Trst – Kulturni dom, 8. decembra 1974

Predsedniško poročilo

Boris Race

Spoštovani delegati in cenjeni gostje!
Slovenska kulturno gospodarska zveza je pred 20 leti nastala iz potrebe, da se napredne sile v političnih strankah sproste in take postanejo bolj učinkovite v boju za družbeni napredek, pa tudi iz želje, da v manjšinski zvezi združene organizacije postanejo bolj avtonomne; in s tem ustvarjalnejše in uspešnejše v boju na narodnostnem, gospodarskem in kulturnem področju in v drugih specifično slovenskihh dejavnostih.
SKGZ je postala nezamenljiva komponenta boja tržaških, goriških, beneških in kanalskih Slovencev za njihove pravice. Njeno dvajsetletno delo potrjuje, da je izpolnila naloge, ki so ji bile zaupane ob ustanovitvi:
– učinkovito je branila interese slovenske narodnostne skupnosti;
– zavzemala je stališča do splošnih družbenih problemov in do vprašanj, ki zadevajo slovensko narodnostno skupnost v Furlaniji Julijski krajini, pri čemer je odražala interese svojih članic in koordinirala njihovo delo;
– trajno in borbeno se je zavzemala za izpolnjevanje mednarodnih in tistih obveznosti do slovenske narodnostne skupnosti, ki izhajajo iz določil republiške ustave in deželnega statuta;
– kot enotna organizacija Slovencev v vsej deželi v F.J.K. je učinkovito opozarjala na celovitost slovenskega prebivalstva in njegove enake probleme v deželi proti različnemu ravnanju odločujočih političnih in upravnih oblasti;
– uspelo se ji je obdržati izven strankarskega političnega vrveža, kot avtonomna manjšinska organizacija je ob upoštevanju razporeditve političnih sil razvijala samostojno manjšinsko politiko in s tem zavzela posebno mesto v naši politični fronti;
– z neposrednimi stiki, ki jih je vzpostavila in jih vzdržuje z vsemi strankami ustavnega loka, je vnesla nov element pri reševanju slovenskih narodnostnih vprašanj;
– njene korenine, segajoče v obdobje narodnoosvobodilnega boja, so jo od njenega nastanka navezale na matični narod, ki si je v tem boju priboril državnost. Pri tem jo je vodilo tudi spoznanje, da bi izolacija narodnostne skupnosti od svoje narodne matice pomenila začetek konca skupnosti same.
SKGZ je vnesla v narodnostni boj treznejši način obravnavanja problemov in objektivnejšo presojo. S tem je v veliki meri zmanjšala več ali manj odkrito instrumentalizacijo manjšinskih vprašanj, demagoške nastope in licitiranje z našimi pravicami.
Leto 1954, ko smo ustanavljali SKGZ, je bilo za nas prelomno. Z londonskim sporazumom je bil Trst z okolico priključen Italiji in smo tržaški Slovenci začeli deliti skupaj z goriškimi, beneškimi in kanalskimi Slovenci enako usodo narodne manjšine.
Zaskrbljenost za našo narodno usodo je bila utemeljen občutek spričo ravnanja predfašistične Italije s Slovenci in Hrvati tedanje Julijske krajine in povojne Italije s kanalskimi, beneškimi in goriškimi Slovenci. Tolažil nas je Posebni statut, ker smo bili prepričani, da je nemogoče, da ne bi bil uveljevljen, spričo tega, da so bila njegova določila tako na drobno našteta. Res je imel veljavo le za tršaško ozemlje, predstavljali pa smo si, da bi enakopravnost, ki bi si jo Slovenci pridobili na Tržaškem, le mogla prodreti čez pokrajinsko mejo na Goriško in v Benečijo.
Kako smo Slovenci resno mislili da bo Posebni statut uresničen, pričajo delo same SKGZ, razprave v njenem krogu, resolucije, pisma in podobno. Za tržaško SKGZ je bil od ustanovitve do združitvenega občnega zbora z goriško Zvezo leta 1958 pa tudi pozneje, Posebni statut izhodišče boja za naše narodnostne pravice.
Na rednem občnem zboru tržaške SKGZ 25. februarja 1955 je v poročilu predsednika rečeno: “Razumemo, da bo uveljavljanje Posebnega statuta postopno, vendar moramo pribiti, da je po štirih mesecih, od kar je statut stopil v veljavo, bilo vse premalo storjenega v tem pogledu. Od 192 dekretov, ki jih je izdal generalni vladni komisar, ni prav ali skoro nobenega, ki bi se tikal izvajanja Posebnega statuta”. Ob isti priliki je drug poročevalec navedel, da je naletelo priznanje in uzakonitev naših pravic in Posebnega statuta na odločen odpor v tukajšnjih šovinističnih krogih. Škof Santin, da je izrazil zaskrbljenost za “dušo italijanstva Trsta”, tedanji tržaški župen pa da se je zakljinjal, da ne bo dopustil rabe slovenščine v tržaškem občinskem svetu, dokler bo županoval.
Ob petletnici podpisa londonskega sporazuma je bil sklican izredni občni zbor SKGZ, ki je obravnaval samo izvajanje Posebnega statuta. Poročevalec je med drugim dejal, da je bilo v petih letih slišati ugovore, da Posebni statut nima izvršne moči in pravi dalje: “Mnenja smo, da so taki in podobni ugovori v glavnem le izgovori, ker ne moremo sprejeti kazistike, na podlagi katere naj bi nekatere določbe Spomenice o soglasju imele izvršno moč samo zato, ker so bile izpolnjene (izročitev bivše cone A Italiji, popravki meje, sporazum o malem obmejnem prometu itd.), druge pa ne, samo zato, ker se ne izvajajo oziroma, ker se do sedaj niso hotele izvajati”.
Ob 10-letnici londonskega sporazuma je naša Zveza v pismu takratnemu predsedniku vlade na drobno naštela, kaj vse ni bilo uresničeno iz Posebnega statuta. Pri tem ugotavlja, “da je deset let zadosti tudi ob še take zavirajoči birokraciji, da bi se vsaj ob zaključku tega obdobja bistvene obveze glede njenih točno določenin pravic izvajale”.
In kaj naj rečemo danes, ko je poteklo 20 let od podpisa? Posebni statut se še danes ne izvaja niti po črki niti po duhu. Pravica slovenskega jezika še vedno ni uveljavljena in šele te dni sta slovenska svetovalca prvič nemoteno spregovorila v materinem jeziku v dvorani tržaškega občinskega sveta. In to ni bila redna seja tržaškega občinskega sveta, temveč zborovanje vseh občinskih in pokrajinskih svetovalcev s Tržaškega. Dogodek moramo torej res zabeležiti, toda ob ocenjevanju, kaj je bilo od Posebnega statuta uresničeno, moramo izreči skrajno nezadovoljstvo, da je še vedno živo omenjeno zakletje nacionalističnega tržaškega župana izpred dvajsetih let in da nacionalistična nestrpnost še vedno pogojuje odnos političnih sil in oblasti do nas Slovencev in do naših pravic.
V letošnjem jubilejnem letu je sodnik tržaškega sodišča odrekel Slovencu, da bi se smel zagovarjati v slovenščini, češ da kot profesor, zna dobro italijanski. Vidimo torej, da še vedno velja več fašistični zakon kakor Posebni statut, do katerega je lahko prišlo le po uničenju fašizma.
V teh dvajsetih letih ni bilo ničesar storjenega, da bi bilo uresničeno določilo o pravičnem zastopstvu Slovencev v javnih službah in na sodiščih. Slovenci, ki so stopili v javne službe, so bili sprejeti zaradi znanja slovenščine, bodisi zaradi dvojezičnega poslovanja v nekaterih uradih bodisi kot tolmači. Niso pa razpisali doslej nobenega mesta za Slovence, z namenom, da bi se v teh službah vzpostavil pravičen odnos med Italijani in Slovenci, kakor to določa Posebni statut.
Kje je enako ravnanje s slovenskimi organizacijami glede javnih finančnih sredstev, kje so še vsi manjkajoči slovenski javni napisi, kje je zagotovitev gospodarskega razvoja slovenskega prebivalstva brez diskriminacije?
Iz ust uglednega predstavnika večinske stranke smo na manjšinski konferenci slišali, da je tudi neizpolnjevanje mednarodnih obveznosti, kot je Posebni statut treba pripisati slabosti italijanske demokracije. Soglašamo z ugotovitvijo, da se meri demokratičnost neke družbe tudi po tem, kakšne pravice priznava narodnostnim skupnostim. Ne moremo pa razumeti, zakaj naj bi v Italiji to veljalo samo za Slovence. Z enako stopnjo demokratičnosti je italijanska država priznala Francozom, posebno pa južnotirolskim Nemcem enakopravno mesto v družbi.
Ne priznavamo torej “objektivnih” težav, ki bi ovirale, da bi Slovenci prišli do pravic, ki so poleg vsega točno in na drobno naštete v mednarodnem sporazumu in ki jih vsebuje republiška ustava in deželni statut. V resnici gre za nepremagan nacionalizem, predsodke in atavičen odpor do Slovencev, ki je še vedno prisoten v zavesti ali podzavesti tudi tistih ljudi, ki jim ni mogoče odrekati demokratičnosti, ko gre za splošne previčnejše odnose med ljudmi.
Fašizem, kot največji nasprotnik Slovencev je še živ. Toda ne pozabimo, koliko let po vojni je trajala pri nas sveta aliansa med vladnimi strankami in fašizmom, kaj vse je bilo dopuščeno trikolorizmu kot preobleki fašizma v Benečiji. V takem javnem in tihem zavezništvu se je krepil le fašizem, ker je bilo to njegovo polje in so ga njegova skrajno agresivna in revanšistična stališča in njegove škvadre spreminjale v katalizator nacionalizma.
Ne dvomimo, da je danes odpor proti fašizmu splošen in da je v stranki relativne večine mnogim žal za nacionalistično politiko v povojnih letih. Besede tršaškega šupana po atentatu na slovensko šolo letos aprila: “V tem trenutku nas je sram lepih besed”, odražajo verjetno tudi to obžalovanje. Hočemo tudi verjeti, da se bo v vsedržavnem merilu obdržala odločnost, da se fašizmu končno stopi ne prste in se mu s tem onemogoči vsekršno množično podporo ter se ga tako izolira na peščico eksaltirancev, ki ne morejo imeti na politiko nobenega vpliva več. Demoralizacija v fašističnih vrstah zaradi trdnejše roke v zadnjih mesecih potrjuje, da je le taka oblika boja proti fašizmu uspešna. Človek že ne ve več kako naj dopove, da je treba za uspešen boj proti fašizmu iskati paralelo tudi pri nas. Prepričani smo, da bi bil najuspešnejši korak proti fašizmu pri nas izvajanje ukrepov v korist naše skupnosti. Kakor se je izkazalo, da je nepopustljivost proti fašizmu v državi edino sredstvo za njegovo slabitev, tako je treba pri nas zadeti fašizem tam, kjer izraža največjo napadalnost, to pa je prav v zvezi z nami Slovenci. Kakor je bila zgrešena dosedanja politika do fašizma v državi, ki mu je prizanašala v hoteno ali nehoteno zmotnem mnenju, da ga bo”mučeništvo” politično krepilo, tako je bila zgrešena dosedanja oportunistična politika pri nas, ki ni iz strahu pred njegovo krepitvijo dajala pravic nam Slovencem. Fašiste je treba še bolj demoralizirati in pravilne politične poteze lahko izdatno k temu pripomorejo. Zato je danes ne samo ugodna prilika, ampak tudi nujnost, da gre akcija za onemogočanje fašizma vedno globlje.
Globalnost reševanja naših vprašanj ne poudarjamo danes samo Slovenci in politične sile, ki so nam blizu, ampak jo zasledimo v izjavah vseh političnih strank in v programu novega deželnega odbora. To bi nas bolj zadovoljilo, če bi bili prepričani, da ima beseda globalnost pomen, kakor si ga razlagamo mi. Nam pomeni globalnost istočasno, malone enkratno popolno rešitev naših problemov v smislu, da država in dežela sprejmeta zakonske norme, ki bodo zaobjele vsa področja našega narodnostnega življenja, in da občine in pokrajine in gorske skupnosti ukrepajo na svojem področju. Če se pa globalnost uresničuje s postopnostjo ukrepov, tako da bi bila uresničena šele daleč v bodočnosti, potem temu ne moremo več reči globalnost.
Dveletni bilanci o tem, kaj je bilo storjenega v našo korist na državni in deželni ravni, pa ne moremo reči niti postopnost. V Benečiji je bil storjem celo korak nazaj. Kaj bi bilo bolj v duhu postopnosti, kot dopustiti, da se pri celodnevnem zadrževanju v šoli v popoldanskem času uči neobvezno slovenščina ali da šolske oblasti dajo na razpolago učilnice, v kateri bi društva prirejala tečaje slovenščine? (Ultram) Vsem nam je še v spominu, s kakšno avtoritativno gesto in s kakšnimi političnimi javno neizgovorjenimi argumenti je bil prvi tečaj prepovedan, učilnice pa lani in letos ponovno odklonjene z izgovorom, da je treba štediti z nafto in da so ovire sindikalne narave.
Dopolnilni zakon za slovenske šole je res sprejet, toda kakšne težave je zaradi zamude imela slovenska šola, kako so slovenski šolniki iskali jernejevsko pravico in koliko jih bo kljub vsemu doživelo Jernejevo usodo. Benečija je brez slovenske šole, ni slovenskega strokovnega zavoda, glasbeno šolstvo ni publicirano.
Pooblaščeni odloki, ki opredeljujejo preureditev kolektivnih šolskih organov, so zelo zgovoren primer, kako bi bile manj kot polovičarsko rešena vsa naša narodnostna vprašanja, če bi se reševala po sistemu postopnosti. Predvsem smo Slovenci tu ponovno diskriminirani, ker je nemškim in ladinskim šolam zagotovljena avtonomije s paketom, za francoske šole v dolini Aoste pa je zagotovljen poseben dekret Za avtonomijo slovenske šole, ki spada med temeljne nujnosti vsake narodnostne šole, se bo treba šele odločno boriti, ker dekreti zagotavljajo izvolitev slovenskih zastopnikov šolnikov in staršev, toda v mešane okrajne in pokrajinske svete.
Ta polovična rešitev je bile sprejeta na paternalističen način, saj se ni nihče posvetoval s slovenskimi predstavniki, kakšna bi bila za slovenske šole najboljša rešitev. V takem primeru bi za slovenske šole gotovo zahtevali posebne odloke, kakršni veljajo za Francoze v dolini Aosta.
Stalnemu slovenskemu gledališču je grozila zapora zaradi neizpolnjevanja obveznosti države. Verjetno je uspelo za letošnjo sezono zakrpati stanje z zasilnimi rešitvami, zato pa smo še bolj zaskrbljeni, kaj bo prihodnje leto. Ne moremo se sprijazniti z mislijo, da bi vsako leto trepetali za usodo gledališča, ki smo ga s tolikimi žrtvami in boji ohranili 28 let.
Podpore slovenskim organizacijam in ustanovam, ki bi spričo njihovega specifičnega položaja in zaradi razvrednotenja denarja morale biti iz leta v leto večje, ostajajo na isti, največkrat simbolični višini ali se celo ukinjajo. Narodna in študijska knjižnica je zaman zaprosila deželo za finančno pomoč za ureditev prostorov, ki bi ji končno omogočili neovirano delovanje.
Dežela Furlanija Julijske krajina še vedno ne upošteva pri sestavljanju in sprejemanju temeljnih novih zakonov in pravnih ukrepov, da smo Slovenci avtohtoni in neločljivi del deželnega prebivalstva. Slovenci smo prizadeti, ker ogromna večina doslej sprejetih deželnih zakonov ne upošteva slovenskih nacionalnih interesov bodisi zaradi stališča, da dežela ni za tovrstno zakonodajo pristojna, bodisi zaradi zgrešenega mnenja, da so v večini primerov interesi slovenskega prebivalstva povsem enaki interesom ostalega. V maloštevilne zakone so slovenski interesi vključeni kot dodatek in niso njihov organsko sestavni del.
Naša Zveza je pred dobrim letom predložila predsedniku deželnega odbora Comelli-ju spomenico o tem, kako si zamišljamo, da bi dežela izpolnila svoje obveznosti do nas. Našteta so bila načela, po katerih bi se morala ravnati pri zakonodaji dejavnosti in ob raznih odločitvah. Poleg tega pa so bili našteti tudi problemi, ki bi jih morala dežela v čim krajšem času razrešiti. Obljubljeno nam je bilo, da bodo spričo razvejane tematike potrebni posebni sestanki. Kljub našemu opozarjanju na to obljubo, do sestankov ni prišlo. Ne vemo, če bi bilo tudi za Slovensko stalno gledališče kaj storjeno, če se le-to ne bi znašlo pred zaporo.
Konferenca o manjšinah, se je vršila letos julija v Trstu, je ponovno razkrila, da predstavlja neurejen položaj narodnih manjšin resno oviro za družbeni napredek in za sporazumevanje med narodi in državami. Dala je pomemben prispevek k spoznavanju manjšinske problematike nasplošno in je osvetlila nekatere nove pristope k njenemu razreševanju.
Na to je v izdatni meri vplivala aktivna prisotnost predstavnikov manjšin.
Konferenca pomeni prvi poskus institucionalizacije proučevanja problemov slovenske narodne skupnosti v Italiji in predstavlja upoštevanja vreden dokaz dobre volje odločujočih krajevnih političnih dejavnikov. Potek konference in nastopi nekaterih italijanskih strokovnjakov in politikov ponovno potrjuje, da se trdovratno ohranjajo pri življenju težnje, da se vprašanja naše skupnosti obravnavajo z drugačnimi merili kot za druge narodnostne skupnosti v državi.
Številna pričevanja, ki so jih Slovenci podali na konferenci, so pred predstavniki večinskega naroda in pred mednarodno javnostjo razkrila položaj slovenske skupnosti in utemeljila nujnost čimprejšne in vsestranke njegove ureditve. Stališča odgovornih političnih predstavnikov, ki so na konferenci ponovili odklonilno stališče do skorajšnjega celovitega zakonskega varstva slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in do narodnostnih zahtev beneških Slovencev, zbuja resno zaskrbljenost, ker bi morala konferenca, ki se je vršila pri nas, pomeniti mejnik tudi glede ravnanja z nami.
Najmanj, kar danes pričakujemo, je, da bodo bogati materiali, ki so bili na konferenci zbrani in prikazani, služili političnim silam, ki so konferenco omogočile in podprle njen potek, pri oblikovanju in čimprejšnjem sprejetju ukrepov v naš prid. Brez konkretnih sadov za Slovence bi konferenca pomenila neuspeh.
Ocene našega položaja in zahteve, ki so jih sestavljalci pričevanj in razpravljalci podajali na konferenci, se v večini primerov krijejo z ocenami in zahtevami naše skupnosti in same SKGZ. Kljub temu se zdi umestno, da na današnjem občnem zboru nekatere od teh zahtev, ki so bile pismeno razčlenjene in podrobneje obdelane posebej omenimo in tudi osvojimo:
– Vsebina in obseg zakonske zaščite ne smeta upoštevati samo stanja slovenske narodnostne skupnosti, kakršno se danes kaže navzven, ampak je treba vsaj delno upoštevati škodo, ki je bila slovenski skupnosti zadana v preteklosti. Posledice fašističnega, in ne samo fašističnega, nasilja se ne smejo torej vzeti za nekej danega. Iti mimo posledic tege nasilja pomeni v skrajni konsekvenci njegovo odobravenje. Zahteve Slovencev, da ne sme biti gledev uživanja narodnostnih pravic med slovenskim mestnim in podeželskim prebivelstvom, med beneškimi, goriškimi in tržaškimi Slovenci nobene razlike, temeljijo na obsodbi vsakega nasilja v preteklosti. Odklanjati asimilacijo danes, pomeni tudi obsojati načrtno asimilacijo v preteklosti in ne upošteveti njenih posledic.
– Dokler ne bo povrnjena gospodarska škoda, ki so jo Slovenci pretrpeli, ne bo mogoče govoriti o gospodarski enakopravnosti Slovencev. Vsa bodoča zakonodaja in ukrepi oblasti na gospodarskem področju bi morali upoštevati specifične potrebe manjšine, pri čemer naj bi bil v pomoč poseben organ, ki naj bi se ustanovil s podporo oblasti in ki naj bi se posvetil specifičnim gospodarskim problemom slovenske skupnosti.
– Slovencem je treba dati možnost, da soodločajo pri opredelitvah v družbenem in gospodarskem razvoju teritorija, kjer živijo, torej v mestih in podeželju. Slovenska narodnostna skupnost mora direktno vplivati na proces vključevanja delavcev v proizvodnjo. Doslej ni namreč nobeno družbeno gospodarsko programiranje in deželno načrtovanje upoštevalo, da obstaja slovenska narodnostna skupnost.
– Obnavljati je treba povezanost teritorija, na katerem prebiva naša narodnostna skupnost, v nasprotju z dosedanjo politiko, ki je ta teritorij prekinila in ga razdrobila. V bodočnosti ne sme bitı izvršena nobena razlastitev zemlje, ki je last Slovencev, brez pristanka slovenske narodnostne skupnosti, ki mora, kot skupnost, poleg pravične materialne odškodnine lastnikom dobiti v zameno še dobrine v drugi obliki.
– Spričo koncentracije dnevnega tiska in vedno večjih bremen pri izdajanju listov, je treba gmotno izdatno podpreti manjšinski tisk, ki spada med poglavitna sredstva narodnih manjšin v njihovem boju za svoje pravice. Radijsko postajo v slovenskem jeziku je treba demokratizirati in jo zaupati slovenski narodnostni skupnosti, uvesti je treba televizijski program v slovenščini.
Kljub izredno težkemu položaju v Beneški Sloveniji zaradi protislovenske politike vplivnih političnih krogov in zaradi izpraznitve vasi celotnega ozemlja, je prisotnost organiziranih sil v političnem, kulturnem in socialnem življenju vedno močnejša. Obstoj raznih organiziranih skupnosti razvija razvejano dejavnost, ki pa jih ne ovira, da ne bi skupno nastopile, ko gre za temeljne pravice beneških Slovencev. Knošične prireditve utrjujejo pri udeležencih občutek pripadnosti k skupnosti, ki jih veze jezik, šege in pesem. Ob okroglih mizah prihajajo pred širše občinstvo na dan zahteve po enakem ravnanju kot z goriškimi in tržaškimi Slovenci, znanstevna predvanja in strokovne razprave domačih avtorjev utrjujejo v beneških pa tudi italijanskih intelektualcih, da so beneški Slovenci del slovenskega naroda. Šolski otroci tekmujejo v pisanju v slovenskem narečju in se učijo slovenščine v tečajih.
Je mar mogoče še vztrajati pri trmasti trditvi, da vse to še ni identifikacija? Za iskrenega, humanega demokrata bi zadostovala objektivna realnost, da je identifikacija dana že s tem, da beneški Slovenci govorijo slovenski dialekt. Toda spričo vsega vrenja v Benečiji, kaj je še potrebno? Novi odbor dežele F.J.K. zagotavlja svobodo izražanja narodnostne pripadnosti beneških Slovencev. Upamo, da bo dežela to svojo majhno obveznost začela čim prej izpolnjevati.
Od zadnjega občnega zbora do danes je uspelo združiti Slovence v skupnem nastopu samo enkrat. Slovenski udeleženci na manjšinski konferenci so podpisali pismo predsedniku konference z zahtevami, ki naj bi jih posredoval vladi in parlamentu.
Drugih nastopov ni uspelo organizirati, deloma zaradi notranjih težav strank, deloma zaradi odpora drugih strank do takih pobud. Kljub temu, da so vse stranke v katerih so vključeni Slovenci večkrat izrazile svojo pripravljenost ze skupne nastope, se je pri sprožitvi pobud zataknilo.
V zadnjem času težijo nekatere stranke, da bi v zvezi s slovenskimi problemi pridobili vse stranke ustavnega loka in si tako že vnaprej zagotovili večjo verjetnost, da bo uresničeno vse, kar bi bilo med njimi dogovorjenega. Ni nobenega dvoma, da je to res, in pritrjujemo, da je to koristno. Prav bi bilo, da bi z napori v tej smeri tudi nadaljevali, saj so resolucije občinskih in pokrajinskih svetov, kakor tudi resolucija na manjšinski konferenci zapustile svojo sled.
Toda to ne zadostuje. Predvsem zaradi tega ne, ker so take resolucije in stališča ponajvečkrat preveč splošne in premalo obvezujoče. Poleg akcij strank je potrebna tudi prisotnost Slovencev, in to iz treh razlogov: Slovenci bomo, kakor smo bili že doslej, bolj konkretni v svojih zahtevah; enotno stališče Slovencev glede raznih vprašanj in zahtev ne bo dopuščalo izigravanj in, tretjič, dopustiti je treba, da o svojih stvareh v končni fazi odločajo le tisti, ki se jih to tiče.
Skupnih nastopov Slovencev za svoje pravice ne gre namreč razlagati kot okrnitev prestiža strank, temveč kot dopolnilo njihovih naporov. Težnje sodobnega sveta so usmerjene v vedno večje podružabljenje odločitev. bolj je torej razumljiva težnja narodnostnih skupnosti, ki jih od ostale družbe loči mnogo posebnosti, da soodločajo o svoji usodi. Te težnje ne pomenijo želje po izolaciji, zato je nerazumevanje za skupne nastope Slovencev neutemeljeno nezaupanje v njihovo pripravljenost na boj za splošni družbeni napredek. Če je ta pomislek prisoten tudi v slovenskih političnih formacijah, potem je odraz reakcionarne miselnosti, ki v politični slepoti ne vidi več širših koristi.
Sodelovanje med kulturno prosvetnimi organizacijami, ki pripadajo različnim krogom, je nujno potrebno zaradi večje učinkovitosti in neposrednih vzpodbud, ki pridejo do izraza predvsem na narodnostno najbolj ogroženih področjih. V tem pogledu je treba omeniti skupno prirejanje gledaliških predstav in koncertov v Gorici. Podobno sodelovanje in skupni nastopi morajo stkati vezi med člani različnih organizacij, zato je škodljiva težnja, da bi na skupnih prireditvah demonstrativno poudarjali različnost in s tem kopali še globlji jarek med ljudmi in organizacijami.
V mestnih središčih, kjer je asimilacijski pritisk na mladino največji, je številčnost, predvsem pa intenzivnost delovanja slovenskih organizacij v primerjavi s stanjem v letih neposredno po vojni mnogo manjša. Linearna primerjava z letom 1945 je res porazna, upoštevati moramo plimo v tedanjem gibanju, razkol je objektivne okoliščine, ki so v mnogočem spremenile način življenja miselnost in interes.
Mnogo let že ugotavljamo, da bi bilo treba vložiti več naporov za spremembo stanja, vsem pa nam je jasno, de ne smemo poskušati obnoviti, niti dela tistega, kar smo pred skoro 3O leti imeli, da je treba torej iti po drugih poteh.
Kljub vsemu se je mladina organizirala v taborniški in športnih organizacijah, delovna so rekreacijska društva, korak naprej je bil storjen v Trstu z Mladinskim centrom, v Gorici se odpira perspektiva s kulturnim in športnim domom, število gojencev v glasbenih šolah vsako leto narašča. V Trstu in Gorici bo potrebno večje sodelovanje in medsebojno vplivanje med obstoječimi organizacijami in ustanovami, potrebni bodo novi napori vseh nas, pa tudi dodatne žrtve.
Športnemu delu moramo posvetiti še več pozornosti in zanj več žrtvovati. Premagovati bo treba vse anahronistične predsodke sicer vedno ožjega kroga prosvetarjev do športnega delovenja, ki ga je treba presojati kot enakovredno komponento našega narodnostnega boja. Morebitne slabosti športnikov je treba pomagati premagovati, treba jim je nuditi vsestransko pomoč in ne obupavati nad enostranskostjo nekaterih izmed njih. Predvsem se je treba truditi, da ne bi športna društva podrejala svojega narodnostnega značaja klubskim interesom in tekmovalnim uspehom.
Prepričani smo, da je Zveza slovenskih športnih društev v tem pogledu na pravi poti. To je dokazala z neposrednimi posegi, predvsem pa s proslavo petdesetletnice ustanovitve športne zveze. Proslava sama, njena vsebina in množičnost, je pravilno izražala bistvo takratne športne zveze in poudarila, kakšna naj bo športna politika danes. Štafetni tek, ki je povezal kraje celotnega področja v deželi, kjer prebivamo Slovenci, z obmejnimi kraji na območju slovenske republike, počastitve zrtev naših preteklih bojev vse to ima globok in zgovoren pomen.
Prihodnje leto bomo proslavljali 30-letnico osvoboditve. V času, ko se je fašizem z ustvarjanjem napetosti, z zločinskimi atentati in drugim nasiljem odločil, da stopi še bolj na plan, da bi se v splošnem neredu, ki bi ga sam ustvaril, proglasil za nosilca reda, zavzema proslava tridesetletnice nacifašizma poseben pomen. Med množicami se je odpor proti fašizmu še bolj utrdil zaradi razkritij, ki prihajajo na dan kot posledice odločnejšega nastopa oblasti, ki so fašizem predolgo časa tolerirale. Vse to bo vplivalo, da bodo proslave v prihodnjem letu bolj občutene in da bodo izzvenele v še večji solidarsnosti v protifašističnem odporu.
Slovenci smo v boju proti fašizmu zastavili vse svoje sile in smo tudi dali visok davek. Organizirali smo oboroženo borbo, ustvarili smo politične slovenske, v mestih pa skupaj z Italijani nacionalno mešane antifašistične in delavske organizacije. Ustvarili smo ljudsko oblast. Primorske brigade, IV. Armada Jugoslovanske ljudske armade in bataljoni Komande mesta Trst v Trstu, so osvobodili vso Primorsko s Trstom, Gorico, Benečijo in vso Istro 1. maja 1945.
Posebno važno je, da danes, ko nekateri po svojem okusu in v svoje opravičilo potvarjajo značaj takratne ljudske oblasti in takratni politični položaj, poudarimo še to zgodovinsko resnico: takrat se je ustvarila najbolj množična ljudska in protifašistična borbena enotnost med Slovenci in Italijani, kakršne ni bilo niti prej niti pozneje v zgodovini naših krajev.
Proslava 30-letnice ne bo smele mimo teh zgodovinskih resnic ne samo zato, da se zgodovina ne potvarja, ali zato, ker naj bi bilo danes iz političnih vzrokov “umestno” zamolčati. Resnica je, da je bilo vse takratno gibanje najbolj pristno antifašistično in je osvoboditev do tal podrla fašistični ustroj in oblast. Zamolčati to, bi pomenilo zatajiti zmagoviti protifašistični boj, kar lahko fašizem danes le krepi.
Trudili se bomo, da bomo proslavam v prihodnjem letu dali pravo vsebino, da bodo vsi aspekti takratnega boja in vse zmage pravilno osvetljeni in zato proslavljeni.
Z velikim zanimanjem in veseljem smo poslušali na manjšinski konferenci razpravo, ki sta jo pripravila geografska inštituta tržaške in ljubljanske univerze o odprti meji, o nujnosti stikov narodnih manjšin z matičnim narodom, o posredovalni vlogi manjšin pri kulturnih, gospodarskih in političnih stikih, kar da bodo uspešno opravile le, če bodo živele v vzdušju zaupenja, gotovosti in svobode brez strahu, da bi jih gledali s sumničenjem kot nosilce posebnih interesov. Odprta meja med Jugoslavijo in Italijo je, po tej razpravi, izoblikovala enotno obmejno področje, pri čemer prihaja vedno bolj do izraza skupni interes obeh narodnostnih skupnosti za sodelovanje med narodi in državama.
Popolnoma soglašamo z vsemi navedenimi trditvami in ugotovitvami, ki so hkrati želja, da se proces poenotenja področja nadaljuje, pri čemer je seveda nujno, da se odpravijo na najbolj preprost način vse ovire, kot so, recimo, neumestne trditve o značaju sicer dokončno dogovorjene celotne meje med obema državama.
Krajevne uprave, občine, pokrajine in gorske skupnosti imajo kljub omejenemu delokrogu in omejeni avtonomiji dokej široko območje odločanje, predvsem v urbanizmu, šolskih gradnjah, pri javnin delih, topografskih napisih, rabi slovenščine, pravičnem zastopstvu v imenovanih organih in podobnem. V teh predstavniških ustanovah, predvsem na podeželju, Slovenci odločajo ali vsaj soodločajo o važnih vprašanjih, ki imajo svoje posledice na naš narodnostni položaj že danes ali jih bodo imele v bližnji in daljni bodočnosti.
SKGZ se je tega zavedala in je sledila dogajanjem v izvoljenih svetih ter je do posameznih vprašanj zavzela bodisi politična stališča ali stališče na podlagi strokovne obdelave problemov. Potrebna bo še večja prisotnost, predvsem pa strokovna obdelava posameznih vprašanj, ker bo gotovo opravil – kakor je nekaj storil že doslej – Slovenski raziskovalni inštitut.
Na gradbišču kulturnega in športnega doma v Gorici so pred dnevi zapeli krampi. S tem pomembnim dogodkom so bili nagrajeni dolgoletni napori in premagane težave vseh vrst. Uspeli smo torej začeti z gradnjo letos, kakor smo sklenili. Gradnja bo gotovo terjala še več zavzetosti vseh nas, posebno naših goriških tovarišev. Prepričeni smo, da bomo vsem težavam kos in da bo goriški kulturni dom dograjen v mnogo krajšem času kot tržaški. Goričanom ob tem vzpodbudnem dogodku iskreno čestitamo.
Pričujoče poročilo, bi bilo pomanjkljivo, če ne bi omenili težkega položaja koroških Slovencev. Velikonemški šovinizem gre s svojim nasiljem sistematično proti cilju, ki si ga je zadal, da čimprej napravi Koroško nemško, podobno kot je Hitler 1941 v Mariboru naročil, naj mu napravijo nemško Štajersko. Toda nasilje rodi odpor, odpor samih koroških Slovencev, odpor matičnega in vseh jugoslovanskih narodov in tudi nas. Ob vsakem nasilnem dejanju ali krivici smo koroškim Slovencem izrazili svojo solidarnost, kakor jo izražamo tudi z današnjega zborovanja.
Če bodo avstrijsko družbo pogojevali nacistični ostanki in nacistični skrajneži in ne bo avstrijska država čimprej izpolnila obveznosti, ki jih je prevzela z državno pogodbo, bo vprašanje koroških Slovencev v polni meri internacionalizirano. O tem ne dvomimo spričo odločnega stališča SR Slovenije, vseh drugih jugoslovanskih republik in zveznih organov SFRJ. Z zadoščenjem to posebej poudarjamo, ker se s tem izpolnjuje tisti del 2. člena ustave slovenske republike, ki pravi, da delovni ljudje in občani v SR Sloveniji “izpolnjujejo dolžno skrb in se zevzemajo za ureditev položaja slovenske narodne skupnosti v zamejstvu”.
Dragi delegati!
Politična kriza v državi in gospodarska kriza v svetu je potegnila tudi nas Slovence, kot del družbe, v kateri živimo, v vrtinec. O potrebi, da se fašizem dokončno izkorenini iz družbe, je bil v tem poročilu že govor. Treba je sodno preganjati vse, kar je usmerjeno v njegovo oživljenje, toda je treba tudi v sami družbi ustvariti objektivne pogoje, ki bodo ovire za njegov obstoj. Brez družbenih in gospodarskih reform, načrtnega ustvarjanja delovnih mest, odprave parazitskih struktur, brez soudeležbe delovnih ljudi pri odločanju in hkratni odpovedi monopolu priviligirane elite pri tem odločanju, bo fašistična nevarnost vedno latentna.
Gospodarska kriza je v veliki meri posledica družbene in politične krize. Samo pogumni in samoodpovedni koraki političnih struktur, ki so na oblasti in vodstvenih gospodarskih struktur, ki bodo šli v smer sorazmerne porazdelitve bremen posledic krize bodo garancija za premostitev težav. Če pa bo vse breme sprevrženo na delovnega človeka, ne bo premagana gospodarska kriza, še manj pa politična.
Slovenci se zavedemo resnosti položaja in ne lahkih mesecev ali morda celo let, ki so pred nami vsemi. V nobenem primeru pa ne bi razumeli, če bi vsesplošne težave služile za izgovor, da je treba predvsem le-te razreševeti in da zato ni primeren čas, da bi se italijanska družba ubadala še z našimi slovenskimi problemi s tem, da bi bile sprejete vse pozitivne norme, ki bi vsestransko uredile položaj naše narodnostne skupnosti. Izgovori na velike probleme bi pomenili preveč prozorno izraženo politično nevoljo, ker gotovo ne bi bilo v skladu z vedno večjimi napori demokratičnih sil raznih ideologij za večjo demokratizacijo italijanske družbe.