Trst, Kulturni dom – 9. marec 2019
Predsedniško poročilo
Rudi Pavšič
Spoštovani,
zapisali smo Čas sprememb, to je sprememb, ki se dogajajo okoli nas, v nas, a obenem čas za celovito uveljavitev naše prisotnosti v teh krajih. Čas je tudi razmisleka o nas, naši bodočnosti, naših strahovih in optimizmih. Mislim, da je današnja naloga, bolj kot včeraj, da ustvarimo vse pogoje, da utrdimo med nami čut pripadnosti naši skupnosti, ki se spreminja, ki postaja vse bolj sodobna, skupnost, ki predstavlja dodano vrednost v tem prostoru. Zato nehajmo biti vedno žalostni in dajati občutek, da smo užaljeni in razžaljeni, bodimo optimisti, ker ni razlogov, da ne bi bili. Čas je tudi medsebojnega spoštovanja med nami, med Slovenci v Italiji, čas je, da nehamo s preteklimi delitvami, ker jih nihče več ne razume, čas je, da gledamo v ta svet z vsemi kontradikcijami, ki jih ima, s pozitivnega zornega kota.
Če gledamo in se sami pozicioniramo v širši kontekst, sem globoko prepričan, da alternativ skupni Evropi ni, ampak ne takšni, kot jo poznamo danes, kajti taka, kot jo poznamo danes in ki nosi veliko zaslugo, da nam je zagotovila mir, se je sprevrgla v velik birokratski stroj. Ustvariti moramo Evropo narodov in regij, Evropo enakega spoštovanja vseh, velikih in malih. Čez nekaj mesecev bomo imeli vsi priložnost, da damo signal tej Evropi. Na nek način doživljamo krizo zahodne demokracije, izgubili smo tiste vrednote, ki so nas zaznamovale in ki so nas na nek način držale skupaj. Zato smo kot po zakonu fizike dovolili, da se v praznem prostoru premikajo druge realnosti, ki niso vedno perspektivne in imajo kratek dih. Zadeva in problem je tistih, ki so ta prostor pustili odprt. Resno moramo razmisliti, ker je Evropa garancija za vse nas, še posebno za nas male manjšince, ki pa skupaj v Evropi štejemo 50 milijonov ljudi. Tega ne smemo nikoli pozabiti, ko ocenjujemo te zadeve.
Če se preselim v naš prostor, povejte, kdaj prej smo imeli toliko pozitivnih priložnosti kot narodna skupnost kot danes. Kdaj prej je bila klima do nas odprta, normalna. To ne pomeni, da so odšli s prizorišča vsi negativni trenutki, ki smo jih poznali. Pred nekaj tedni se je ta zgodba ponovila. Slišali so se neprimerni glasovi, ki so nas po moje po nepotrebnem postavili v zgodovinski položaj, ki ni bil tak, kot je bil pokazan, bili so dogodki, redni stil vsakdanjega življenja. Tiste dni me je novinarka slovenske medijske hiše intervjuvala in vprašala, kako se počutim v Gorici ali se ne čutim v nevarnosti. Kakšni nevarnosti? V Gorici se počutim zelo lepo. Kot sem povedal pred letom dni tržaškemu županu, ko nam je dal priznanje, sta Trst in Gorica tudi naša, ne samo ampak tudi naša. Če bomo vsi uporabljali to filozofijo, ne bomo imeli razlogov, da se vračamo v preteklost, da pokažemo šibkost današnjih idej. Investirati moramo v jutrišnji prostor tega območja, skrbeti moramo, da bodo naši otroci, naši vnuki tu živeli ugodno in da bomo rekli, ta del Alpe Jadran je model evropskega sožitja, je tista Evropa, ki jo želimo imeti. Zato sem novinarki povedal, da so dogodki, ki mi seveda ne odgovarjajo, me razdražijo, a bom že jutri nadaljeval s prizadevanjem, zato da v teh krajih ustvarjamo priložnosti za dialog, prijateljstvo in sodelovanje. Ne vidim razlogov, da se med Italijo in Slovenijo ali med FJK in RS ne bi nadaljevali odlični bilateralni odnosi, ki bi potrebovali poleg načelnih izjav tudi nekaj konkretnih dejanj, infrastrukturnih, morskih, pristaniških idr. Na ta prostor Alpe Jadran, o katerem se je pred dvajsetimi leti dosti govorilo, se je danes pozabilo. Tu smo in tu moramo znati živeti s to realnostjo. Bolje bomo izpostavili določene stvari, ki nas vežejo, bolje bo za vse nas. Vračanje v preteklost se mi zdi nekaj odvečnega in nekonstruktivnega. Preteklost poznamo, imamo in nanjo smo ponosni vsak po svoje. Ni enotnega zgodovinskega spomina. Sam imam svojega in sem nanj ponosen, ampak moram spoštovati tudi druge, in zato je spoštovanje ključ obravnavanja teh tematik: spoštovanje in dialog. Če nismo sposobni dialoga med nami, povejte mi, katero drugo sredstvo obstaja pri gradnji večjezične, kulturne skupnosti, če ne skozi dialog.
Dialog predpostavlja še nekaj drugega, da imamo vsi partnerji v njem enako dostojanstvo. Če sam spoštujem drugega, želim, da drugi spoštuje mene takega, kot sem, Slovenec v Italji, italijanski državljan, ampak Slovenec v Italiji z svojimi karakteristikami, načinom življenja in težnjo, da ohranim svoj jezik, skupnost, teritorij. Če zmanjka eden izmed teh elementov, zmanjka manjšina, zmanjka skupnost. Tudi tu bomo verjetno potrebovali kak trening več. Ne razumem, če smo se ves dokazovali kot lojalna narodna skupnost, ki je z dialogom iskala rešitve, ki je spoštovala in spoštuje inštitucije, ki ni reševala problemov na sodiščih ali s trdimi konfrontacijami. Zakaj moramo prosjačiti za mesto v parlamentu? Zakaj moramo čakati poldrugo leto, da se umesti vladno omizje za manjšino? Zakaj po osemnajstih letih se ni zaščitni zakon realiziral v celoti? Zakaj prihodnje leto ob stoletnici požiga Narodnega doma ga ne bomo imeli v uporabo, čeprav tako piše v zakonu? Zakaj je deželni zaščitni zakon ostal na mrtvi točki? Kakšni Slovenci želite, da smo, da nam date to, kar nam zakon in ustava narekujeta? To smo. Svojčas nam je bilo rečeno, da smo preveč naravnani na levosredinske koalicije, preveč ste na levi, zato vam ne bomo dali tega, kar vam pripada. To danes ne drži več. Danes so se Slovenci, ne bom ocenjeval, ampak ugotavljal, usmerili v vse opcije in koalicije, vendar še vedno čakamo. To pa ne pomeni, da nas zaradi tega mora zajeti malodušje ali da zaradi tega negativiziramo. Še vedno je treba vztrajati. Večkrat pravim, ko sem se rodil in ko smo se rodili, so nam poleg normalnega cepiva dali še cepivo vztrajnosti, ki ga imamo in funkcionira. Taki smo in ponosni smo, da smo taki. Zato moramo vlogo žrtve, ki je komod in ki sproža aplavze, ker o nas pišejo v slovenskih časopisih, zamenjati z vlogo protagonistov tega prostora. Kot sem večkrat rekel in so mi mlajši kolegi v SKGZ pritrdili, je biti Slovenec v Italiji “figo”. Zato se čutim “figo”, ker sem Slovenec v Italiji in sem tudi zadovoljen, da imamo veliko italijanskih sogovornikov, s katerimi lahko govorimo in se pogovarjamo o marsičem. Tu je ponovno prisoten dialog. Zato bodimo vsi sinovi zrele demokratične družbe. To, kar sprašujemo, ne gre za noben privilegij, ampak za nekaj normalnega, kar predvideva italijanska ustava, italijanska zakonodaja, nič več od tega. Ko bomo odpravili te momente, tudi moment italijanske manjšine v tem prostoru in jim dali to, kar tudi sprašujejo, se bo tudi mehanizem večjega sodelovanja povečal.
Manjšinsko vprašanje je tudi širše vprašanje tega prostora. Če ne rešimo prvega, bomo s težavo rešili druge. Če nekoliko ponovno zožim pogled na nas, na Slovence, ki živimo tu, v Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem ter v Sloveniji, včasih druge nagovarjamo, da nas morajo spoštovati, ampak se moramo spoštovati tudi med sabo. Ustvariti moramo način povezovanja med nami, moramo biti sposobni skupaj Slovenci, ki živimo v štirih sosednjih državah R. Slovenije. Zato sem nekoliko prizadet, če mi dovolite, ker sem veliko dal v to, da danes nimamo več oz. ne deluje več manjšinska koordinacija Slomak, ki je bila neka osnova tega povezovanja med nami.
Danes je v Delu intervju z mano in v naslovu piše, če bo Benečija nehala, je kriva Slovenija. Ta naslov je napisal nekdo drug. Sam sem povedal nekaj drugega, in sicer, da nas mora Slovenija upoštevati v logiki dostojanstva 5. člena slovenske ustave in ne kot odstavka v proračunski bilance vlade. To je premalo. Dostojanstvo do nas in do drugih Slovencev, ki živijo v drugih sosednjih državah, mora biti izraz ustavne norme. To pomeni v prvi vrsti skupna skrb, da ohranimo naš jezik, ki se šibi in seveda prioriteta zame v tem trenutku je skrb za Benečijo. Kaj se bo zgodilo, če bo ta skupnost izginila? Kdo bo nosil odgovornost? Ne bo kdo rekel, da ni znal, ker vsi vemo, da so tam problemi, ker se praznijo vasi, ker ni ekonomskih momentov in mladi ljudi zapuščajo Benečijo, ker nimajo možnosti za življenje. Bomo pomagali ali se bomo delali, da sta to problem in odgovornost nekoga drugega? Naša je odgovornost, če hočemo ohraniti tam slovensko realnost, naša v širšem pomenu besede.
Tu smo spet Slovenci v Italiji, ki moramo nehati živeti v dveh taborih in moramo nehati se naslanjati na preteklost, zato da opravičimo bodočnost. Sposobni moramo biti koraka, da prenehamo in da se začnemo realno in stvarno pogovarjati, kako bomo skupaj preživeli naslednja desetletja v tem prostoru. Nič novega ni to, kar pravim, zame je leta 2019 obstoj dveh krovnih organizacij anahronističen podatek, ker imamo veliko skupnega, cilji so isti. Ne bi rad, da je samo finančni problem razlog za te delitve. Tu se moram zahvaliti predsedniku SSO Walterju Bandlju, ker sva uspela ustvariti v zadnjih letih tiste pogoje, da bomo lahko nekega dne prišli tja, kamor moramo priti.
Naši športniki so si kot geslo zapisali Skupaj zmoremo. Mislim, da moramo verjeti, da zmoremo skupaj. Verjeti moramo, ker smo dobra in pozitivna, tudi pametna skupnost, ki se zaveda, katere in kakšne so njene prioritete, ki so seveda številne. Prva je jezik, ki pomeni, da če je jezik, si, če ni jezika, te ni. Ker se ne bi rad spuščal v ocene tega problema, sem prosil koroškega pisatelja Florjana Lipuša, če lahko za ta kongres zapiše nekaj kratkih misli.
»Že spet o jeziku. Jezik je začetek in konec vsakega naroda. Jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih, ni samo vsakdanje sredstvo sporazumevanja. Na jeziku temelji naša samozavest, naše bivanje, naš obstanek. Za jezikom stoji narod, za narodom stoji jezik. Dejstvo, da so se naši ljudje od Trubarjevih časov dalje do današnjih dni posluževali slovenskega jezika in skozi stoletja tudi v hudih in najhujših časih vztrajali v tem jeziku, je privedlo do tega, da imamo danes svojo državo. Nič drugega kot kultura nas ni vodila v državnost. Jezik nas ne povezuje le v veliko skupnost in nas tako dela močne in na zemljevidu opazne. Jezik je bistvenega pomena tudi za vsakega osebno. Le zavesten, tvoren odnos do jezika omogoča vsakemu posamezniku tudi duševno zdravje, pogojuje človeško uravnovešenost, zagotavlja osebno pokončnost. Jezik je torej najbistvenejši element etnične pripadnosti. To vidimo na tem, da se naši nasprotniki, tisti nepoučljivi in z mejami v glavah, spravijo najprej nad jezik. Vedno in povsod je jezik prva tarča napada. Hočejo ga zadržati nevidnega in neslišnega, neopaznega. Ako etnična manjšina hoče preživeti, mora graditi na narodni zavednosti, ker osnova je bila in je kultura. Njen cilj mora biti le pokončno navzven odprto slovenstvo, ki je strpno do drugih jezikov, ki spoštuje svojo zgodovino in zgodovino sosedov. Navsezadnje ali najnaprvo ustvarjalnost in smelost se postavljata nasproti današnji prazni, ceneni duhovni hrani.«
Tu ne bom šel v analizo notranjih problematik, pričakovanj, načrtov, medsebojnih povezovanj same naše organizacije ali organiziranega sveta naše skupnosti. To bo tema drugega dela, popoldanskega dela na podlagi programskega izhodiščnega dokumenta, ki ste ga delegati že dobili, da bomo spregovorili meritorno v drugem delu.
Danes se po 22 letih zaključuje moja dolga pot v tej organizaciji. Vi boste ocenili, če je bila uspešna in če sem bil vreden vašega zaupanja. Lahko pa vam povem, da sem tej organizaciji dal, kar sem znal na svoj način, večkrat tudi šaljivo, a ko so bile na dnevnem redu resne tematike, sem bil vedno tudi resen. Kar me je hrabrilo od vsega začetka, je bil občutek čuta pripadnosti, na katerega sem naletel pri vseh vas. Vi in številni drugi člani, tisoči drugih članov naših organizacij, ste mi vedno izkazovali čut pripadnosti, ki mi je dajal korajžo, da smo vztrajali in da se nismo čutili sami. To je zelo pomembno za vsakega izmed nas. Ta pripadnost izhaja iz prvega dela našega statuta, v katerem pišemo o sodelovanju, prijateljstvu, ampak tudi o pripadnosti narodnoosvobodilnemu gibanju in tistim idealom, ki so združili Evropo in ni nič starega v tem, je vse aktualno in koristno. Ta čut je naš čut.
Zato čutim dolžnost, da se tu najprej zahvalim vsem tistim, s katerimi sem dnevno sodeloval v vseh teh dvajdvajsetih letih. Veliko jih je bilo, opravičujem se jim, če sem bil včasih neroden ali neprimeren, včasih je tako pri vseh ljudeh, ampak skušal sem vedno poslušati in potem potegnil črto v interesu širše logike. Moja zahvala gre tudi moji družini, ženi Metki, Aljoši in Petri.
Bodočemu predsedniku ali predsednici želim veliko sreče in pametnih potez. Vam vsem pa želim, da bodite ponosni, ker ste del te naše velike družine. Vsem vam velik objem.