Intervju z Jole Namor

Slovenska kulturno-gospodarska zveza bo v nedeljo v tržaškem Kulturnem domu slavnostno praznovala 50 let življenja. O tem jubileju in o položaju Slovencev v videmski pokrajini se je Primorski dnevnik pogovarjal z Jole Namor, predsednico SKGZ za Beneško Slovenijo.

Kako gledate v Benečiji na 50 let življenja in dejavnosti SKGZ?

Petdeset let delovanja SKGZ točno sovpada z zgodovino organiziranega kulturnega in političnega življenja Slovencev videmske pokrajine. Prvo slovensko jedro v Benečiji, kulturno društvo Ivan Trinko, so namreč uradno ustanovili oktobra 1955 v Vidmu. 50-letnica je torej priložnost za oceno prehojene poti, ki je razlog za upravičeno zadovoljstvo in nas navdaja z zmernim optimizmom.

Kakšen je današnji položaj Slovencev na Videmskem?

Slovenska manjšinska skupnost v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini je danes res številčno dosti šibkejša, a odločno bolj samozavestna in ponosna na svoje slovenstvo, notranje tesneje povezana, dinamičen in ustvarjalen dejavnik v večjezični stvarnosti videmske pokrajine. Od težkih začetkov do današnjih dni smo imeli vseskozi ob strani SKGZ, ki je desetletja sama skrbela za videmski del slovenske manjšine, nas spodbujala in podpirala. Zgodovinsko dejstvo je, da je SKGZ razmišljala in delovala deželno. V političnih zahtevah in tudi s svojim delovanjem je zaobjela ves obmejni teritorij, kjer je zgodovinsko naseljena slovenska skupnost v Furlaniji Julijski krajini. In od druge polovice sedemdesetih let je postopno razširila svojo mrežo organizacij in ustanov (SLORI, Glasbena Matica, SDGZ, ZSKD, Kmečka zveza) na območje od Čedada do Kanalske doline. V njenem okviru se je začela razprava in je kasneje padla tudi odločitev za uresničitev finančno in vsebinsko drznega in zahtevnega projekta dvojezičnega šolanja.

Kaj pa gospodarstvo?

Iz okvira SKGZ so prišle spodbude za odprtje podjetij s slovenskim in mešanim kapitalom tako v Benečiji (Benedil, Beneco, Veplas, Hobles) kot v Tipani (Mipot) in Reziji (Mir), ki so delno zaustavila proces množičnega izseljevanja.

Kako je danes s temi podjetji?

Razen dveh, čeprav s spremenjeno lastniško strukturo, so ta podjetja še aktivna in uspešna in še naprej zagotavljajo dragocena delovna mesta beneškim ljudem. Če se torej ozremo nazaj ugotovimo, da je obračun Zveze, kljub vsem možnim pomanjkljivostim, vsekakor pozitiven.

Na nedavni novinarski konferenci SKGZ v Ljubljani ste omenili nekatere pomembne obletnice, ki čakajo Benečane. Za kaj pravzaprav gre?

Zdelo se mi je koristno podati osnovne koordinate za razumevanje specifične stvarnosti slovenske manjšine na Videmskem. Prvo je dejstvo, da smo bili z izjemo Kanalske doline že leta 1866 v okrilju kraljevine Italije. Od takrat smo šli svojo pot, ločeno od ostalih Slovencev in bili podvrženi politiki načrtne asimilacije. Drug pomemben mejnik je leto 1954, ko je umrl msgr. Ivan Trinko oz. leto 1955, ko je bilo ustanovljeno društvo po njem poimenovano, ki bo torej prihodnje leto praznovalo svojo petdesetletnico. Kot radi poudarjamo, je bila takrat že sama ustanovitev društva pogumno politično dejanje.

Zakaj pa?

Ne smemo namreč pozabiti, da je bila le teden dni pred občnim zborom društva vložena pred porotnim sodiščem v Vidmu obtožnica proti petdesetim beneškim partizanom. Takrat je vse, kar je bilo slovensko, imelo predznak zlega, protidržavnega in protizakonitega. V tistem vzdušju se je pri nas vse začelo. Pravo mero hitrega razvoja našega dela manjšinske skupnosti pa nam daje ugotovitev, da bomo pred koncem leta praznovali v Špetru dvajsetletnico dvojezične šole, saj je dvojezični vrtec začel delovati s peščico otrok jeseni 1985.

Kako je danes s to šolo?

Sedaj je po številu najmočnejša šola na našem območju in jo obiskuje polovica otrok iste starostne stopnje v Nadiških dolinah. Je polnopravno in enakopravno (s svojim izvirnim dvojezičnim modelom) vključena v italijanski šolski sistem. Čeprav nismo dosegli dvojezične nižje srednje šole, se je letos pouk slovenščine in v slovenščini na špetrski nižji srednji šoli močno okrepil, prav ta teden pa sta se na čedajskem liceju začela tečaja slovenščine.

Kako ocenjujete politično-upravni položaj v Benečiji po zmagi desnosredinske koalicije v Špetru?

Zmaga desnice v Špetru je hud udarec za slovensko manjšino in celotno skupnost v Benečiji. Prav v trenutku, ko postajata operativna oba zaščitna zakona za Slovence, nam je zmanjkala levosredinska uprava, ki je s konkretnimi dejanji še zlasti v zadnjem obdobju pokazala veliko občutljivost za ovrednotenje slovenske kulturne in jezikovne specifike. Posledice so že vidne.

Kakšne posledice?

Iz rebalansa občinskega proračuna, ki bo na dnevnem redu v občinskem svetu prihodnji torek so črtali postavko 13 tisoč evrov za dvojezično šolo. Kot kaže, bodo zamrznili svoj odnos do slovenskih kulturnih dejavnikov in tako ali drugače ovirali kvalitetni skok na kulturnem področju, ki smo ga načrtovali. Upam, da se motim.

Desna sredina je prišla v Špetru na oblast zaradi razkolov v levi sredini…

Ne glede na razkol, do katerega je prišlo na levici in posledične predstavitve dveh ločenih list, ki so na zlatem pladnju podarile zmago desnici, se mi zdi zaskrbljujoče dejstvo, da so se tukajšnje desničarske in nacionalistične sile reorganizirale in že uveljavljajo svojo ozko politiko, zaprto do dvojezičnosti in slovenščine. Motili smo se, ko smo mislili, da jih je zgodovina dokončno premagala in nevtralizirala. Poleg tega ima Špeter vodilno vlogo, torej lahko razvija vlogo glavnega mesta Nadiških dolin in slovenske manjšine, kot je bilo doslej, ali pa se zapre vase in uveljavlja svoje omejene lokalne interese, kot je že napovedala sedanja občinska uprava. In to dejansko politično, kulturno in ekonomsko šibi celotno skupnost.

Kako gledate na politično-kulturno vrenje, ki se v tem času dogaja med Furlani? Ne samo glede deželnega statuta, temveč na vlogo Furlanov v deželni stvarnosti.

Soglašam s tistimi, ki trdijo, da furlanski narod doživlja preporod. Kulturno vrenje je živahno v društvih, ustanovah in neformalnih skupinah. In je evropsko naravnano. Furlansko filološko društvo, ki je pred osemdeseti leti nastalo tudi v protislovenske namene je na primer svoj lanski kongres priredilo v Ljubljani. Zelo bogata je ustvarjalnost mladih na področju književnosti, gledališča in glasbe.

Kaj pa furlanska Cerkev?

Pomembno vlogo ima furlanska Cerkev z videmsko škofijo na čelu, ki se sklicuje na tradicijo Oglejske cerkve in se močno prizadeva za uveljavitev furlanskega jezika. Ne gre pozabiti, da imajo že več kot deset let prevod Biblije in furlanščina je marsikje jezik liturgije. Z deželnim zakonom (Cecotti, Cadorini) so v dobri meri rešili problem normalizacije jezika, ki jih je dolga leta izčrpaval. V zadnjih letih zelo intenzivno in uspešno skrbi za uveljavljanje furlanskega jezika v javnosti Pokrajina Videm. Sprožila je nešteto akcij (plakati, zgibanke, napisi na tetrapaku od mleka, oglasi po časopisih, radijske in tv oddaje) in kar je vredno poudarka, enakopravno obravnava tudi Slovence in nemško govoreče. Zanimivi so tudi njeni poskusi in spodbude za uvajanje furlanščine v gospodarstvo.

Kaj se vam zdi pri tem najbolj izstopajoče?

Skratka, presegli so folklorno raven, imajo pogled usmerjen v bodočnost in uveljavljajo jezikovno pluralnost Furlanije. Problem Furlanov je njihova razpršenost. Etnična stranka je s političnega prizorišča izginila, krovne organizacije nimajo. V veliki večini pa pojmuje sebe kot narod brez države in se zgleduje po katalonskem modelu. Zato pripisujejo deželi Furlaniji Julijski- krajini izjemno vlogo. Razumljivo je, da so razočarani nad predlogom konvencije za deželni statut.

Zakaj pravzaprav razočarani?

Vsaj doslej je njegovim snovalcem zmanjkalo poguma, najbolj kočljivih vprašanj, kot je odnos Trst in Furlanija, se niso dotaknili, a tudi bistvenih razlogov, ki danes utemeljujejo status avtonomije ne.

Kako je nedavni vstop Slovenije vplival na tradicionalno čvrste odnose med Benečani in Posočjem. Jih je okrepil ali ne?

Res so odnosi med Benečijo in Posočjem dobri, pogosti in prijateljski. Veliko je skupnih trenutkov, koča Planinske družine Benečije na Matajurju je eno od tistih središč, kjer se pogosto srečujemo in skupaj gojimo ljubezen do naših bregov in dolin. Velikega pomena je dejstvo, da so stiki v zadnjem desetletju intenzivnejši tudi med krajevnimi upravitelji iz Posočja in Benečije, Rezije in Kanalske doline, ki se med drugim prav dobro razumejo brez prevajalca. Prvi maj smo skupaj dočakali na vrhu Matajurja in je bilo globoko občuteno doživetje. Sedaj skušamo večletno sodelovanje nadgraditi. Pro – loco Nadiške doline je pripravila zrcalni Interreg projekt z ustanovo ”Fundacija poti miru v Posočju“, cilj katere je skupno ovrednotenje v turistične namene spominov iz prve svetovne vojne na Kolovratu, kjer načrtujemo čezmejni muzej na prostem.

Mislite, da bo Benečan ali Benečanka kdaj lahko postal predsednik-ca SKGZ?

Ponosni smo, da je prof. Viljem Černo predsednik pomembne kulturne ustanove, kot je Narodna in študijska knjižnica in mislim, da se v tistem okviru zelo prizadeva za njeno uveljavitev v mestu Trst. Prav tako vestni so drugi Slovenci iz videmske pokrajine, ki odgovorno sodelujejo v upravnih odborih manjšinskih organizacij. Zato ne vidim nobene ovire, da bi Benečan ali Benečanka prevzela vodilno mesto pri SKGZ, kaki drugi slovenski ustanovi in seveda tudi pri SSO.

Primorski dnevnik – 27.11.2004