Trst – Kulturni dom, 15. decembra 1985
Predsedniško poročilo
Boris Race
Spoštovani gostje, delegatke in delegati članic!
Predsedniško poročilo se na zadnjem občnem zboru pred dvema letoma zaključuje s sledečim odstavkom: “Izražamo trdno upanje, da se bo podobno zborovanje SKGZ čez dve leti vršilo z drugačnimi občutki, da bo v veljavi globalni zaščitni zakon, da bo prevladalo ugodnejše razpoloženje do naše skupnosti, da bomo bolj uspešni v uveljavljanju še priznanih pravic in da bo pot do miru bolj odprta”.
Podobne želje smo izražali tudi na prejšnjih občnih zborih, ob raznih jubilejih in v začetku vsakega leta, toda je bilo treba naslednjič vedno ponoviti tisti “žal”, ki je spremljal ugotovitev, da se naša upanja niso uresničila. Naše današnje zborovanje nam daje dobro priložnost, da si ponovno prikličemo v spomin glavne vzroke naših ponavljajočih se razočaranj in da istočasno ocenimo zadržanje naše zveze in celotne naše skupnosti. Poiskati je treba odgovor na vprašanje, koliko je v temeljnih odnosih med italijansko večino in slovensko manjšino anahronizma, koliko je iracionalnega in koliko preračunanega in ali je bilo in je zadržanje naše skupnosti neustrezno.
Odnose med obema narodnostnima skupinama pri nas v veliki meri bremeni preteklost in ne le tista, ki se je s prebujanjem narodov izoblikovala v preteklem stoletju, marveč še mnogo prej, predno je postalo narodno vprašanje novo gibalo. V obeh obdobjih so se Slovenci v večjih mestnih središčih praviloma asimilirali. V tem, stoletja trajajočem času so se izoblikovali odnosi med obema narodnostima, izoblikovala se je zavest o vladajočem in vladanem, kar objektivno bremeni pripadnike obeh narodnosti še danes. Gospodarske, socialne in narodnostne takratne razmere so določile vloge obeh narodnosti, in sicer kdo je asimilator in kdo asimiliranec, ne glede na to, ali je šlo za avtohtone prebivalce ali za priseljence.
Asimilacija je bila ocenjena kot danost, kot usoda, ki je človek ne more spremeniti. Šele narodno prebujanje v preteklem stoletju, ko je narodnost postajala pomembna vrednota v zavesti njenih pripadnikov, je asimilacija zadobila negativen predznak, in je postala vir novih konfliktov na narodnostno mešanih območjih, ker se asimilator ni hotel odpovedati svoji dotedanji vlogi, ki je izvirala iz njegovega dominantnega položaja v družbi, na drugi strani je dotakratni asimiliranec hotel obvarovati in uveljaviti svojo narodnost. Nastali so predvsem na Tržaškem in Goriškem hudi nacionalni boji med italijansko in slovensko skupnostjo, ki so odražali dvoje, na eni strani težnjo, da si vladajoči narod, predvsem njegov vodilni sloj, obdrži prevlado v družbi, na drugi pa težnjo, da se dotedanji vladni narod otrese podrejenosti.
V prvem desetletju tega stoletja, ko so se mesta, posebno Trst, vrtoglavo razvijala, je v resnici šlo za to, kdo bo prevladoval, zato so se odnosi med obema narodnostima temu primerno zaostrili, kljub pomirjujoči vlogi, ki sta jih odigrali socialistični stranki. Konec prve svetovne vojne je pomenil popolno zmago dotedaj vladajočega italijanskega dela, fašizem je poskušal nacionalne boje na tem območju za vedno likvidirati z radikalnimi raznarodovalnimi ukrepi proti Slovencem in ustvariti enonarodno območje in jih tako za vedno izločiti kot tekmovalca.
Ob koncu druge svetovne vojne so se vloge začasno zamenjale, toda so zapadni zavezniki kaj kmalu vzpostavili prejšnje stanje. Bitka za trajno prevlado se je za naše kraje prenesla v mednarodno areno, na mirovno konferenco v Parizu, ki jez ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja na videz salamonsko rešila ta, nesporni hud problem, a se je kmalu pokazalo, da je ostalo vse pri obstoječem, kar sta londonski sporazum in Osimo pozneje tudi potrdila.
Silnice tega boja niso seveda izvirale le iz nacionalnih interesov obeh strani, ker so v zvezi s pripadnostjo teh krajev bili prisotni tudi socialni interesi, predvsem v zadnjih letih vojne in nekaj let po njej.
Zgornji shematični oris je zaradi preglednosti nujno poenostavljen, a je po drugi strani nesporno, da je osrednje vprašanje pripadnosti imelo narodnostni značaj.
Konec druge svetovne vojne je torej potrdil, da je v naših krajih, na narodnostno mešanem območju, italijanski narod vladajoči, slovenski pa manjšinski. Toda konec vojne je v zgodovino človeštva vnesel novost epohalnega pomena, sprostitev atomske energije, ki človeštvu lahko nudi le dve možnosti, ali njegovo uničenje ali ga prisili na sožitje brez vojne in brez sleherne težnje po premikanju meja.
Kaj pomeni to pri obravnavanju manjšinskih vprašanj?
Zatiranje manjšin je v preteklosti predstavljalo “nacionalni” interes, bodisi zato, da bi v primeru vojne državno ozemlje postalo bolj homogeno in mostišče za imperialistične napade, bodisi zato, da bi obramba bila uspešnejša v primeru sosedovega napada. Pravtako je takratna politika do lastnih manjšin v sosednjih državah lahko predstavljala tudi “rezervo za vsak primer” in zato daljno možnost za premik meja.
Usodna alternativa, ali mir ali vojna, ali življenje ali smrt terja danes povsem drugačen pristop k reševanju vprašanja narodnih manjšin.
Ni danes več prostora za homogenizacijo ozemlja ob meji kot napadalni ali obrambni element in tudi ni več prostora za ohranjevanje lastne manjšine “za vsak slučaj”.
Danes manjšine ne morejo biti element razvajanja, napadalnosti, ali čakanja ugodnega trenutka, ker tega trenutka enostavno ne bo ne zaradi tega, ker bi se morda vsi “poboljšali” in se odločili za mirno sožitje in golih načel, marveč predvsem in pretežno zato, ker objektivne razmere tega ne dopuščajo, ker se skratka vsi vojne bojimo.
Če je bilo torej zadržanje do manjšin do zadnje vojne obremenjeno z mislijo na vojno, in je “opravičevalo” njihovo zatiranje, ni danes nobenega vzroka več, da se s takim zadržanjem nadaljuje. Nova situacija, ki je nastala, izključuje kakršnokoli izkoriščanje manjšin za napadalnost za poravnanje računov in za premikanje mej.
Če je tako, se mora politika do manjšin pri nas prilagoditi novem položaju in je velika škoda, da moramo na to opozarjati 40 let po Hirošimi, škoda je, da ni v tej zadosti dolgi dobi prišlo v zavest prepričanje, da je treba zakoličiti nove strateške cilje, ki ne morejo biti več asimilacija z odklanjanjem narodnostnih pravic, marveč ravno nasprotno, kako omogočiti vsem državljanom, ne glede na narodno pripadnost, da bodo sproščeni, svobodni in da “se bodo narodne manjšine čutile doma”, kot pravi predsednik Cossiga in da manjšine ne bodo več nekaj tujega in “različnega”. Sodobni strateški cilj vseh, manjšin samih in večinskega naroda bi moral biti njihova ohranitev.
Spoznanju, da mejà ni mogoče več premikati, je sledilo njihovo odpiranje in tesno obmejno sodelovanje na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem, prometnem, ekološkem in
drugih področjih. Naj se tem vrednotam pridružijo še manjšine, ki so jim priznane vse narodnostne pravice.
Vsi tisti, ki danes odklanjajo tàko zaščito za slovensko manjšino v Italiji, ki bi resnično pomenila njeno ohranitev in razvoj, hodijo po starih poteh k zastarelem strateškem cilju. Njihova manjšinska politika je še vedno obremenjena s preteklostjo, je anahronistična.
Ugotovitvi, da so danes pri nas vloge porazdeljene in da Slovenci nismo več alternativa, je treba prilagoditi zadržanje vseh in gledati naprej.
Ne ve se, kaj hočejo doseči odkriti zagovorniki asimilacije, kot so – če opustimo skrajno desnico – Lista za Trst, velik del republikanske stranke, razni segmenti drugih strank, razni odbori za “obrambo italijanstva”, begunske in “patriotične” organizacije. Ali čakajo na lokalno
vojno? Ali čakajo da bo razpadla “heterogena” Jugoslavija? Sprašujemo se, kaj bi ti krogi imeli od tega, če zagrebejo zadnjega Slovenca? Zadoščenje, da so uspeli storiti to, česar niso zmogli njihovi očetje in dedje?
Ni namen, da bi s temi ugotovitvami podcenjevali vlogo, ki jo ima v mednacionalnih odnosih že omenjena podedovana zadržanja pripadnikov italijanske narodnosti do Slovencev v teh krajih, ki se množično kaže predvsem v podzavestnem ali zavestnem prepričanju, da je znanje slovenskega jezika nepotrebno, v ožjih krogih se pa kaže v očitnem in naravnost rasističnem odnosu do Slovencev. Ni nobenega dvoma, da ima preteklost, daljna in bližnja, določeno vlogo v današnjem obnašanju, toda je tudi resnica, da javno mnenje in zadržanje posameznikov ni enkrat za vedno oblikovano. Nanje vplivajo oblikovalci, kot so šola, javna občila, stranke, organizacije in je velika njihova krivda, če imamo še vedno opraviti s takim odnosom do Slovencev.
Na obnašanje in na zadržanje naše skupnosti je v veliki meri vplivalo zadržanje italijanske večine, tako da tudi mi včasih reagiramo in se obnašamo, kot da bi bili alternativa. V resnici takega cilja nimamo, ne zaradi tega, ker bi bili posebnega kova in ker bi takoj dojeli novo dobo, marveč predvsem iz golega realizma in spoznanju, da je ohranitev miru rešitev človeštva.
Naša narodnostna skupnost se je torej kaj kmalu morala zadovoljiti z vlogo manjšine in na tem spoznanju zgraditi novo strategijo, ki pomeni boj za obstanek. Zavedamo se naše šibkosti, zato išče zavezništva z nam naklonjenimi silami večinskega naroda, trudimo se, da bi se v polnosti uveljavilo sožitje zato ga razlagamo in propagiramo, zato smo si brez posebnega dogovora izbrali Prešernovo Zdravljico za našo himno.
Nismo in nočemo biti izbrana skupnost brez slabosti in napak, nikomur nočemo ničesar vzeti, toda hkrati pričakujemo, da nam družba nudi minimalne garancije za naš obstoj. Ker se zavedamo, da je naša bodočnost tudi v naših rokah, se trudimo, da bi bili prisotni povsod tam, kjer se ustvarjajo človeške dobrine, in povsod tam, kjer se kuje bodočnost družbe, katere del smo. Naše želje po prisotnosti ne gre ocenjevati kot tekmovanje in iskanje posebnosti, marveč kot izraz, kaj lahko storimo Slovenci kot del te družbe. Naša kulturna dejavnost, naša skrb za slovensko šolo, napore v gospodarstvu, športna tekmovanja, aktivnost v politiki, razvoj slovenskih javnih občil in drugo ni treba strpati v poseben predal, ker so del skupnih dejavnosti celotne družbe, kar pa ne pomeni, da je dopustno, da se slovenska specifičnost teh dejavnosti zataji z edinim namenom, da se navzven prikaze enonarodnostni značaj teh krajev.
Na zadnjem občnem zboru naše zveze izražena želja, da bomo danes lahko ugotavljali, da imamo zaščitni zakon, se ni izpolnila. Ne moremo sicer reči, da se v tem času ni nič zgodilo, ker je senatna komisija opravila vrsto avdicij, predsednik vlade Craxi je obljubil, da bo zakon v kratkem sprejet, minister Vizzini, ki je zadolžen, da izdela vladni osnutek zakona, obljublja, da bo to storil v kratkem. Dejstvo je, da je ostalo le pri obljubah in nimamo še danes nič uradnega v rokah, niti vladnega osnutka, še manj seveda zakona samega.
Glede tega je naša skupnost opravičena, da se čuti prizadeto, ker ni prejela ministrovega predloga, ki ga je razposlal vladnim strankam. Republikanci se namreč v svojih uradnih sporočilih jasno sklicujejo nanj in ga ocenjujejo. Mnenja smo, da bi Slovenci zaslužili enako ravnanje, gaj gre vendar za našo kožo.
Če je pa res, da je ministrov načrt osnutka tisto, kar v zadnjih tednih kroži, potem imamo mnogo upravičenih razlogov, da izrečemo ostro kritiko njegove vsebine, ki se v bistvenih točkah zgleduje po demokrščanskem predlogu, ki je znan po svojih restriktivnih določbah.
Že sam naslov zakona je nevzdržen, ker daje za Slovence videmske pokrajine oznako “prebivalstvo slovenskega izvora v Videmski pokrajini”, kar je izmišljeno z izključnim namenom, da opravičuje politične odločitve. Taka trditev je nevzdržna iz vseh vidikov, ker ima tamkajšnje slovensko prebivalstvo vse karakteristike prave narodne manjšine. Podobno kot tržaški in goriški del slovenske manjšine živi na podaljšku ozemlja, na katerem prebivajo onstran meje Slovenci. V videmski pokrajini so v rabi sledeča slovenska narečja: ziljsko v Kanalski dolini, rezijansko in tersko ter nadiško v Benečiji. Tamkajšnji Slovenci pojejo
slovenske pesmi in imajo podobne običaje, kot drugi Slovenci. Edina njihova posebnost je v tem, da njeni pripadniki – razen danes že številnih izjem – knjižnega jezika ne poznajo in to ne po lastni krivdi, kajti oblasti jim niso hotele nuditi izobraževanje v materinem jeziku.
Nesmiselnost takega poimenovanja potrjuje samo predsedstvo vlade, ki je 1977. leta imenovalo posebno komisijo “za vprašanja manjšine slovenskega jezika v deželi Furlanije-Julijske krajine”. Zelo jasno govore videmski, goriški in tržaški škofje v pismu naslovljenem senatni komisiji, naj se pravice “razširijo tudi na ozemlja, ki jih sedaj ne uživajo” in govori tudi o “slovenskem prebivalstvu, ki biva vzdolž vzhodne meje naše domovine od Trbiža do Milj”. Tudi Krščanska demokracija v svojem zakonskem osnutku ne govori o “prebivalstvu slovenskega izvora” marveč uporablja izraz “slovenska jezikovna skupnost v Furlaniji-Julijski krajini”. Vsa dosedanja, tudi uradna, pojmovanja govore o slovenski manjšini in ne o “potomcih”, zato je nerazumljivo, da se je ta izraz prikradel v naslov osnutka zakona.
Zakon mora poimensko našteti vse občine, 35 po številu, in ni sprejemljivo nobeno preštevanje, niti posebni postopki za vključitev v seznam. Prav tako ni mogoče prepustiti predsedniku vlade, da spreminja (v dobro ali slabo) seznam. Odločanje o tem, tako važnem vprašanju mora biti poverjeno edinole parlamentu.
Povsem nevzdržno je, da niti sodnik niti policist ne moreta v odgovoru Slovencem uporabljati slovenskega jezika (v primeru, da ga pozna, seveda). Celo Posebni statut londonskega memoranduma te omejitve ne pozna. Opravičena je neveljavnost dokumenta, če ni slovenskega prevoda. Prava diskriminacija, ki jo je treba odpraviti, je zanikanje pravice, da izvoljeni občinski svetovalci mestnih občin, pokrajinski svetovalci ter odborniki gorske skupnosti slovenske narodnosti ne smejo na zasedanjih govoriti v svojem materinem jeziku. Uvedba tolmačev-prevajalcev je lahko začetna in začasna rešitev za izvajanje določb o rabi slovenskega jezika. Kandidatom za javne urade, sodišča, družb in lokalne uprave je treba priznati določene ugodnosti, če poznajo slovenski jezik, saj Posebni statut govori o tem, da je treba omogočiti “pravično zastopanost na upravnih položajih”. Pravico do rabe slovenskega jezika v uradnih stikih mora veljati tudi za videmsko pokrajino z razliko, pa se uvede postopno.
Obseg teritorija, na katerem naj bi bile priznane večje pravice, je odločno premajhen in če bi bil uveljavljen, bi predstavljal veliko krivico za Slovence, ki bivajo na ožjem teritoriju posameznih mest. Se bolj krivično bi bilo, če ne bi bila vključena nekatera območja v miljski občini, vsi rajoni v spodnji tržaški okolici in še nekateri v goriški občini.
Zakon mora določati ustanovitev šole s slovenskim učnim jezikom v videmski pokrajini. Povsem je treba izključiti učenje krajevnega narečja razen v primerih, ki jih še danes predvideva veljavna zakonodaja. Ustanoviti slovensko šolo pomeni ustanoviti otroške vrtce in osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom. Uvedba učenja slovenščine v osnovne šole kot predmet oz. kot drugi jezik ne rešuje problema in je odločno premalo, zato da bi uspevala nižja in višja srednja šola s slovenskim učnim jezikom.
Slovenski šoli je treba priznati upravno avtonomijo. V vseh treh pokrajinah mora prevzeti tako mesto vodilni funkcionar in ne podrejen uradnik. Poleg tega je treba predvideti avtonomne zborne organe s podobnimi pristojnostmi, kot jih imajo okrajni in pokrajinski sveti. Tudi tržaška in videmska univerza morata prispevati k splošni rasti slovenske narodnostne skupnosti.
Gospodarskega vprašanja ni mogoče obiti z izgovorom, da na tem področju ni nobene specifičnosti slovenskega prebivalstva. Slovenska manjšina prispeva k rasti gospodarstva celotnega območja, na katerem prebiva, zato je treba priznati “enakost ravnanja v poklicih, kmetijstvu, trgovini, industriji”, kot pravi Posebni statut. Omogočiti ji je treba tudi, da s svojo specifiko dodatno prispeva k gospodarskem razvoju, predvsem z obrambo zemlje in z upoštevanjem dobrine, ki jo predstavlja. Tudi za dosego uravnovešenega razvoja vseh območij, predvsem nerazvitih, na katerih slovenska manjšina biva, je treba slovenski manjšini omogočiti, da enakopravno soodloča o gospodarskem programiranju in o namembnosti prostora, s čemer bi se predvsem v videmski pokrajini zajezilo odseljevanje Slovencev v furlansko ravnino.
Slovensko kulturo je treba na vseh ravneh obravnavati kot sestavni del deželne kulturne podobe s priznavanjem njene ravni in objektivnim prikazovanjem in rednim finansiranjem njenih raznoterih dejavnosti. Vprašanje obstoja slovenskega stalnega gledališča je dežela s plačilom dolgov rešila, za kar ji gre priznanje, toda so nastale nove resne težave zaradi redukcij personala, ki jih je morala gledališka uprava izvesti zaradi prenizkih dohodkov. Zakon mora zagotoviti nemoteno delo in razvoj te ustanove. Enako mora rešiti vprašanje slovenskega glasbenega šolstva in znanstvenih ustanov ter primerno podpirati množično kulturno dejavnost.
Zaščitni zakon mora zagotoviti še primerno podporo javnim občilom, založniški dejavnosti manjšine, telesnokulturni dejavnost; zajamčiti televizijsko službo v slovenskem jeziku in jamčiti svobodno uporabo slovenskih narodnih simbolov ter ustanoviti paritetne komisije, ki bi spremljale izvajanje zakona.
Zakon s takimi določili ne jamči še slovenski manjšini enakopravno mesto v družbi in tudi njihovo dosledno izvajanje ni še izraz teženj, da bi dosegli tisti sodobni strateški cilj, o katerem je bilo govora v prvem delu tega poročila. Zato da ga dosežemo, je potrebno mnogo več, predvsem je potrebno vzpostaviti drugačne odnose med večino in manjšino. Večina mora sprejeti manjšino kot organski del celotne skupnosti in ne kot antagonista. Druga etapa v teh odnosih bi bila prizadetost in skrb večine za usodo manjšine. Pri manjšini se ob znakih dobre volje večine mora krepiti prepričanje v njeno dobro voljo in ne videti v njej več svojega grobarja.
V celotnem procesu spreminjanja odnosov bo odigral veliko vlogo tisti del naprednega italijanskega prebivalstva, ki še celo obdobje dokazuje, da je slovenski manjšini naklonjen in se za njene pravice tudi zavzema. Kot živ dokaz, kakšna so stališča do manjšinskih vprašanj, so razni zakonski osnutki, ki so bili predloženi parlamentu in angažiranje, da bi novi zakon vseboval čim več določil, ki bi zaščitila našo skupnost in ji omogočila razvoj.
Dogajanja na drugih področjih, ki zadevajo slovensko narodnostno skupnost v Italiji, niso vzpodbudna. Namesto da bi bilo to obdobje priprava na vsestransko izvajanje zakona, moramo ugotoviti, da se je razen nekaj izjem dogajalo ravno nasprotno. Tiste sile, ki vztrajno nasprotujejo priznanju tistih pravic, ki jih slovenska manjšina v Furlaniji-Julijski krajini še ne uživa, so med italijanskim prebivalstvom uspešno ustvarjale nam nasprotno javno mnenje, preprečevale konkretne ukrepe v našo korist, ali preprečevale, da bi slovenske značilnosti, predvsem slovenski jezik, prišel v javnosti do izraza.
Il Piccolo je z novim vodstvom zopet prevzel vlogo, ki jo je s kratkotrajno izjemo imel v tržaškem političnem življenju od svoje ustanovitve dalje. Kot je pred 10 leti vodil kampanjo proti osimskim sporazumom, tokrat z objavljanjem pisem uredništvu plaši javnost, kakšno škodo italijanskim interesom bi povzročilo sprejetje takega zakona, ki bi bil kolikor toliko za nas zadovoljiv. Trdijo tudi, da nas je premalo in da zato nismo upravičeni zahtevati nekatere pravice, pravijo da hočemo popačiti dejansko narodnostno stanje, da zahtevamo privilegije in monopolizirati javne službe, da hočemo nadvladati in porušiti sožitje, ki da je bilo s tolikšno težavo doseženo.
Zato da bi protislovenska kampanja imela večji učinek je ta list zaigral še na humano struno, češ Slovenci so odklonili v repentaborskem otroškem vrtcu hrano italijanskim otrokom, italijanskim otrokom iz Banov pa prostore v Trebčah. Kako naj bi tem nehumanim Slovencem, tem rasistom, rušiteljem sožitja in krivcem za žrtve v “fojbah” priznali še kakšno pravico? Na izmišljene obtožbe smo, morda malce nerodno, odgovarjali, kar pa zadeva “fojbe” smo se zavestno vzdržali polemike, da ne bi z očitki o vojnih grozotah še bolj zastrupljali ozračja in da bi s takim zadržanjem resnično prispevali k današnjem sožitju.
Tržaška občina je posebno sedaj, v času zavezništva KD in Liste večkrat dokazala svojo nenaklonjenost do Slovencev in nasprotovanje slovenskemu jeziku. Postavitev novih napisnih tabel pred vasmi vzhodnega Krasa je zgovoren primer. Dočim sta goriška pokrajina in goriške občine – poleg slovenskih občin – postavile dvojezične table s preprosto odločitvijo izvoljenih svetov, so v tržaški občini, kljub Posebnemu statutu, ki to predpisuje in pred vasmi, ki so skoraj izključno slovenske, postavili table z italijanskim napisom.
Slovensko prebivalstvo je na to kršitev odločno, množično in dostojanstveno odgovorilo, domačini so pa s postavitvijo dvojezičnih tabel aktivno posegli. To je moralo storiti, čeprav moramo z grenkobo ugotoviti, da nas je tržaška občinska uprava ponovno pognala na Kras braniti naše pravice, namesto da bi jih branili v spodnji tržaški okolici.
Župana Richettija moti slovenski jezik v občinski palači. Tja, na vidnem mestu napisana beseda, nima vstopa, ozračje mora biti v središču mesta čisto.
Tudi tržaška poštna uprava in minister za pošto sta proti onesnaženju in ne preneseta, da bi na poštnin pošiljkah bil naslov v tujem jeziku. Po izkušnjah, ki jih imamo do sedaj, je za pošto samo slovenščina tuj jezik. Očitno hoče biti tudi poštna uprava predhodnik izvajanja zaščitnega zakona.
V takih razmerah je akcijska enotnost Slovencev v deželi še bolj potrebna. Samo tako lahko učinkovito dokazujemo, da smo enotni, ko gre za naše osnovne pravice in manifestacija kakršna je bila V Gorici 20. maja lani – Trebče so bile že omenjene – potrjuje, da vsi Slovenci brez izjeme zahtevamo uzakonitev naših pravic in da je Enotna slovenska delegacija izraz volje celotne manjšine v vseh treh pokrajinah. Če bo vladni zakonski osnutek vložen v parlament, čaka delegacijo naporno delo in mislimo, da tega ne gre podcenjevati, ker bo imela v zakonskem določilu sleherna vejica svojo težo.
Delegatke in delegati, spoštovani gostje!
Upamo si trditi, da je naša zveza v preteklih dveh letih uspešno opravila svoje delo. Naši številni odbori so se bavili z vsemi problemi, ki se tičejo naše skupnosti, od temeljnih do vsakdanjih. Vedno je bilo prisotno vprašanje uzakonitve naših pravic. V zvezi s tem smo zaznali potrebo, da sestavimo nov dokument, memorandum, v katerem so navedene pravice, ki bi jih moral zaščitni zakon vsebovati.
Izraženi so bili dvomi, ali se preveč ne bavimo z zaščitnim zakonom, kakor da je samo od tega odvisna naša bodočnost in ali ni to posledica zgrešenega mnenja, da bo zakon reševal vse. Umestna pripomba, saj tudi tiste, ki o tem stalno razpravljamo, obhajajo podobni dvomi. Če bi obstajala politična volja tistih, ki o tem odločajo, bi zakon že imeli in ne bi več razpravljali o njem. Ker pa te volje doslej ni bilo, smo prisiljeni stalno bedeti in zahtevati, ker nam je zakon potreben.
Dokaz, da ni prepričanja, da bo zakon čudežna palica, je naše intenzivno delo na vseh področjih, ker se zavedamo da je v prvi vrsti od nas, od naših naporov in pobud, odvisna naša bodočnost, toda kljub temu zahtevamo: “Sodoben zakon, ki nam bo v vseh treh pokrajinah jamčil pravice in zagotavljal nemoten razvoj”.