Gorica, 21. junija 1981
Predsedniško poročilo
Boris Race
Delegatke in delegati, spoštovani gostje,
Ni nam dano, da bi ob tej priložnosti v bistvu ne ponovili tistega, kar smo ugotavljali malone na vseh občnih zborih naše organizacije v zvezi s splošnim položajem v svetu, ki iz leta v leto bolj zaskrbljuje. Danes moramo ugotoviti, da je stanje slabše kot je bilo pred dvema ali petimi leti.
Težnja po prevladi dveh supersil v svetu se stopnjuje, zasedajo se države, veča se število oporišč, oboroževanje se množi z vrtoglavo hitrostjo in z vedno bolj učinkovitim in smrtonosnim orožjem.
Neurejeni odnosi in meje med na novo osvobojenimi državami Azije in Afrike, ki so zapuščina poraženega kolonializma, so vzrok za vojne in spopade med revnimi.
Razlika med bogatimi in revnimi državami se veča kljub mednarodno sprejetim sklepom, da bodo bogatejše države izdatno pomagale, da bi se razlika manjšala. Sebičnost bogatih, nobene pripravljenosti, da bi se izdatneje odpovedali izobilju, otresli potrošniške mrzlice in prenehali z ropanjem revnih bo, po napovedi strokovnjakov in daljnovidnih politikov, privedlo lačne države do nerešljivih situacij.
Spektakularna vojaška propaganda in gospodarska moč dveh blokov priteguje pasivno pozornost velikega dela človeštva razvitega sveta, ga uspava in odteguje od aktivnega napora za premagovanje nasprotij, ga odteguje od izvajanja pritiska na velike, da zavržejo misel, da bi postajali večji in močnejši.
V takih razmerah dobiva na veljavi gibanje neuvrščenih, nerazvitih, večjih in manjših, ki z aktivnim angažiranjem iščejo poti miru in sporazumevanja. Z vsemi slabostmi, ki jih ima gibanje stotih držav, ki jih ločuje notranja ureditev, razlikujejo se po velikosti in po razvitosti, ali so celo med seboj v vojnem stanju, predstavljajo ideje neuvrščenosti v današnjem svetu edino pot, ki lahko popelje do popuščanja napetosti in do sožitja med narodi in državami. Brez tega gibanja bi bil svet usodno razdeljen, človek pa nemočen pričakoval usodno uro.
Tudi iz vrtinca škandalov, terorizma, kriminala in intrig, v katerem se je znašla Italija, ne bi bilo izhoda, če ne bi bilo v italijanski družbi sil, ki hočejo premagati mračnjaštvo, preprečiti dokopanje do oblasti za vsako ceno in pohlepno bogatenje na račun skupnosti. Odkrivanje vsega gnilega prinaša sadove, treba je priti do dna in obnoviti. Kajti obnova je pot do moralnega in materialnega napredka. Toda ne deklarirana obnova, ki pusti vse, kot je bilo in je zato potem vse slabše. Vse to se da doseči, ker je iz izidov zadnjih referendumov razvidna razumnost italijanskega ljudstva in njegova želja po napredku in po večji uveljavitvi človeka kot subjekta.
Neizprosen boj med obstoječim in zastarelim ter napredkom, ki je motor človeškega razvoja, občutimo tudi mi na ožjem prostoru, v Furlaniji Julijski krajini, kjer živi naša slovenska narodnostna skupnost. Klasična družbena protislovja se v tem narodnostno mešanem območju potencirajo in se ustvarjajo posebne, neprimerno bolj komplicirane situacije in ostrejši konflikti.
Še danes se mora slovenski človek teh krajev boriti za svoj materialni in nacionalni obstoj, še danes so organizirane sile, ki preprečujejo, da Slovenci izpričujejo svojo narodnostno pripadnost, s tem da bi lahko njihovi otroci obiskovali šolo v materinem jeziku, kot se to dogaja v videmski pokrajini. Še danes ne mora Slovenec povsod v javnosti, v uradih, na sodiščih, uporabljati svoj jezik, ki ga najbolje obvlada, kot se to, z redkimi izjemami, dogaja na celotnem nacionalno mešanem ozemlju.
Odnosi do naše manjšine in do samega zaledja postaja za ta prostor poglavitno vprašanje današnjega časa. Vladajoči in najbolj vplivni krogi v politiki, v gospodarstvu in kulturi niso odstopili od nad sto let starih stališč, da je treba Slovence italijanizirati z najrazličnejšimi sredstvi, od zanikanja obstoja slovenske narodnostne skupnosti do omalovaževanja tega vprašanja, od priznavanja le obrobnih pravic do proglasitve, da Slovencev ni več, ko so jim s silo odvzeli vse narodnostne pravice.
Dilema ali priznavati vse pravice slovenski manjšini ali ji dati možnost, da postane enakopraven element v družbi, je za te kroge nastala z mirovno pogodbo po letu 1947, ki je obvezovala Italijo, da zaščiti, oziroma priznava enakopravnost slovenske narodnostne skupnosti. Še bolj je ta dilema stopila v ospredje z londonskim sporazumom, oziroma Posebnim statutom.
Dilema ali sodelovati z neposrednim zaledjem ali izrabiti prednost velikih urbanih centrov ob meji, povezanih z razvitim gospodarstvom in obdržati gospodarski in kulturni vpliv na območje izza meje, je nastala prav tako z mirovno pogodbo, ki je premaknila državne meje ob sama mesta.
Ti krogi niso neposredno po vojni spremenili stališč do teh dveh vprašanj, ostali so zvesti liberalno nacionalni ideologiji: Slovenci nimajo v mestih kaj iskati, če so, znajo italijansko, so torej asimilirani in jih zato ni. Podeželje je pa povsem nepomembno. Zaledje za mejo je nerazvito, brez urbanih središč in bo, zato da se reši, samo poiskalo izgubljeno mesto.
Stvari pa niso šle po teh predvidevanjih. Kljub sovražnemu stališču do Slovencev, kljub nasprotovanjem vseh vrst, da bi ovirali njihovo politično, kulturno in gospodarsko dejavnost, so – sicer z velikimi žrtvami, ki jih je povzročila asimilacija – vzdržali.
Tudi zaledje ni propadlo. Občutilo je sicer izgubo mest, toda je z velikimi žrtvami ustvarilo nova urbana naselja in s tem postavila temelje za razvoj celotnega obmejnega območja.
Tudi s Trstom in Gorico ni šlo po predvidevanjih. Varljivi blišč neposredno po vojni, ki je obetal ponoven vzpon, je kmalu zatemnel. Niti velike olajšave za postavitev novih obratov niti podpora Rima niti potrošniške olajšave niso mogle zaustaviti nazadovanja gospodarstva, staranja prebivalstva in s tem propadanja mest. Blišč je sicer še ostal, toda le zunanji, brez perspektive.
To spoznanje je prisililo najbolj vplivne politične kroge, da se soočijo s stvarnostjo: Slovenci so pač tu in jim je treba priznati narodnostne pravice, z zaledjem pa poskusimo tesneje sodelovati, kar bo koristno za obe strani, kajti očitno je, da druge poti ni.
Vidimo torej, da je Osimo rezultat procesa, ki je moral premagovati odpore, ustaljeno miselnost, predsodke in komplekse ter predstavlja hkrati formalni zaključek soočenja s stvarnostjo. Ta proces se je že pred dvema desetletjema začel prav na Goriškem z odprtim dogovarjanjem med Gorico in Novo Gorico.
Toda vsi se niso soočili s stvarnostjo in vseh se proces ni dotaknil. Ti so ostali na starih pozicijah, bodisi glede pravic slovenske manjšine – z izjemami, ki nimajo velike teže – predvsem pa glede sodelovanja z zaledjem. Lista za Trst, akcija s podpisi proti slovenski šoli v Benečiji in v manjši meri zastoj v težnjah Gorice, da ostane predhodnik dobrih odnosov na celotnem obmejnem pasu, so najvidnejše manifestacije zaostajanja.
Črta ločnica med obema skupinama ni v vseh vprašanjih popolnoma jasna. To je najbolj razvidno iz stopnje zaščite naše manjšine, ki so jo razne skupine pripravljene priznati. Potek del posebne komisije v Rimu nam daje izčrpno sliko o tej pripravljenosti, ki dokazuje, da omenjeni proces ni šel v globino.
Zastopniki nekaterih strank (KD, PSDI, PRI) so na zasedanjih posebne komisije vztrajali na stališču, da Slovenci videmske pokrajine, posebno Rezije in Beneške Slovenije, niso sestavni del slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini, marveč da so zaradi zgodovinskih okoliščin posebne jezikovne skupine. Enako tezo je pred tedni v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine zagovarjal predstavnik KD. Isti zastopniki so v posebni komisiji zagovarjali tezo, da pripadniki slovenske manjšine, ki predstavljajo majhen odstotek prebivalstva določenega območja, ne morejo uživati enakih pravic glede rabe jezika, kot tisti Slovenci, katerih prisotnost je obilnejša. Taka teza zahteva seveda preštevanje, zato da se dobijo odstotki, ki bi odločali o višini narodnostnih pravic, ki bi jih Slovenci raznih območij uživali.
Delegatke in delegati, spoštovani gostje,
dejanska zaščita narodne manjšine je lahko le taka, ki omogoča pripadniku in skupnosti, da ob uživanju vseh narodnostnih pravic in uživanju enakopravnosti ji ne preti nevarnost, da bi izgubila svojo bit, da ji je torej obstoj zagotovljen. Vsi taki predlogi, ki omejujejo pravice, ker se določenim krogom zdijo pretirane, ki delijo slovensko manjšino na razne kategorije, ki proglašajo nekatere zahteve za kršenje enakosti državljanov in taki predlogi ki ne odmerjajo pravic po potrebah, ki jih ima manjšina, marveč po sodbi, kako bodo reagirali protislovenski krogi, so nesprejemljivi. Tako početje ni v duhu ustave, ni v duhu humanega sožitja, ne ustreza splošnemu razpoloženju državljanov italijanske republike, ki so ne referendumih dokazovali, da so za večje osebne svoboščine, za ovrednotenje osebnosti in za uveljavljanje njene volje.
Zaradı tega vztrajamo, da mora globalnı zaščitni zakon vsebovati sledeče:
– pripadniki slovenske narodnostne skupnosti morajo uživati vse narodnostne pravice v vseh 35 narodnostno mešanih občinah, kjer bivajo Slovenci
– slovenski jezik mora biti enakopraven na celotnem omenjenem ozemlju s pravico do uporabe in dolžnostjo javne uprave in sodstva, da uporabo omogoči
– slovensko šolstvo mora biti avtonomno na upravni ravni in na ravni vseh voljenih šolskih organov, vključno tudi deželnega, z razširitvijo šolske mreže na videmsko pokrajino in na tiste stroke (tehniške, glasbene in strokovne), ki so sedaj deficitarne
– ustanovitev oddelkov v slovenskem jeziku za humanistične in družboslovne vede na tržaški in videmski univerzi ter ustanovitev posebnih težajev ne obeh univerzah za sčovensko strokovno izrazoslovje
– ukrepe za ohranitev in skladen razvoj slovenekega gospodarskega potenciala
– ustanovitev posebnega sklada za slovensko kulturno dejavnost
– podpora za informativno in založniško dejavnost Slovencev, avtonomijo slovenske radijske in televizijske komponente v okviru deželne RTV ustanove
– podpora slovenski športni in rekreacijski dejavnosti
– pospeševanje vsestranskih stikov slovenske manjšine z matico
– ustanovitev paritetnih komisij na vseh ravneh, ki naj zagotavljajo izpolnjevanje zakona in dajanje pobude za dopolnila
– zagotovitev izvolitve slovenskih predstavnikov v državne, deželne, pokrajinske, občinske in druge predstavniške organe
– enostaven in kratek postopek za spremembo italijaniziranih priimkov in imen
– vrnitev krajevnih imen v prvotno obliko, dvojezične nazive krajev, poimenovanje ulic po znamenitih Slovencih.
Poleg vsega tega sta nujna začetek javnih televizijskih oddaj v slovenskem jeziku in sklenitev sporazuma med Jugoslavijo in Italijo za priznanje diplom s pravico do takojšnjega opravljanja poklica.
V času, ko terjamo najosnovnejše narodnostne pravice, protislovenske sile ne mirujejo. Pri tem prednjači Lista za Trst, odnosno njen vodilni del s tedenskim glasilom, ki s svojo protislovensko usmerjenostjo upravičeno nosi ime nacionalističnega dnevnika izpred 30 let. Nasprotovanje slovenskemu govorniku na trgu Unità, nestrpen ukaz, da se odstranijo dvojezični transparenti v središču mesta, ki naj bi “rušil” mirno sožitje med obema narodnostima.
Perfidna definicija, da slovenska beseda na osrednjem trgu in slovenski napis “rušita” mirno sožitje, odraža oholost, nestrpnost in sovraštvo do vsega, kar je slovenskega.
Če smo Slovenci podrejeni, pohlevni in ponižni, potem prispevamo k mirnemu sožitju, če pa dokazujemo svojo identiteto, “gospodo” užalimo in jo spravimo v slabo voljo, v bes, in mirnega sožitja ni več.
Tržaški župen priliva olje ognju in dokazuje, kakšne pravice uživamo Slovenci, ker da imamo šole z majhnim številom šolarjev, kot da ne bi vedel, da je z vsemi manjšinskimi šolami tako, tudi z italijanskimi v naših slovenskih vaseh.
Nenaklonjenost političnih in upravnih struktur do gospodarskih interesov in do gospodarskega razvoja slovenske manjšine stremi lahko le za tem, da bo slovenski človek imel manj opornih točk, na katere se naslanja njegov obstoj. Ta trditev ni pretiravanje, ker je fašizem, zato da bi čimprej dosegel svoj cilj, uničil najprej slovenske gospodarske postojanke, šele potem je prišla na vrsto kultura, tisk in drugo.
Gospodarski potencial Slovencev je danes izredno majhen, tako da more le v majhni meri prispevati k zagotavljanju materialne osnove slovenske manjšine. Nekatere gospodarske panoge, v katerih so bili Slovenci dobro zastopani, so v povojnem obdobju, zaradi razvoja drugih panog in koncentracije, propadale, kot je kmetijstvo, nekatere zvrsti obrtništva in gostinstva, ribištvo, drobna trgovina in drugo.
Velike razlastitve zemlje so prispevale k hitrejšemu opuščanju kmetijstva in so odvzele slovenskemu kmetu trajno dobrino, za katero mnogi niso še prejeli odškodnine. V Štandrežu pri Gorici so bile odvzete vse intenzivno obdelane površine. Zadnji primer odvzema, tudi s silo, intenzivno obdelane zemlje na Kolonkovcu v Trstu, dokazuje popolno odsotnost občutljivosti za gospodarske interese Slovencev in vsiljeno spremembo etničnega stanja v škodo Slovencev. Če pa hočejo Slovenci z aktivnim interesom ohraniti etnično stanje na določenem izpostavljenem teritoriju, so isti krogi iz sebe in si izmišljajo kombinacije vseh vrst, da bi preprečili.
Zaradi vsega tega je več kot upravičena naša zahteva, da slovenske strokovne organizacije sodelujejo pri določanju smernic glede uporabe teritorija.
Glede kmetijstva pa sta SKGZ in Kmečka zveza strnili zahteve kmetovalcev, po katerih mora dežela zagotoviti smotrno delovanje strokovnih služb z osebjem, ki obvlada slovenski jezik, morebitna zaščitna normative mora sloneti na aktivni zaščiti teritorija in naj bo zaupana najustreznejši skupnosti, omogočiti je treba razvoj speoializiranega kmetijstva na Tržaškem.
Glede razlastitev, ki so v teku, ali so napovedane, mora tržaška občina preskrbeti revizijo načrta za ljudske gradnje, dežela naj posveti posebno pozornost kmetijskim zadrugam in naj takoj izdela območni načrt za razvoj kmetijstva v tržaški pokrajini, v kraškem delu goriške pokrajine, v Benečiji in Reziji.
Razvoj nekaterih panog, kot je bančništvo, je v največji meri odvisno od dobre volje državne ustanove, ki daje pooblastila za območje, na katerem banke lahko delujejo, za operacije, ki jih lahko vršijo in za odpiranje podružnic. Ponovno moramo ugotoviti, da slovensko bančništvo ni deležno enakega ravnanja, kot to določa Posebni statut londonske spomenice. Odklanjanje zahtev slovenskih bank in zavlačevanje z dajanjem pooblastil, državna uprava načrtno preprečuje normalen razmah slovenskih denarnih zavodov in s tem slovenskega gospodarstva.
Z velikimi napori se snujejo obrati za ustvarjanje novih delovnih mest, posebno v videmski pokrajini, kjer je še razpoložljiva delovna sila in se izseljenci vračajo iz zapadne Evrope domov. Te pobude so najbolj pristen izraz obmejnega sodelovanja v duhu osimskih sporazumov, ki pa razen začetnega interesa, ne zbujajo zaslužene pozornosti, posebej v zvezi s kreditnimi olajšavami, ki so v pristojnosti deželnih ustanov.
V kulturi je v najbolj kritičnem položaju Slovensko stalno gledališče. Priznati moramo, da so se krajevni dejavniki, predvsem dežela, v zadnjih letih trudili, da bi omogočili redno delovanje te pomembne ustanove. Ta pomoč v obliki kreditov je bila res edina rešitev, toda bodo visoke obresti v prihodnjem času pahnile gledališče v brezizhoden položaj, če ne bo takoj sprejet poseben zakon, ki bi saniral finančni položaj in zagotavljal redno podporo v višini dejanskih potreb.
Raziskovalni inštitut SLORI si je s svojimi raziskavami, publikacijami, nastopi na konferencah in simpozijih ustvaril že velik ugled, žal pa ni deležen zaslužene pozornosti mnogih lokalnih dejavnikov, predvsem dežele, kar bi nam omogočilo večji kvalitativni in kvantitativni razvoj v korist slovenske in celotne deželne skupnosti.
Kulturno prosvetna dejavnost Slovencev v Italiji sloni izključno na požrtvovalnosti organizatorjev in aktivnih kulturnih delavcev. Njihovi vsakodnevni napori pa ne zadostujejo, da bi dosegli višjo kvalitetno raven, ki postaja vedno pomembnejši dejavnik obstoja, ker so sredstva, ki si jih ustvarjajo, premajhna. Zato je res nujno, da ustrezajoče javne ustanove, predvsem dežela, izdatneje podpira slovensko organizirano kulturno dejavnost, ki res predstavlja bogastvo za celotno skupnost.
SKGZ je z vsega začetka pozdravila osimski sporazum in se stalno zavzemala, da se njegova določila takoj in v celoti izpolnjujejo. Vedno smo bili proti tistim, ki so napadali sam sporazum, ki da ga ne bi bilo treba skleniti, bili smo proti tistim, ki so nasprotovali gospodarskemu delu sporazuma in tistim ,ki so odklanjali Prosto industrijsko cono na Krasu. Odklanjamo tudi ozko interpretacijo preambule in določil člena 8 in trdimo, da je zaščita celotnih manjšin mednarodna obveznost obeh držav.
Nasprotniki tesnejšega gospodarskega sodelovanja Trsta s slovenskim oziroma jugoslovanskim zaledjem so uspeli zaenkrat blokirati zgraditev Svobodne industrijske cone na Krasu. Nekatere stranke in deželna uprava so, kljub prejšnjemu nasprotnemu stališču, sprejele tezo nasprotnikov cone in sedaj predlagajo, naj bi se taka cona zgradila pri Orehu in v Osapski dolini.
Znano je, da za uresničitev cone, kot je bila zamišljena, po obsegu in značaju, je edina mogoča lokacija tam, kjer jo predvideva sporazum, tudi zato, ker je konfiguracija tal ustrezna in je v neposredni bližini velikih cestnih in železniških komunikacij.
Premaknitev cone pomeni potemtakem vsaj polovično se ji odpovedati. Ob tej ugotovitvi ponovno potrjujemo našo podporo vsem vrstam obmejnega gospodarskega sodelovanja tudi takega, kot ga predvideva čl. 9 pogodbe. Pri uresničevanju vseh pobud te vrste pa je treba ohraniti kmetijstvu vso in tenzivno obdelano zemljo.
Ponavljamo, da je naše vztrajno nasprotovanje reviziji osimskega sporazuma naperjeno proti vsem poskusom tistih, ki bi radi minirali izpolnjevanje njegovih določil in zabrisali njegovega duha.
Posebna komisija za obravnavanje vprašanj slovenske manjšine v Italiji je s koncem preteklega leta zaključila svoje delo. Predsednik Cassandro je prevzel dolžnost, da bo sestavil poročilo, ki bi ga moral predložiti predsedniku vlade. Nimamo nobenih vesti ali je bilo poročilo sestavljeno in ali g a je predsednik vlade dobil. Tudi nam ni znano, kaj namerava vlada storiti. Ali bo sama izdelala zakonski osnutek za zaščito naše manjšine ali bo storila kaj drugega.
Tudi zamujena polovica letošnjega leta je sestavni del sistematičnega zavlačevanja in predstavlja ponovno preizkušnjo živcev in potrpežljivosti. Po podpisu osimskega sporazuma smo postavili več rokov, do katerih bi morala biti uzakonjena naša zaščita. Danes moramo glasno izraziti naše nezadovoljstvo, da smo še vedno malone na izhodiščnem položaju. Za nas ni danes važno, ali bosta vlada in KD vložili svoj zakonski osnutek, ker bi podobna naša zahteva predstavljala zopetno pretvezo za zavlačevanje. Danes odločno zahtevamo, da se nemudoma začne v parlamentu razprava o predloženih zakonskih osnutkih in se s pospešenim tempom zaključi.
V zadnjih letih je bilo predloženih nekaj zakonskih osnutkov za zaščito vseh še nezaščitenih jezikovnih skupin v Italiji. To je vsekakor dobro, ker odraža spreminjanje zavesti, da je ltalija enonarodna država, kar ji narekuje, da v duhu 6. člena ustave zaščiti vse neitalijanske skupnosti, ki žive v mejah italijanske republike.
Nekateri tovrstni osnutki vključujejo tudi slovensko manjšino, skupaj z drugimi jezikovnimi manjšinami. To je verjetno dalo povod, da so nekateri začeli predlagati, da bi zakonsko zaščito slovenske manjšine vključili v splošni okvirni zakon za vse jezikovne skupine v Italiji.
Slovenci odklanjamo prvo in drugo. Ne morda zato, ker ne bi bili radi v druščini drugih manjšin, marveč iz več tehtnih vzrok:
– narodna manjšina jo povsem nekaj dragega, kot jezikovne skupine, ali kot jezikovni otoki. Narodna manjšina biva na teritoriju, ki je podaljšek matičnega teritorija, toda jo od matice loči državna meja. Je torej sestavni del naroda, ki je od njega administrativno, po državni pripadnosti, ločen, je pa v zgodovini, v daljši ali krajši dobi, razvijal svoje narodnostne značilnosti skupaj z jedrom. Zaradi tega je oblika (ne stopnja!) zaščite drugačna, kot velja lahko za druge skupnosti.
Francoska in nemška manjšina sta ze zaščiteni, tako da je danes nezaščitena le slovenska manjšina.
– Slovenci smo si edini, kaj smo in kaj zahtevamo, zato da se bomo čutili zaščitene, dočim pri nekaterih jezikovnih manjšinah to vprašanje še ni razčiščeno med samimi njihovimi pripadniki. To seveda ne pomeni, da jih ne bi bilo treba zaščititi, toda si ne moremo predstavljati, da bi do razčiščenja v samih skupnostih prišlo v kratkem času,
– zaščita slovenske manjšine je mednarodna obveza Italije že od leta 1947, ko je bila sklenjena mirovna pogodba z Italijo, ki jo v tem pogledu obvezuje. Drugi mednarodni dokument, ki obvezuje Italijo, da Slovence zaščiti, je londonska spomenica, tretji pa osimski sporazum. Mislimo, da je 34 let čakanja več kot dovolj.
– Italija je po preambuli in 8. členu osimskega sporazuma dolžna, da zagotovi slovenski manjšini najmanj tolikšno zaščito, kot jo predvideva Posebni statut londonske spomenice. Slovenci nikakor ne bomo pristali, da bi bila ta raven nižja.
– Da je treba čimprej izglasovati zaščitni zakon za Slovence, priznavajo malone vsi politični faktorji v državi in deželi, kar pomeni, da je to vprašanje dozorelo. Ni znakov, da bi bilo podobno razpoloženje glede zaščite ostalih skupnosti. Nedvomno bo dozorelo, verjetno tudi kmalu, toda Slovenci ne moremo več čakati.
– Namen, da bi združili oba zakona v enega, je prava mana za tiste, ki hočejo še naprej zavlačevati, saj bi se izgovarjali na objektivne ovire in na dejansko nerazčiščena vprašanja.
Na zadnjem občnem zboru je bilo mnogo govora o preštevanju po narodnosti, o vzrokih, zaradi katerih smo Slovenci proti preštevanju. Ni umestno, da bi ponavljali, kar je bilo takrat rečeno. Ker pa je letos leto štetja, moramo ponovno odločno odkloniti tovrstno ugotavljanje števila Slovencev, ker ti rezultati ne morejo, zaradi še vedno podrejenega položaja Slovencev, odražati dejansko stanje. Upravičena pa je naša zahteva, da v narodnostno mešanih občinah, v duhu izvajanja pravic Slovencev, delijo dvojezične popisne pole.
Delegatke in delegati,
dolgo že čakamo na uzakonitev naših pravic, mnogo je zavlačevanja in pomanjkanja politične volje, da bi ustregli našim potrebam in zahtevam.
Vplivni politični krogi zastopajo o nekaterih vprašanjih zelo omejevalna stališča in tudi najboljši zakon ne bo čez noč spremenil miselnosti tistih, ki nam niso naklonjeni. Zato moramo zastaviti mnogo truda že danes, da se bo v miselnosti vsaj tistih, ki ne razumejo vseh naših zahtev in jih zato ne sprejemajo, ali jih sprejemajo z omejitvami, nekaj spremenilo.
V tem pogledu so zelo pomembne konference, okrogle mize, predavanja, prav tako pogoste razprave v izvoljenih organih, v občinskih in pokrajinskih svetih. Posebno primerna je bila v začetku tega meseca razprava v deželnem svetu, čeprav ni prinesla zaželenih rezultatov. Take pobude in akcije predstavljajo na eni strani pritisk na politične sile, ki naše probleme poznajo, hkrati pa razkrivajo sodržavljanom italijanske narodnosti stvari, ki si jih zaradi zaprtosti, ki izhaja predvsem zaradi nepoznavanja slovenskega jezika, niso poznali.
Za politike, javne delavce in strokovnjake predstavljajo dragoceno sredstvo za poznavanje naših problemov štirinajstdnevnik ll Bollettino degli Sloveni in publiciranje raziskav in strokovnih spisov v italijanskem jeziku, ki jih izdaja Slovenski raziskovalni inštitut.
Velik korak naprej v informiranju širše italijanske javnosti o naših dejavnostih in stališčih je bil storjen letos, ko smo začeli z rednimi agencijskimi vestmi zalagati uredništva italijanskih informacijskih sredstev v deželi.
Kakor moramo enotno, vsi Slovenci, vplivati na stranke, ki so do uzakonitve naših pravic zavzele pozitivno in jasno stališče in moramo izvajati pritisk na tiste stranke, ki si zamišljajo polovično naše skupnosti, se zave damo, da se določila zakona ne bodo začela izvajati čez noč. Zato se moramo že danes pripravljati na izvajanje naših pravic in uveljaviti v vsakdanjem obnašanju pravice, ki so nam že danes priznane.
To pomeni, da moramo uresničevati sami tisto, kar zahtevamo, vsaj, do koder sega naša moč.
Na Tržaškem moramo uveljavljati pravice, ki nam jih daje posebni statut londonskega memoranduma posebno glede rabe slovenskega jezika. V pričakovanju skorajšnjega sprejetja globalnega zakona je pozornost na te pravice nekoliko opešala. Zato je treba sistematično pristopiti k preverjanju prakse v tem pogledu in izdelati program za akcijo.
Že danes moramo ustvarjati na vseh območjih in področjih klimo, v kateri bodo Slovenci bolj sproščeno uveljavljali svoje pravice. Skratka, utrjevati moramo Slovence za spopad s silami, ki bodo nasprotovale izvajanju zakona.
Najpomembnejše korake so v tem pogledu napravili v Benečiji in Kanalski dolini, da so s številnimi tečaji za otroke in odrasle približali slovenski knjižni jezik. Zamisel o potrebi, da se čimprej osnuje zasebna slovenska šola, pomeni pripravo jedra bodoče državne šole. Ta zamisel ne bo mogla biti uresničena takoj, ker je treba najprej dokončati raziskavo o razpoložljivosti otrok in predvsem pripravljenosti staršev. Pripravljati je treba strokovne kadre, ki bodo morali biti vsi domačini in oskrbeti je treba tudi prostore. Mislimo, da je ta pobuda Benečanov in Kanalčanov edina pravilna, trezna in solidna pot do slovenske šole.
Na zadnjem občnem zboru je bilo v zvezi z demagoškimi trditvami, da se bodo morali vsi Italijani učiti slovenskega jezika, če bi bil uveljavljen ustrezen zaščitni zakon, rečeno, da ne bomo nikogar silili, naj se uči slovensko. Danes moramo to vprašanje nekoliko globlje obravnavati, ker je položaj v nekaterih situacijah bolj kompleksen. Takratno stališče se je nanašalo na celotni narodnostno mešani prostor, danes je prav, da obravnavamo odnose med Slovenci in Italijani v okolju, ki je pretežno slovenski, torej na podeželju in v tistih slovenskih društvih, ki iz raznih vzrokov vključujejo tudi Italijane.
Če bi šli po logiki Gruber Bencove, ki pravi, da bi morala velikost javnih napisov v slovenskem jeziku biti v sorazmerju s številom Slovencev v primerjavi s celotnim prebivalstvom, potem bi italijanski napisi ne mogli v številne slovenske vasi. Taka logika, aplicirana na rabo jezika, bi nas v teh vaseh pripeljala zelo daleč.
Toda vprašanje se zastavlja drugače: ali je prav, da zaradi nekaj italijanskih družin postajajo slovenske vasi italijanske in ali je prav, da zaradi prisotnosti le enega ltalijana v slovenskem športnem ali celo slovenskem kulturnem društvu izgubljajo ta društva svoj slovenski značaj? Ali ni prav, da vsaj tam, kjer je slovenski človek v večini začenja z zavestno akcijo spreminjati svojo miselnost in miselnost Italijana? Sama od sebe se ta miselnost ob danes veljavnih odnosih med Slovenci in Italijani ne bo spremenila.
Razprava o neslovenskih članih in tekmovalcih v slovenskih športnih društvih, ki jo je pred kratkim priredil odbor za telesno kulturo pri naši zvezi, še ni končana. Mnogo je ekscesov, o katerih bo treba še razpravljati. Prvi zaključek je bil, da morajo društva ostati slovenska. Toda, je bilo ugotovljeno, v posebnih okoliščinah ni mogoče preprečiti, da bi pristopili v društvo posamezni mladinke in mladinci italijanske narodnosti. To v nobenem primeru ne bi smel biti vzrok, da društvo izgubi slovenski značaj.
V takih situacijah moramo napraviti korak naprej. Ne moremo se zadovoljiti le s tem, da je strokovni jezik slovenski. Prepričati moramo take mladince, da se začno učiti slovensko. Naša dolžnost pa je, da jim nudimo možnost, da se nauče slovensko. Tečaji slovenskega jezika po vsem teritoriju bodo privabili tudi druge Italijane, ki bivajo v pretežno slovenskem okolju, ker vemo, da zanimanje za take tečaje obstaja.
Tak odnos do tega vprašanja je aktiven in tako se v vsakdanjem življenju gradi enakoprevnost slovenskega jezika. V današnjih okoliščinah ne moremo pričakovati, da bodo enakopravnost ustvarjali drugi.
Sleherna naša dejavnost in njena kvalitetna raven prispeva k rasti naše samozavesti, utrjuje nas, da branimo, kar je intimno naše in nam pomaga v vsakdanjem boju za našo uveljavitev in za enakopravnost.
Ponosni smo, če je slovenska šola boljša od splošnega povprečja; vsak dosežek posameznika ali kolektiva v kulturi nas krepi; sleherni uspeh slovenskih športnikov in športnih klubov je hkrati tudi uspeh nas vseh; vedno večja množičnost v celotni telesni kulturi nam utrjuje upanje v bodočnost; gospodarski uspehi in napori, da bi ustvarjali nova delovna mesta tudi za mladino, ki dokonča študije, vse to nas kljub političnim in ideološkim razlikam povezuje v trdnejšo skupnost in potrjuje veliko moralno moč celotne skupnosti in vsakega njenega pripadnika.
Kljub temu, da se moramo sleherni dan boriti za mesto pod soncem, z zadovoljstvom gledamo na vse, kar nam je vsem skupaj uspelo ustvariti.
Zavedamo se, da nam tudi vnaprej ne bo postlano in da je tudi naš jutrišnji dan odvisen predvsem od nas, od naše trdnosti, požrtvovalnosti, iznajdljivosti in od pravilne opredeljenosti.
Naša moč je tudi v tem, da nismo sami. Med italijanskimi sodržavljani in skupnostmi imamo veliko prijateljev, zagovornikov in tistih, ki se z nami bore za naše narodnostne pravic. Ta podpora izvira iz njihove humanosti in čta za pravičost, izvira iz načla, da ne more biti prave demokracije, č velja zakon močejšega v odnosu do narodne manjšine. Prav od njih si zato upravično pričkujemo največe zavzetosti pri razširjanju spoznavanja, učenja in rabe slovenskega jezika, katerega nemotena vsestranska uporaba je najbolj značilna in odločujoča postavka kateregakoli zaščitnega zakona.
Naša moč je v naklonjenosti in neposredni pomoči matičnega slovenskega naroda in celotne jugoslovanske skupnosti. Brez te naklonjenosti ne bi bil naš obračun tak, kakršnega lahko danes prikažemo in tudi zaščitni zakon bi bil še bolj oddaljen.
Naša moč so vse tiste krajevne uprave, občinske in pokrajinske, ki so izraz ljudskih in demokratičnih sil in gredo na roko naši skupnosti.
Naša moč je enotnost Slovenoev, ko gre za obrambo naših temeljnih pravic.
Ne dvomimo, da se bo naša skupna moč tudi vnaprej krepila in ustvarjala pogoje za naš vsestranski napredek, ki nas bo popeljal do tako zaželene enakopravnosti.