fallback-thumbnail

Intervju z Rudijem Pavšičem

Po 50 letih je zaščita naše manjšine še vedno okrnjena. Kaj nas čaka na tej fronti?

Manjšinam – in torej tudi naši – je zapisano, da si morajo nenehno prizadevati za obstoj in razvoj. Vprašanje pa je, v kakšnih pogojih lahko to počenjajo.

Menim, da je zdajšnji čas naše manjšinske stvarnosti drugačen in zahteva primerne pristope. V Evropi in v naši neposredni bližini so se zgodile velike spremembe, ki vplivajo tudi na našo skupnost. Zgrešeno bi bilo, ko bi našo prisotnost naravnavali na izhodiščih, ki so bila primerna za čas, ki je že za nami.

Perspektivno sem optimist. Moč optimizma pa mi dajejo nekatere pomembne ugotovitve, kot so vstop Slovenije v EU, zakonski normativi v našo korist, plodno sodelovanje na nivoju krovnih organizacij pri nas in koordinirano delo in sodelovanje z manjšinskimi skupnostimi v prostoru Alpe-Jadran.

Rim nam še vedno skopo reže kruh. Koliko je to dejansko odvisno od Rima in koliko od Trsta in njegovih manjšini nenaklonjenih uprav?

Če nam Rim tanko reže kruh, se mora zavedati, da s tem reže del svoje demokratičnosti. To nam je jasno in glasno povedal predsednik države Ciampi med nedavnim obiskom v Trstu. Rekel je, da se demokratičnost neke države meri na podlagi dejstva, kako ravna s svojimi manjšinami.

Glede zdajšnjih tržaških upraviteljih bi ponovno omenil predsednika Ciampija. Predsednikov govor na slavnosti na Velikem trgu je bil zelo jasen in nedvoumen.

Z novo deželno oblastjo so se odprli novi obeti. V kakšni meri so se pretvorili v dejstva?

Kot skupnost smo veliko pričakovali od nove deželne urave. Več je bilo razlogov, ki so nas silili v takšno pričakovanje. Zavedam se, da tudi nam bolj naklonjena deželna uprava, za katero smo se množično opredelili, ni sposobna čudežnih potez. Smatram, da je smotrno in modro, ko bi se dogovorili o nekakšni prioritetni lestvici, ki gre v smer Dežela-manjšina, a tudi v drugo in sicer manjšina-Dežela. Sami se moramo protruditi, da kot skupnost v večji meri sooblikujemo vsebine deželne uprave, saj smo njen pomembni del in odločilno prispevamo k njeni specifičnosti.

Sicer bi tudi od matične domovine najbrž lahko pričakovali nekoliko več pozornosti in pomoči…

Čas je za kakovostni premik. Slovenija se je doslej pretežno ukvarjala z evropskimi in evroatlantskimi integracijskimi procesi. Odslej se bo morala nujno ukvarjati bolj sama s seboj in s svojimi manjšinami v sosednjih državah.

Kako gledamo na te odnose, smo že večkrat povedali. Potrebujemo strategijo, ki upošteva spremenjeno vlogo manjšin in ki gre v smer valorizacije jezika in kulture. Manjšina pa mora biti obravnavana kot subjekt s svojimi specifičnostmi. V tem smislu gre ustvariti vsebinske in zakonske okvire odnosov med manjšino in Republiko Slovenijo.

Kaj pa lahko pričakujemo od skupnega evropskega doma?

V kratkoročni perspektivi verjetno nič bistveno neposrednega. Evropska zveza pa je pomembna zaradi povečanega jamstva miru in sodelovanja med narodi. To je koristno tudi za manjšine, kakršna je naša.

Sicer ne gre prezreti podatka, da je pripadnikov manjšinskih skupnosti v Evropi kar 40 milijonov. To je dejstvo, ki ga nihče ne more prezreti. Pomembno bi bilo, ko bi bili sposobni večjih sinergij in povezovanj.

Je proces zbliževanja krovnih organizacij izpolnjen, ali pa nas še čakajo preizkušnje na tem področju?

Poti nazaj ni, oziroma, ko bi ubrali kaj podobnega, bi to bila prava drama za manjšino. Zaključki programske konference so nam nakazali določeno smer. In prav s tem v zvezi obstajajo različni pristopi, rekel bi različne hitrosti uresničevanja programskih izhodišč. Dobro partnerstvo pomeni tudi, da počakaš, če je sogovorniku nekoliko zastal korak. Najvažnejše dejstvo ostaja naše skupno nastopanje in zagovarjanje osnovnih manjšinskih interesov.

S političnimi strankami se v zadnjem času ni dalo vedno najti skupnega jezika pri reševanju skupnih manjšinskih problemov. Kako kaže v prihodnje?

Težko je napovedovati. Vem pa, da so trenutki, ko so potrebni skupni nastopi. Potruditi se moramo, da bomo ob takšnih priložnostih skupaj in bomos kupaj zagovarjali interese slovenske narodnostne skupnosti.

Zavedam se, da so v strankarskih dinamikah razlike večje in da je konkurenčnost nekaj fiziološkega, in zato je sodelovanje – takšno, kakršno obstaja med krovnima – stvarno težje.

Je bila programska konferenca le obetajoč plamen, ki ne kaže več posebne svetlobe, ali pa pod pepelom vendarle tli žerjavica, ki bo dejansko prenovila manjšinsko življenje?

Programska konferenca je bilo veliko dejanje. Prvič v naši povojni zgodovini smo bili sposobni sesti za isto mizo in ob podrobnih in strokovnih analizah spregovoriti o samih sebi in o naših perspektivah in to na vseh ravneh manjšinske dejavnosti. Verjemite mi, da takšen načrt ni bil od muh.

Poldrugo leto dela in razmišljanja je rodilo sklepni dokument, ki so ga vsi ocenili kot dobro izhodišče za nadaljnje delo. Nudil nam je dokaj izčrpno gradivo o potrebah in možnostih manjšine, o uspehih in napakah, o jeziku, kulturi, šolstvu, gospodarstvu, o teritoriju, o športu, o sociali, o mladini in o ostalih plateh našega življenja. Zavedamo pa se, da je prehod od besed k dejanjem večkrat težaven in potrebuje čas, premisleke in nenazadnje potrpežljivo dogovarjanje.

Naša današnja organiziranost v manjšini je rezultat petdesetletnega dela. Kaj lahko pričakujemo za naprej?

Sposobni moramo biti vizije, ki upošteva evropske integracijske procese, postopno odpravo meja, nove možnosti, ki jih ponuja nekdaj obmejno in danes vse bolj integrirano območje in dejstva, da sama manjšina spreminja svojo vlogo, ki jo dela vse manj ZA-mejsko.

V kulturi ne moremo stalno gasiti kriz in požarov, ki močno načenjajo kakovost produkcije, njeno profesionalnost in konkurenčnost tako na slovenskem kot na italijanskem tržišču.

Ne verjamem, da bomo uspešni z razdrobljenim gospodarstvom, ki ne bo imelo močnejšega središča, saj tako ne bomo zanimivi ne za deželo, ne za Slovenijo in ne za Italijo. V gospodarstvo sodi tudi vprašanje teritorija. V petdesetih letih se je na podeželju korenito spremenila etnična podoba prebivalstva.

V mislih imam seveda tudi vprašanja športa, šole, medijev, sociale, mladine in ostarelih oseb. Glede vseh teh vprašanj se vloga in naloga SKGZ z leti bistveno nista spremenili, spremenili pa so se pogoji dela in to ne vedno v bolje.

Nenazadnje moramo ostati zvesti tisti svoji tradiciji, ki se nikoli ni odpovedala skrbi za Benečijo in za Slovence na Videmskem. Dosegli smo vidne uspehe, zavedamo pa se tudi meja »beneške pomladi« in upoštevati moramo pričakovanja naših rojakov. Za to so potrebna nova sredstva: popolnejša šolska mreža, kulturno večnamensko središče, vidljivost slovenske televizije, skratka, vse to, kar omogoči ljudem prehod iz domačega okolja v širše narodno.

Dušan Kalc

(Primorski dnevnik – 28.11.2004)

Povezane objave

FORUM IDEJ: Ni res, da vsi mladi bežijo, želijo pa si priložnosti
Predsednica DZ Republike Slovenije obiskala Trst
Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo