Prvi je opozoril, da je »danes padel še en zid, tisti zid, ki je ločeval en del slovenske narodnostne skupnosti v mestu od enega dela italijanske skupnosti. Lani smo stopili na pot tega zbliževanja, ki je za nas pomembno. To je odločilen korak, zato da bo Gorica spet normalno mesto in si bo ponovno prisvojila vlogo stičišča narodov in povezovanja kultur in jezikov. To vlogo ji vrača Evropska unija. Zaslugo, da danes živimo pod isto evropsko streho, pa imata tudi Volčič in Gawronski, ki sta bila kot evroposlanca protagonista širitve EU.« Jasne so bile tudi Zibernove besede: »V naši organizaciji so še pred nekaj leti člani gledali na "drugega" niti ne kot na nasprotnika, a kot na pravega sovražnika. To je nekaj pogubnega. Pred enim letos smo ubrali pot sodelovanja s SKGZ. Za goriško stvarnost je to velik korak, ki pa bi bil morda problematičen v Trstu. Te odnose nameravamo razvijati, toda ne zato, ker to moramo, a ker si to želimo. Začutili smo medsebojno željo, da to poskusimo, zato od te poti ne nameravamo odstopati. Nismo podrli fizičnega zidu, a naredili veliko luknjo v zidu našega nekomuniciranja. Število tu prisotnih potrjuje pravilnost naših izbir.« Zibernov namig, da nečesa takega ne bi zmogli v Trstu, je demantiral Possamai. Spomnil je na pobudo Miloša Budina o javnem soočanju z državnim predsednikom ANVGD Luciom Tothom, ki so ga priredili letos aprila s pokroviteljstvom Il Piccola in Primorskega dnevnika ter z udeležbo obeh glavnih urednikov. »V dvorani, ki jo je napolnilo preko 300 ljudi, smo bili priča prvemu dialogu med dvema komponentama, ki sta več desetletij živeli vzporedno,« je dejal Possamai, župan Ettore Romoli pa je v svojem pozdravu dodal: »To zbližanje dveh organizacij, ki nista komunicirali in ki danes govorita med sabo, je nekaj pozitivnega iz vseh ozirov.« Večer je stopil v živo, ko sta Gawronski in Volčič začela svojo pripoved o ozadjih padca Berlinskega zidu. Gawronski je bil prepričljiv v poudarku, da je vloga Gorbačova nekoliko precenjena in da je odigral poljski papež Janez Pavel II. odločilno vlogo pri propadu komunističnih režimov vzhodne Evrope, čeprav je imel boljše mnenje o komunizmu kot o kapitalizmu. Volčič pa je prestavil v višjo prestavo in razširil sliko dogajanja: »Treba je pogledati na ostale soudeležene sile. Res je, da Gorbačov ni vedel, kam bo vse to privedlo. Kot Krištof Kolumb, ki je bil prepričan, da se bo izkrcal v Indiji, a se je znašel v Ameriki. Gorbačov ni bil genij, a je prispeval k temu, da je propad režimov dobil pospešek in da ni bilo poti nazaj. Ko je v Berlinu zid začenjal padati in je tedanji oficir KGB Putin iz Dresdna iskal navodila pri političnem vrhu, je Moskva molčala,« je povedal Volčič in dodal spomin iz prve roke. Spremljal je Gorbačova, ko je v oktobru 1989 prišel v Berlin proslavljat 40-letnico Nemške demokratične republike. Med sprehodom ob Berlinskem zidu je na vprašanje angleškega novinarja vzhodnonemški leader Honecker dejal, da bo zid lahko trajal še 50-100 let, dokler bo potreben. »Gorbačov je najprej molčal. Ko smo se nekoliko umaknili s kraja, pa je pripomnil, da, kdor ne razume toka zgodovine, bo to napako drago plačal. Kmalu potem je moral Honecker odstopiti, samo nekaj dni pred padcem Berlinskega zidu,« je navedel Volčič. Gawronski je izpostavil, da je evropski zahod nasprotoval padcu zidu; zlasti sta bila nasprotna Tatcherjeva in Mitterand, zadržanje pa je bilo zaznati tudi pri Andreottiju: »Padec zidu je predstavljal veliko tveganje, železna zavesa je zagotavljala neko stabilnost in ravnovesje v Evropi.« Zaključke je potegnil Volčič: »Kar se je zgodilo novembra pred 20 leti, je posledica bedarij, ki jih naredijo režimi na zatonu, ko poveljniki poniknejo in vse ostane na ramenih podrejenih. To je doletelo varuha zidu, vzhodnonemškega podpolkovnika, ki je sramežljivo dvignil zapornico, zato da bi olajšal pritisk vzhodnih Berlinčanov na mejo. Preprečil je izbruh nasilja zaradi tolikšnega pritiska in po 28 letih odprl osovraženi zid.« (ide)