Intervju z Ingrid Sergaš, bivšo generalno konzulko RS v Trstu

Ingrid Sergaš, bivša generalna konzulka RS v Trstu

»Imate kaj pokazati! Če Slovenija ne pride sem, naj gre skupnost gor …«

TRST – Na poslovilnem sprejemu, ki sta ji ga v četrtek priredili krovni organizaciji SKGZ in SSO, so jo razglasili za »našo Ingrid«. Slišati je bilo tudi, da iz Trsta odhaja »kot prepričana zamejka«. Ingrid Sergaš, danes že bivša generalna konzulka Republike Slovenije v Trstu, je v skoraj štirih letih, ki jih je preživela med Slovenci v Italiji, spletla pristne človeske odnose. V ta proctor je vstopila skoraj šepetaje, dogajanju najprej sledila tako rekoč iz zadnje vrste in sčasoma postala nepogrešljiva udeleženka naših dogodkov, vztrajna spodbujevalka dialoga in razvoja.

Trst zapuščate po skoraj štirih letih. S kakšnimi občutki se vračate na ministrstvo za zunanje zadeve?

Iz Trsta odhajam z zelo lepimi ob­čutki. Posebno zadnji mesec, ko sem se poslavljala od ljudi, organizacij, prostora, sem doživela neko srčnost v slovesu, ki me je se dodatno napolnila. Nosim spomine in nosim občutja, tako da grem obogatena po profesionalni in človeški plati. Profesionalna izkušnja je bila izjemno pomembna, ker sem v živo spoznala nekaj, kar sem prej že pobliže spremljala. Pravzaprav sem večino svojega dosedanjega dela posvetila spremljanju odnosov med Italijo in Slovenijo in v tem kontekstu tudi spremljala odnose z Deželo Furlanijo Julijsko krajino. V tem delu je bila zmeraj prisotna manjšinska problematika, na papirju sem jo torej poznala, zdaj pa sem imela veliko priložnost, da sem v živo spoznala vse njene dinamike. V živo sem spoznavala odnos med Slovenijo in tem prostorom, med organizacijami, raznovrstne dejavnosti, od tistih zelo uradnih, političnih, do najbolj življenjskih dogodkov, ki sem jim bila priča. Vse to ti v živo potrdi ali zanika stvari, ki jih poznaš na papirju.

Se je veliko stvari spremenilo?

Nekatere so se spremenile, druge potrdile. Spremenile pa so se v dosti bolj pozitivno izkušnjo. Tudi bolj kompleksno, ker odnosov enostavno ne moreš opisati kot bele ali črne, upoštevati moraš vse nianse, dinamike, ki so v zelo razpršeni skupnosti zelo različne: nekaj velja tu, nekaj na Goriškem in tretja zgodba je na Videmskem. Čeprav sem Slovence v Italiji spremljala kot celoto, v njihovem življenju so razlike, ta različnost pa je bogastvo. Sama sem tudi karakterno velilk optimist, to, kar pripovedujem z velikim žarom, pa je realnost. Seveda ne pomeni, da niso tudi težka vprašanja, problemi, s katerimi se bo skupnost morala soočiti in s katerimi se bo morala ne nazadnje soočiti tudi matična domovina – ob poglobljenem razmisleku o tem, kaj pomenijo narodne skupnosti v sosednjih državah.

V teh letih ste bili posrednica med matično državo in Slovenci v Italiji. Kako iz Ijubljanske perspektive gledajo na nas?

Slovenija je zelo dobro uredila institucionalni in pravni okvir odnosa do skup­nosti, ne nazadnje je delujoč Urad z ministrom na čelu, to je zelo velika pozornost. Obveza je zapisana v vseh najpomembnejših dokumentih, ki jih ima slovenska država in seveda tudi v konkretni podpori, ki jo daje. Kar se mi zdi, da je pomanjkljivo, in to je spet eno od spoznanj, do katerih prideš, ko živiš v tem prostoru in skupnosti, je večja družbena pozornost. Na tem bo treba delati in na to me skupnost opozarja. V to pozornost vključujem večje poznavanje Slovencev, ki so na drugem kraju meje: poznati, sodelovati v skupnih projektih, ne nazadnje biti prisotni na dogodkih. Pri vas sem spremljala izredno kvalitetno dogajanje, na katero pa iz Slovenije nismo bili pozorni, ne po medijski plati ne po širši prisotnosti, ki bi izkazovala ne samo institucionalno pozornost, ampak prav zainteresiranost v dogajanje.

Narodne skupnosti v vseh sosednjih državah s svojim delovanjem polnijo koncept, v katerega verjamem oziroma mislim, da ga je vredno razvijati: to je koncept skupnega kulturnega, etničnega, jezikovnega, gospodarskega, znanstvenega pro­stora. Seveda so slovenske skupnosti tudi po svetu, ampak tu gre za fizično nadaljevanje prostora in v okoliščinah, ko smo se dejansko osamosvojili in vstopili v širšo skupnost Evropske unije, lahko postane ta koncept realnost, če se na tem dela, verjame, spoznava… Ne rečem, da morajo biti kolegi v različnih resorjih zmeraj znova samo na to pozorni, ko pa se dogajajo pomembne stvari, pričakuješ, da bodo po­zornost, prisotnost, prepoznavanje potenciala v tem sodelovanju večja. Na tem bi želela več delati, ko pridem domov.

V manjšini večkrat slišimo pritožbo, da nas matica ne upošteva. Nekateri trdijo celo, da nas je odpisala. Se vam zdi, da je ta občutek upravičen?

S pripombo, da je matica svoje rojake odpisala, se ne strinjam ravno zaradi tega, kar sem pripovedovala. Moram reči, da se tako na ministrstvu za zunanje zadeve, še bolj pa na Uradu veliko dela in to se mislim tudi prepoznava. Ni pa tiste pozornosti, ki sem jo prej omenjala, tukaj je kritika skupnosti tudi upravičena. Organizacije, zlasti krovni, vedno znova opozarjata na potrebo, da bi se več delalo na obmejnem prostoru. Mislim, da bo potrebno dejansko spodbujati lokalne oblasti in skupnosti na obeh straneh meje in to na celem področju. Izpostavljam sicer bolj severni del, ker ocenjujem, da je tam na obeh straneh meje — na Videmskem, Bovškem, Tolminskem, Kobariškem — razvojni problem izredno prisoten: akuten demografski problem, praznjenje dolin, desetletja, ko se ni vlagalo, vse to postavlja ta prostor v posebno situacijo. Sredstva iz evropskih fondov so tu še toliko bolj po­membna; vemo, da se je iz preteklega finančnega obdobja, v okviru strateških projektov Jezik Lingua in Zborzbirk, na tem območju res veliko naredilo. To so lahko razvojni impulzi, zato da se cela skupnost na tem območju okrepi, tudi v neki samozavesti: to lahko naredimo, lahko predstavimo projekte, nastavimo neko pot na turističnem, kmetijskem, kulturnem področju. Ne nazadnje imamo SMO – Slovensko multimedialno okno, ki je ena od odličnosti, jeseni se bo v Solbici odprl muzej… to je nekaj, kar daje energijo za naprej, ampak tudi konkretne možnosti za delo, perspektivo za mlade ljudi. Da ne bo pomote, tudi na Goriškem je veliko dela, obe mesti še nista zaživeli tako, kot smo si zamislili, kot so Goričani pričakovali. Tudi to terja čas in intenzivno delovanje.

Se vam zdi, da je manjšina naredila dovolj za izboljšanje odnosov z matico, ali bi lahko bila bolj učinkovita?

Vedno se lahko naredi še več, to ni vprašanje. Mislim, da bi morali več delati na svoji »promociji«. Zdi se mi, da ne bi bilo slabo, ko bi se skupnost predstavljala tudi v Sloveniji, v okviru sejmov, kulturnih prireditev, pa ne samo na obalnem delu, temveč tudi v Ljubljani, Mariboru. Zakaj ne bi Slofest, kot vitrino celotne skupnosti, izvozili v Maribor? Imate kaj pokazati, enostavno. Če Slovenija ne pride sem, naj gre skupnost gor.

Tak primer promocije je bil milanski Expo, kjer se je skupnost predstavila v okviru mednarodnega dogodka, v okviru slovenskega paviljona. To je bilo v konkretnem to, kar sem prej pripovedovala: napolnil se je koncept skupnega. Bili ste tam, povedali ste, tudi mi delamo to Slo­venijo, tudi mi smo del te Slovenije, obenem pa smo tudi del Italije, te dežele, te skupnosti, smo tisti povezovalni element. Podobno bi se lahko tudi več pojavljali v matičnem prostoru.

V teh letih ste pobliže sledili številnim problemom Slovencev v Italiji. Eden od teh, Tržaško knjižno središče, nosi, če naj tako rečem, vaš pečat. V Trst ste prišli, ko je zapirala vrata Tržaška knjigarna v ul. sv. Frančiška. Baje ste takrat udarili po mizi in zahtevali od manjšine, da se vendar zedini in poišče rešitev. Kako ste doživljali tisto obdobje?

Res je, Tržaško knjižno središče bo zame ostala posebna zgodba, to ste vsi tudi že prepoznali in rada o tej zgodbi pripovedujem. Verjamem, da bo to še naprej zgodba o uspehu, morda tudi zaradi mojega malo bolj ostrega nastopa, ko se je zapirala stara slovenska knjigarna. To je bilo res čisto na začetku mojega delovanja in pravzaprav je to bil prvi dogodek, ko sem se srečala s skupnostjo in doživela vašo energijo. Vi ste v to knjigarno in mnoge punkte vnesli svoje prepričanje Slovencev in to je nekaj, kar se moramo mi iz matične domovine vedno znova »učiti« in vam biti hvaležni. Seveda smo tudi doma v Sloveniji Slovenci, vi pa ta pojem osmižljate in to nam daje možnost, da vemo, kaj pomeni še vedno se boriti za svojo pripadnost. Uporabljam take pojme kot je boj, ampak tukaj so še naprej boji, bili so v preleklosti in se bodo tudi nadaljevali.

No, takrat sem imela priložnost čutiti to energijo, vaše prepričanje, da slo­venska knjigarna ne more kar tako ugasniti in to je bilo meni vodilo, ko sem se oglašala na Uradu in na našem ministrstvu. Zgodilo se je nekaj zelo pozitivnih okoliščin, da smo vsi skupaj zagrabili za projekt. Izpostaviti moram zlasti vlogo Urada, ki je bila ključnega pomena. Prisluhnili so, razumeli pomen knjigarne, skupaj smo ugotovili, da jo je treba na novo zaslaviti, izkoristili to priložnost in postaviti nekaj več in to je Tržaško knjižno središče. Urad je bil pripravljen tudi s finančnim vložkom, verjeli so v ta projekt, ki je združil obe or­ganizaciji, obe založbi in bil povezovalen. Ko govorimo o TKS vedno znova tudi povem, da je to točka odličnosti, ki jih ima slovenska skupnost veliko: Trgovski dom v Gorici vidim kot projekt, ki se sistematično, postopno polni z dejavnostmi, ki v ta dom sodijo. Slovensko multimedialno okno v Špetru je sodoben objekt, ki je lahko zgled celi deželi, prav tako tudi TKS. Seveda je tudi v Gorici slovenska knjigarna, ki je sidrišče delovanja in izkazovanja slovenstva v nekem prostoru — to nosijo ti prostori, polnijo pa jih ljudje s svojim delovanjem, pri čemer upam, da bo TKS še naprej serviralo kot dobra slovenska knjigarna in sodobno, privlačno središče za mlade, slovensko skupnost, ilalijansko skupnost in za Slovenijo.

V svojem govoru ob dnevu državnosti, ki ste ga seveda proslavili v TKS, ste krovni organizaciji pozvali, naj poiščeta skupni jezik in najboljše rešitve za skupnost. Kako gledate na sodelovanje v manjšini?

Obe krovni sta v zadnjem obdobju zastavili sodelovanje, odprt dialog o vseh ključnih vprašanjih, ki zadevajo skupnost. To je zelo pozitivno in upam, da se bo tako sodelovanje samo še nadaljevalo, da se bo v ta dialog polno vključevalo tudi druge organizacije, ki so nosilke ključnih dejavnosti. Zato, da se vse to poveže, so potrebni sodelovanje, premislek, priprava določenih skupnih politik, strategije delo­vanja. Skupnost, to sem večkrat povedala, je stevilčna, dobro strukturirana v vseh družbenih segmentih: izjemno dobro deluje na športnem področju, ima ključno mrežo in neko avtonomijo na šolskem področju, na kulturnem področju ustvarja odlično produkcijo posameznikov in skup­nosti, ne nazadnje na gospodarskem, medijskem, političnem. Vse te politike se morajo strniti v neko strategijo, ki bo skupnosti pomagala se soočati z zelo kompliciranimi izzivi. Ugotavljamo, da je potrebno imeti odnos in politiko do jezika, do šolskega delovanja, do delovanja na področju kmetijstva, kajti kmetijska politika je v tem prostoru tudi identitetna politika. To mislim, da je naloga krovnih: prisluhniti celemu prostoru in na to pot sta oba predsednika stopila. To seveda ne pomeni, da niso znotraj skupnoti tudi odločno kritična soočenja, ampak skupnosti želim, naj bodo v prid spreminjanju in sprejemanju odločitev, ki so v interesu cele skupnosti. V tem smislu so lahko samo dobrodošla.

Institucije v Sloveniji se vedno znova vizavi italijanskih sogovornikov postavljajo kot zagovornik zahtev, pravic, stališč skup­nosti, v tem so seveda bolj učinkovite, če je stališče skupnosti, ne bom rekla povsem enako, ampak v ključnih zadevah vendarle poenoteno. Takrat smo vsi skupaj bolj učinkoviti.

Kako gledate na vračanje nepremičnin? Omenili ste že Trgovski dom, kjer se po vaši oceni dobro dela, kaj pa Narodna domova v Trstu?

Tudi to je nekaj, kar sem pobliže spremljala in ugotovila, da je bolj kompleksno kot je lahko zadeva na papirju. Od skupnosti zahteva veliko angažiranje, da se domisli vsebine in dejavnosti, da pripravi nek idejni projekt, šele ko imaš neko idejno zasnovo lahko nastopiš vizavi virov financiranja, ker so to izjemno veliki finančni zalogaji. V Narodni dom v Trstu je že vstopila NŠK, ne nazadnje ste pripravili tudi izjemno razstavo, ki daje prostoru vidni pečat tega, kar je Narodni dom bil in je in bo. To se mi zdi pomemben korak naprej. Rektor tržaške univerze je sogovornik, s katerim bi veljalo nadaljevati in intenzivirati pogovore o vračanju, ampak stvar je v tem, da se prej naredi tista zasnova polnjenja, kajti šele s tem, da dom polniš, ga vračaš skupnosti. Narodni dom si predstavljam kot zelo umeščenega v širši prostor in v to, v kar se bo Trst razvil. Skupnost bi se morala z Narodnim domom umestiti v široko razvojno linijo celega mesta in predvsem starega pristanišča. V tem je potrditev vaše prisotnosti in pojavnosti v prostoru za prihodnje. Nastal bi lahko cel pol: Narodni dom, TKS, središče Kmečke zveze, ki jih nagovarjam, da ga bolj izkoristijo, da naredijo iz njega vitrino …

V tem kontekstu bi rada poudarila tudi pomen kandidature Trsta za evropsko prestolnico znanosti. Zdi se mi izjemno pomemben trenutek, ki bi ga morali skup­nost in Slovenija izkoristiti. Tudi v tem primeru naj bi staremu pristanišču dali nove vsebine in skupnost je lahko kvaliteten sooblikovalec tega prostora.

Trst ste kot Izolanka dobro poznali že prej, kaj pa boste iz Trsta odnesli s seboj po tej izkušnji?

Iz tega mesta bom odnesla veliko, zato, ker sem šele zdaj pravzaprav spoznala duh, ki ga nosi v sebi. Tudi v Ljubljani sem pripovedovala, da se mi zdi, da se v leh letih nekako spet rojeva en sentiment iz časov Avslro-Ogrske, ko je to mesto doživljalo višek. V sebi nosi potencial ponovnega razcveta, to vidim v tem, kako se razmišlja o starem pristanišču, kako se dela v novem pristanišču… čeprav ima se­veda tudi polno problemov, s katerimi se boste vsi skupaj morali soočati. S sabo nosim kraje kot je Caffè San Marco, sprehode ob obali, posebno jeseni, ko je malo burje; to imam rada tudi v Izoli, zlasti zimsko obdobje ima svoj poseben šarm. S sabo nosim Ursus, ki je res očarljiv, Barcolano … Gledališča so nekaj, kar daje mestu še dodaten pečat. Med njimi je tudi naše slo­vensko gledališče: pazite nanj. Mislim, da skupnost, podobno kot za knjigarno, ne bo dovolila, da se ne razvija, predvsem pa si ga mora ponovno vzeti in ga razvijati v sodobno živo gledališče tega prostora.

V Trstu ste živeli v Vili Tomažič. Kaj pomeni živeti v hiši, ki nosi v sebi tako zgodovinsko dediščino?

V vili sem se zelo dobro počutila. Kar nekajkrat so me vprašali, ali me ni strah, ali ni njena zgodovina prevelika … Hiša me je sprejela, če lahko tako rečem. Seveda sem se zavedela veličine hiše, v ka­teri je živela družina, ki je simbol pravza­prav slovenstva v tem prostoru. Zaradi tega je čast, da imamo generalni konzuli tu svojo rezidenco. Izraziti moram veliko zadovoljstvo, da je Slovenija investirala v vilo, jo obnovila, jo prevzela in tudi s tem potrdila svoj odnos do rojakov, do zgodovine tega prostora, do vseh bojev, ki ste jih morali odbojevati za to, da ste se ohranili, ostali Slovenci, za kar vam gre naša velika hvaležnost. To sem v vili občutila, čeprav, priznam, da nisem vedno na to mislila (smeh; op.nov.), ker me je v njej objela do­bra, topla atmosfera. To privoščim tudi svojemu nasledniku. Verjamem, da ga bo ta prostor objel, da ga bo objelo dvorišče, da ga bo objela lipa, ki še vedno dobro raste, buhti in je prekrasna.

Kaj vas čaka v prihodnjih dneh?

Najprej nekaj dopusta. Se pa veselim tudi ponovnega prihoda v Ljubljano, to je del naše službe. Odhajam polna energije, ki ste mi jo dali, in pripravljena na delo, ki bo gotovo imelo svoje lepe izzive.

Poljanka Dolhar

Primorski dnevnik, 2. 7. 2017