IN MEMORIAM MIROSLAV KOŠUTA
Miroslav Košuta je bil več kot trideset let tesno povezan s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo. Že leta 1968 je bil član komisije za tisk. V letih od 1970 do 2000 je bil član raznih odborov: Glavnega odbora (današnjega Deželnega sveta) in Izvršnega odbora krovne organizacije, med 1970 in 1983 pa je bil predsednik Komisije za kulturo, katere član je ostal vse do leta 1992. Od njega je prevzel vodstvo tega organa krovne organizacije Klavdij Palčič. Njuna pot ni bila le povezana z vodstvenimi funkcijami znotraj Slovenske kulturno-gospodarske zveze, temveč tudi z ustvarjalnostjo, ki se je zapisala v zgodovino slovenske književnosti.
Boris Paternu je zanj napisal, da je bil zadnji mornar sicer zelo celinske slovenske poezije. Njegove pesmi o morju, Trstu in ljubezni so izšle pri številnih slovenskih založbah, med temi tudi Založništvu tržaškega tiska, ki je leta 1999 izdalo izjemen antološki izbor Memoria del corpo assente s prevodi njegovih pesmi v italijanščino Darje Betocchi. Pesniška zbirka je predstavljala korak k medsebojnemu razumevanju med Slovenci in Italijani na Tržaškem.
Miroslav Košuta je bil namreč Tržačan, pa čeprav po rodu iz Križa. Njegova dolga leta v tržaškem mestnem središču nedaleč stran od Ulice Petronio so ga zaznamovala: od zvestega navijaštva za nogometni klub Triestina do pesmi o Trstu, med katerimi se je za vedno zapisala v občo zavest tržaških Slovencev pesem Ta Trst z zadnjim verzom, ki veleva, da je »ta Trst kot vera, ki ne dogori.«
Njegovo profesionalno življenje se je začelo v Ljubljani, kjer je študiral primerjalno književnost in nato deloval kot urednik. Tržaški Slovenci so ga kmalu povabili k vodenju Slovenskega stalnega gledališča, kjer je bil ravnatelj do upokojitve. Življenjske izkušnje je opisal v knjigah Mornar na kozi, Na zmajevih krilih in Oder med sanjami in stisko.
Miroslav Košuta je bil zadnji živeči Prešernov nagrajenec iz Trsta. Njegovo delo in življenje ter njegova vraščenost v tržaški in širše slovenski skupnosti pričajo o človeku, ki je pustil za sabo trajno sled. Bil je eden od glasnikov Slovencev v Italiji predvsem na kulturnem področju že v letih, ko je bila Slovenska kulturno-gospodarska zveza središče Slovencev v Italiji. Njegova večkrat glasna in polemična stališča so bistveno prispevala k rasti, zavesti in samozavesti kulturne podobe Slovencev, ne le v Italiji.
Ko je 7. februarja 2011 prejel Prešernovo nagrado, je z odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma izjavil: »Narod, ki ne varuje in utrjuje svojih manjšin zunaj državnega okrilja, ker zaupa Evropinemu smehljaju, izpostavlja nevarnosti sebe in svojo suverenost.« Takrat je povedal tudi: »Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti.«
Res je bilo njegovo življenje ob intimnih tragedijah neprizanseljivo. Kljubovala sta mu z ženo Marto: njej in svojcem izreka Slovenska kulturno-gospodarska zveza iskreno sožalje. Jadra kriških ribičev bodo bralcem vseh starosti še naprej šepetala. Miroslav Košuta je napisal med drugim tudi epitaf na grobu Maria Magajne: »pričal o boju, zvestobi, lepoti.«