Predsedniško poročilo
Boris Race
Pravice slovenske manjšine v Italiji in napori za njihovo uresničitev
Dve leti nas ločita od zadnjega zasedanja našega Glavnega sveta. Analiza položaja slovenske manjšine v Italiji, ki je bila takrat podana, se glede konkretnih dejanj ni bistveno izboljšala.
Če na kratko, in seveda hudo poenostavljeno, označimo, kakšen je bil v tej dobi odnos do slovenske manjšine s strani strank do nedavne vladne večine, predvsem pa Krščanske demokracije, torej stranke, ki je imela odločilno politično moč, in je še danes najmočnejša politična sila v deželi, kar se je nujno odražalo v efektivnem uživanju manjšinskih pravic, potem lahko rečemo, da je za to dobo značilno utrjevanje načelnega javnega priznanja pravic slovenski narodni manjšini in določene politične akcije v tej smeri, toda preskop program za uresničenje teh pravic in ponekod celo nazadovanje pogledu ukrepov.
Sicer je res, da je korak od načelnih stališč do praktičnega njihovega izvajanja na splošno dolg in težaven, posebno še v sredini polnih predsodkov in sovraštva, toda sodimo, da je razlika med sprejetimi načeli in ukrepi še vedno prevelika.
Krščanska demokracija sama in njeni predstavniki so javno in svečano proglasili, da se bodo ravnali po encikliki “Pacem in terris” papeža Janeza XXIII, z dne 11. aprila 1963, v kateri pravi, da pomeni “težko kršitev pravičnosti dejanje, ki meri na to, da zatira in duši življenjsko silo manjšin in tem bolj, če gre za tem, da izginejo” zato postavlja pred državo jasne naloge: “da javne oblasti pospešujejo razvoj manjšin z učinkovitimi ukrepi v korist njihovega jezika, kulture, običajev, sredstev in gospodarskih pobud”.
Predsednik vlade Moro je v svojem programskem govoru v rimskem parlamentu 12. decembra 1963 med drugim izjavil, da bo vlada preobrazila državne strukture “z namenom, da bodo vsi državljani uživali več svobode v razvoju demokratičnega življenja” in da bo integralno uveljavila ustavo. Ta napoved zadeva seveda tudi člena 3 in 6 ustave, ki govorita o enakosti državljanov ne glede na jezik in o zaščiti narodnih.
Tržaški župan Franzil in predsednik tržaške pokrajinske uprave Delise sta ob predstavitvi sredinsko levih odborov letos januarja zagotovila, da bosta občina in pokrajina pospeševala človeški razvoj manjšine z zaščito zakonitih jezikovnih in kulturnih potreb in običajev.
Upoštevanja vredni so bili napori tržaške Krščanske demokracije v zvezi s športnim klubom “Primorje”, ki je s politično akcijo in s konstruktivnim in popustljivim sodelovanjem proseških športnikov prisilila šovinistična vodstva nekaterih tržaških nogometnih klubov, da so pristala na sodelovanje s tem slovenskim klubom.
Šovinisüični in rasistične demostracije so izgubile v dobi, ko jih Krščanska demokracija ne podpira več, še tisto malo pomembnosti, ki so jih včasih imele. V zadnjem času, ko jih sama preprečuje, so postale farsa.
Goriški tajnik Krščanske demokracije Cocianni je lani decembra izjavil, da mora italijanska večina spoštovati manjšino, varovati jo in ne je zatirati ter da bo za varstvo slovenskih kulturnih in jezikovnih pravic v bodoče potrebna jasna politika vzporejanja v političnem, gospodarskem in sindikalnem pogledu.
Videmska Krščanska demokracija je v Slovenski Benečiji na zadnjih deželnıh volitvah kandidirala domačina Cirila Jusso iz Št. Petra Slovenov. Na zunaj ga je prikazala kot domačina, znano pa je, da se je med domačini – Slovenci vodila agitacija zanj kot za domačina – Slovenca in je v tem pogledu zelo značilno pismo senatorja Pelizza volilcem nadiških dolin.
Pripadniki slovenske manjšine v Italiji izražamo nad temi pojavi in pozitivnim razvojem znotraj najmočnejše stranke svoje zadovoljstvo, ker vidimo v tem prve sadove vztrajnih borb ljudskih množic za demokracijo, sadove mednarodnega pomirjenja, afirmacije demokratičnejšega in naprednejšega dela v stranki sami in kot posledica vsega tega perspektivo izboljšanja položaja slovenske manjšine.
Podčrtati pa moramo zgodovinsko resnico, da jasnih političnih obveznosti glede integralnega izvajanja ustave in glede odnosa do slovenske manjšine ne bi bilo brez sodelovanja Italijanske socialistične stranke v vladi, v občinski in pokrajinski upravi v Trstu.
—— … —–
Glede člena 3 in 6 ustave izrednih obveznosti s strani sredinsko leve vlade sicer ni, toda smo za trdno prepričani, da pomeni obveza o integralnem izvajanju ustave tudi dolžnost, sprejeti vse ukrepe in zakone ter popravke zakonov, ki bodo odražali duha obeh členov, v prvi vrsti; da se omogoča šolanje vseh Slovencev v materinem jeziku, ne glede na to, v kateri pokrajini prebivajo, torej tudi beneškim Slovencem, razveljavitev tistih še vedno veljavnih fašističnih členov štirih zakonov, ki prepovedujejo uporabo slovenščine na sodiščih, ki omogočajo spreminjanje slovenskih priimkov in ki ne dopuščajo slovenskih krstnih imen. Uzakonjena bo morala biti pravica, da bodo vsi pripadniki slovenske etnične manjšine v Italiji, brez izjeme, lahko uporabljali svoj jezik v osebnih in uradnih odnosih s predstavniki političnih, upravnih in sodnih oblasti v tržaški, goriški in videmski pokrajini, in da bodo lahko dobili odgovor, dokumente in potrdila v svojem jeziku. Iz tega izhaja nujnost, da bo moralo biti v uradih omenjenih oblasti nameščeno tolikšno število funkcionarjev, uradnikov in sodnikov, ki bodo popolnoma obvladali slovenski jezik, da se bodo te pravice lahko izvajale. Izenačene bodo morale biti glede podpore iz javnih sredstev slovenske kulturne, vzgojne in športne organizacije s podobnimi italijanskimi.
Tako mi razumemo obljube o integralni izvedbi ustave in tako zagotovljene pravice bi manjšini omogočile poglobitev zaupanja v državo in njene organe.
V tem času je bila ustanovljene dežela Furlanija – Julijska krajina, ki je danes že stvarnost. Slovenci smo ustanovitev dežele pozdravili, ker vidimo v tem demokratične napore približevanja oblasti državljanom, toda smo hkrati močno razočarani. Naravno in logično bi bilo, da bi posebni statut te dežele, ki je posebni zato, ker prebiva na tem ozemlju slovenska etnična manjšina, moral vsebovati večino navedenih garancij za slovensko manjšino. S strani organizacij slovenske manjšine in naprednih strank, je bilo v tej smeri vloženih mnogo naporov, žal brez uspeha. V večinski stranki je takrat prevladala okorela miselnost in skrbi brez vsake osnove. Prikazani strah pred napadi nacionalistične in šovinistične desnice postaja po izkušnjah na zadnjih volitvah prazen in, se zdi, tudi pretveza za prikrivanje lastnih predsodkov in odpora. Posebna statuta dežel Trident-Južna Tirolska in Aosta vsebujeta zelo podrobno naštete pravice nemške in francoske narodne manjšine. Ob tem dejstvu se nam vsiljujejo vprašanja, zakaj tako različno ravnanje z manjšinami? Morda zato, ker še ni povsem zatrta lažniva in naduta miselnost o kulturnem in civilizacijskem “poslanstvu” v odnosu do Slovencev, pripadnikov majhnega naroda, brez zgodovine” in brez “velikih kulturnih tradicij”, posebno ker se tiče beneških Slovencev, ki so prešli v meje Italije nacionalno neosveščeni, civilizacijsko in kulturno zaostali, toda nič manj kakor prebivalci katerih koli gorskih in zakotnih predelov takratne Italije? – Morda je tudi vzrok v tem, da se upošteva prišepetovanje šovinističnih knjigovodij, ki z vsakim dnem odrekanja pravic Slovencem, zabeležijo toliko enot v korist italijanskega in v škodo slovenskega dela prebivalstva?
Konkretne obveznosti sredinsko levega tržaškega občinskega odbora zagotavljajo take občinske izpostave v zgornji okolici mesta, ki “bodo ustrezale glede svoje funkcionalnosti potrebam prebivalstva področja tudi v zvezi z njegovimi jezikovnimi značilnostmi”, in otvoritev otroškega vrtca v centru mesta. Obveze sredinskega levega pokrajinskega odbora pa so: “dejavnost Ente Rinascita Agricola bo vsklajevala na način, da bo bolj ustrezala kmetijskemu življenju, upoštevajoč pri tem tudi jezikovne značilnosti prizadetih” in “Pokrajinska uprava bo poskrbela možnost, da se nudijo občinam širša praktična pooblastila v zvezi s cestno toponomastiko”.
Ne da bi se spuščali v oceno elegantnega” izrazoslovja, ki dosledno ne omenja slovenekega jezika, čeprav o njem govori, sodimo, da je program zelo pičel. Če je obstojal strah pred očitki desnice, je bil neutemeljen, kar dokazuje reakcija njenih predstavnikov, ki so napadli v programu vse preje kot zgornje obljube. Nasprotno, predstavnik liberalne stranke, ki bi edini lahko predstavljal neposredno nevarnost za krščansko demokracijo, je pobijal očitke, da je njegova straıka proti Slovencem in trdil, da je za sožitje med Italijani in Slovenci.
Kljub vsemu temu emo ocenili zgornji program v bistvu za pozitivnega, ker pomeni, kljub skromnemu obsegu, prebitje zidu odpora, torej nekaj popolnoma novega v primerjavi z dosedanjimi programi obeh svetov. Tudi v uvodu iznešeno stališče odpira možnosti za nadaljne korake na poti reševanja še odprtih vprašanj.
Goriškim Slovencem je obljubljena gradnja nove šole, dočim ni zagotovljenega beneških Slovencem nič.
—— … —–
Z duhom citiranih načelnih stališč in sprejetih, sicer omejenih, obveznosti bi morali biti prežeti odnosi do Sloveneev na vseh področjih. Toda temu ni take.
Pred leti se je mnogo govorilo o tečaju za slovenski jezik, ki ga je razpisal generalni vladni komisariat v Trstu za svoje uslužbence v očitni pripravi za izvajanje nekaterih bistvenih členov Posebnega statuta londonske Spomenice. Danes ni niti tečaja, niti sadov tečajev, ki so se morda svoječesno vršili.
Tržaška občina je po dolgom obotavljanju lansko leto na glavnem pokopališču postavila spomenik žrtvam nacifašizma. Kljub temu, da je nad dve tretjini teh žrtev Slovencev, je napis samo v italijanskem jeziku.
V Trstu je bilo ukinjeno mesto svetovalca za slovenske osnovne šole, v Gorici pa se je v šolskem letu l963/64 praktično pričela likvidacija ene nižje srednje šole.
V letu 1964 ni bil imenovan, v nasprotju s prejšnjimi leti, niti en Slovenec v razne odseke in komisije tržaškega sodišča. Nadalje se vršijo razlaščanja zemlje slovenskih kmetov s krivično nizkimi odškodninami in kljub utemeljenim ugovorom. Kljub enoglasnemu protestu slovenske javnosti in večine nabrežinskega občinskega sveta državna oblast imenuje začasnega komisarja, ki vsili dovoljenje za gradnjo naselja, ki ni zaželjeno niti od domačinov, niti od tistih, ki jim je namenjeno. Poudarjamo, da imajo begunci vso pravioo do stanovanj in jim jih je treba tudi zgraditi, toda tam, kjer je racionalno iz urbanističnega in prometno-tehničnega in ne iz zgolj raznarodovalnega ozira. Preveč je prozoren načrt teh naselij, kako izolirati Slovence od morja in v Nabrežini izločiti slovensko občinsko upravo. K vsemu temu ne moremo pozabiti žaljivih trditev v pismu generalnega komisarja Mazze nabrežinskemu županu in občinskemu svetu, ki ima še zelo veliko slabost, da ne odgovori na glavno vgrašanje, čemu se naselje prav tam gradi.
Državna oblast odklanja otvoritev otroškega vrtca v Sesljanu, za katerega so glasovali soglasno tudi občinski svetovalci italijanske narodnosti. Značilno je, da se je to zgodilo prav v Sesljanu. Za časa anglo-ameriške uprave je bil tem uprizorjen pravi policijski špektakel v zvezi s tablami s slovenskiki napisi pred naseljem. Po drugi strani so preveč zgovorne statistike o majhnem številu otrok v italijanskih vrtcih v slovenskih naseljih.
Te ugotovitve so zaskrbljujoče in to tem bolj, ker gre za stvari, ki se godijo v času novega, naprednejšega političnega vzdušja, v času konkretnih obljub političnih faktorjev. Zato je potrebna velika budnost vseh teh faktorjev, posebno najbolj naprednih. Taki ukrepi rušijo zaupanje v najavljeno politično obnovo. Odvisno so od imenovanjih funkcionarjev in uradnikov, od katerih je mnogo okorele miselnosti in so nenaklonjeni demokratičnemu razvoju v današnjo smer. Ker je njihova moč, šal, še neprimerno večja od izvoljenih organov, je politična budnost dvakrat bolj potrebna.
—— … —–
Letos obhajamo 10. letnico londonskega Sporazuma. Kako stereotipno postaja naštevanje vsega tistega, kar navaja Posebni statut in ni bilo še izvršeno. Ob pet-letnici so poslali takratnemu predsedniku vlade, današnjemu predsedniku republike Antoniu Segniju župani, pokrajinski in občinski svetovalci spomenico. Če v tej spomenici črtamo samo poglavje, ki govori o uzakonitvi šole na Tržaškem in na Goriškem, ima ta spomenica še danes polno veljavo. Ostalo je vse pri starem glede slovenskega jezika, zaposlitve Slovencev v javnih službah, zastopstva v upravnih položajih, spreminjanje etničnega značaja, odnosa do slovenskih kulturnih organizacij itd. Ovirala se je dograditev Kulturnega doma in polovično je bilo rešeno vprašanje slovenskega bančnega zavoda.
Ta porazna bilanca meče slabo luč na tiste, ki so obveze sprejeli, toda jih niso spoštovali. Velika je škoda za tržaške Slovence in sploh za vse Slovence v Italiji, da se ni Posebni statut, v tem zadosti dolgem obdobju desetih let, dosledno uveljavil. Mi to obsojamo in vidimo v tem še razlog več o nujnosti politične obnove v deželi.
Malo je bilo konkretnih sklepov zasedanj Mešane italijansko-jugoslovanske komisije, zato moramo ob teh kritičnih misli zabeležiti napredek, dosežen na zadnjem zasedanju. Sklepi sicer ne zadevajo ozkega območja Posebnega statuta, temveč segajo na širše področje koristnega in tesnejšega sodelovanja obeh držav v težnji po izboljšanju manjšinskih šol.
—— … —–
Položaj Slovencev Beneški Sloveniji zahteva, da ga obravnavamo posebej. Ne poznamo podrobno političnega položaja v podobnih zakotnih predelih Italije, toda mislimo, da se bo težko našel tak, v katerega s tako zapoznelostjo in počastnostjo prodira zavest o najosnovnejših državljanskih pravicah. Pod pretvezo obrambe integritete državnega ozemlja se je po zadnji vojni iz ostankov fašizma ustvarila trikoloristična organizacija, ki je do pred kratkim nadaljevala s terorjem v slogu fašističnih let.
Za beneške Slovence se torej nasilje ni nehalo s porazom fašizma v zadnji vojni. Pritiskalo ga je še naprej k tlom, ustvarjalo v njem še večje komplekse in nudilo strahotne primere pričevanja zoper same sebe, odklanjanje samim sebi najosnovnejših pravic in ponižanj na stopnjo, ki nima s človeškim dostojanstvom ničesar opraviti.
V skoro stoletni dobi, odkar je to ozemlje sestavni del Italije, niso beneški Slovenci uživali nobenih nacionalnih pravic in se teh pravic niti ne zavedajo, kljub temu, da so ned domačimi zidovi ohranili slovensko govorico, na katero so ponosni. Dejstvo, da bi jih učili v šoli, da bi mogli urejevati opravke na občini v jeziku, ki ga govorijo doma, se jim zdi daljnja in neostvarljiva sanja. Strah, ki jim ga je vpliv fašizem in trikolorizem v kosti pa pači v njihovih očeh najosnovnejšo zahtevo po priznanju slovenskega jezika ali ustanovitev slovenske šole v zarotniško mahinacijo, ki jim lahko prikliče na glavo največjo nesrečo, zapor ali izgubo pičlega vsakdanjega kruha.
Zato pravimo, da je položaj beneških Slovencev osnovno vprašanje demokracije. Nekateri odgovorni faktorji so izrazili pripravljenost, da bi se beneškim Slovencem odprle slovenske šole, če bi sami to zahtevali. Ob upoštevanju opisanega položaja odraža taka ponudba ne samo prepričanje, da tega ne bo treba storiti, ker Benečani šol ne bodo zahtevali, ampak še kaj slabšega.
Ob tem se sprašujemo, v čem je prebivalstvo Beneške Slovenije manj vredno, kakor prebivalci albanskega porekla v nekaterih občinah južne Italije, za katere je pred tedni 13 demokrščanskih poslancev vložilo osnutek zakona za pouk v šolah v njihovem jeziku? Izražamo zadovoljstvo nad tem dejanjem, v katerem vidimo pošteno prizadevanje za uveljavljanje ustave. Toliko humanizma, etike in prizadevnosti, kako popraviti krivice preteklosti, izraženih v utemeljitvi zakona samega, upravičeno pričakujemo tudi v odnosu do beneških Slovencev.
Za večne čase tudi Benečije ni mogoče držati v temi. Borba za demokratične pravice prodira tudi v najbolj zakotno beneško vas. Poleg počasnega, toda vztrajnega uveljavljanja naprednih strank, posebno še domačih slovenskih kandidatov na listah teh strank, je zelo značilen primer že omenjenega kandidata domačine Jusse na listi, Krščanske demokracije. Ne moremo soditi, ali bi Jussa, če bi bil izvoljen v deželni zbor, dosledno branil pravice beneških Slovencev, toda ni nobenega dvoma, da je velik odstotek od 4355 preferenčnih glasov, ki jih je dobil v čisto slovenskih ali jezikovno mešanih občinah, prejel zato, ker je bil prikazan za Slovenca.
Trezni ljudje bodo iz teh dejstev potegnili logične zaključke, beneški Slovenci pa bodo nadaljevali boj s teh pridobljenih pozicij.
—— … —–
Od dežele Furlanija Julijska krajina pričakujemo Slovenci v prvi vrsti spoštovanje člena 3, ki zajema izpolnitev vseh tistih zahtev, ki so bile naštete v zvezi z izvajanjem republiške ustave. Posebej še bo moralo biti sedaj, ob snovanju deželnih uradov, nameščenih primerno število slovenskih uradnikov.
Sklicujemo se na vse druge zahteve, ki jih je naša Zveza 5.marca letos naslovila na vse stranke in ki obsegajo: zastopstvo Slovencev v upravnih organih in komisijah, podporo organizacijam, strokovno šolstvo, toponomastiko, spremembe etničnega značaja občin in tiskanje uradnega lista v slovenskem jeziku.
Obžalujemo dejstvo, da na prvi svečani seji deželnega sveta nista, niti začasni, niti izvoljeni predsednik omenila Slovencev z njihovim imenom. Prav tako ni prav, da ni bil v komisijo za sestavo pravilnika imenovan noben svetovalec slovenske narodnosti.
—— … —–
Koliko smo bili v tem času Slovenci sami učinkoviti v naporih, da si priborimo pravice? Ob tem vprašanju je nujno, da se povrnemo na eno najvažnejših tem našega zadnjega zasedanja, saj so bili o tem sprejeti tudi sklepi.
Takrat smo ugotovili, da je eden izmed bistvenih pogojev, da Slovenci preje pridobimo pravice, ki jih terjamo, v tem da združeni nastopamo. Ker so priprave za vsak posamezni skupni nastop v preteklosti terjale preveč časa in naporov in tudi zaradi dejstva, da bi s skupnimi napori kulturne, prosvetne in druge manjšinske organizacije uspešneje upravljale svoje poslanstvo, je bilo sklenjeno, da se predlaga vsem slovenskim organizacijam, brez ozira na politično in ideološko opredeljenost, naj bi se ustanovil stalni skupni organ ali nekaj podobnega.
Na preliminarnih razgovorih, ki so jih vodili predstavniki SKGZ s predstavniki drugih organizacij, ni bilo načelnega nasprotovanja. Notranji razvoj v štirih slovenskih političnih skupinah, razpust Neodvisne socialistične zveze v poletju istega leta in temu sledeče jesenske volitve v tržaški občinski svet, so dala pobudo tem skupinam, da so ustanovile skupno slovensko listo z namenom, da pritegnejo glasove bivše NSZ in da take začno z akcijo za združitev vseh Slovencev v eni volilni formaciji. V teh ambicioznih načrtih, v bistvu neuresničljivih, so seveda morali stopiti v odkrit boj z vsedržavnima strankama, v katere so vključene Slovenci s KPI in PSI, kar je pomenilo prvo oviro za uspeh naše pobude. Katoliška prosvetna organizacija je pozneje ožje sodelovanje odklonila in si je šteta v dolžnost, da napore SKGZ izkrivi. Tudi glede skupnih nastopov se je s tem poslabšalo. Slovenska skupna lista je te nastope otežkočila z izjavo, da “načelno zavrača skupne nastope z italijanskimi strankami (tu misli KPI in PSI), razen v nujnih primerih, ko gre za dejansko obrambo demokratičnih vrednost”.
Gornje predloge smo na našem zadnjem zasedanju dali v taki obliki, ker smo izhajali iz realne ocene položaja, da je politično združevanje vseh Slovenoev danes nemogoče in da je treba iskati drugih, manj občutljivih stičnih točk. Žal nam je, da to ni uspelo.
Če že ni zaradi političnih in ideološkıh razlik mogoče doseči v bodočnosti trdnejšega sodelovanja na širši fronti, potem je nujno, da naše napore usmerimo vsaj v sledeče:
1. Stališča glede posameznih vprašanj, ki zadevajo interese slovenske skupnosti, naj se ne razlikujejo.
2. Okrepitev skupnih šolskih odborov v Trstu in Gorici. Koristno bo, da se vskladijo stališča in združijo napori za nadaljnje ukrepe v korist slovenske šole na osnovi šolskega zakona in sklepov mešane komisije ter v zvezi z nadaljnimi zahtevami na področju šolstva. Tudi akcija, da vpišejo slovenski starši svoje otroke v slovensko šolo, mora biti vedno živa, za kar so prav gotovo skupni šolski odbori najprimernejše sredstvo.
3. Doseči bo treba sporazum o skupnem upravljanju domov, ki so bili dani slovenski skupnosti na Tržaškem na podlagi londonskega sporazuma. Gre za Kulturni dom v Trstu, ki bo predvidoma dokončan in odprt letos jeseni, Prosvetni dom na Opčinah, ki je slovenski skupnosti na voljo že nekaj let in za bivši Narodni dom pri Sv.Ivanu, s katerim bi morali Svetoivančani razpolagati v začetku prihodnjega leta.
Nekatere kulturne organizacije so na prvih razgovorih glede uporabe in upravljanja vseh domov ter otvoritve Kμlturnega doma zavzele nerazumljiva stališča, ki naj bi iznajala iz skrbi, ki so po našem mnenju neutemeljene. Organizacije, članice naše Zveze, sama Zveza in družba “Dom” so v vsem tem desetletnem obdobju vložile mnogo naporov, žrtev in sredstev za to, da bomo tržaški Slovenci te domove res imeli. Skrajno popustljivo in spravno zadržanje naših organizacij na teh pogajanjih je dokaz, da jim gre res za to, da bodo ti domovi trajno služili vsem tržaškim Slovencem, zato upravičeno pričakujejo nadaljnjih dokazov dobre volje s strani vseh ostalih organizacij.
4. Združiti in vskladiti bo treba napore, da dosežemo praktično izvajanje členov 3 in 6 ustave ter člena 3 in 4 Posebnega statuta dežele. Gre v tem prineru, da se tako izrazimo, “za obrambo demokratičnih vrednot”, ki terja sodelovanje vseh Slovencev v Italiji. Ločene akcije političnih strank, grupacij ali organizaeij glede teh osnovnih in življenjsko važnin vprašanj za vse Slovence, ne bi mogle doseči zadovoljivih rezultatov.
—— … —–
Če ni bil uresničen omenjeni sklep našega zasedanja pred dvema letoma ni zato SKGZ ostala niti prekrižanih rok niti v zadregi ali brez novih pobud, ki jih je položaj terjal.
Prav politična situacija, ki je značilna za zadnji dve leti, je potrdila, morda še v večji meri kot v vseh desetih letih obstoja SKGZ, kako je taka organizacija slovenski manjšini potrebna in kako je lahko učinkovita. Njen svojstven značaj izven vplivov strank in njihovih trenutnih interesov, jo postavlja ob vsaki priliki, tudi v času, ko se razplamteva volilna kampanija – in volitve si trdovratno sledijo vsako leto – da lahko nastopa in posreduje na način, v obliki in pri naslovih, ki jih presoja za najbolj primerne, za dosego določenih dobrin ali razčiščenje določenih stališč v korist manjšine.
S tem seveda ne gre razumeti, da zmanjšujemo vlogo izvoljenih predstavnikov v raznih organih. Mnenja pa smo, da ti predetavniki v današnjem položaju, razdelitvi sil in mest v organih niso vse in da so vsi prevečkrat najpreje predstavniki svojih strank.
Odnosi SKGZ s strankami, ki imajo v svejih vrstah slovenske člane, so bili korektni. Sodelovanje s tržaškim delom PSI je po našem mnenju doseglo pravo obliko odnosev, kakršne si zamišljame, bi bili med strankami in manjšinsko organizacijo. Take sodelovanje, s pogosto izmenjavo mnenj in obrazložitvijo stališč, bo lahko dalo otipljive rezultate za slovensko manjšino, posebno z izvajanjem širšega in ožjega programa sredinsko-leve koalicije. Podobnega sodelovanja bi si želeli z vodstvom PSI v Gorici. Z videmskim delom te stranke so bili stiki preredki, da bi bili plodni do mere, kakor si zamišljamo v zvezi z razčiščenjem določenih vprašanj.
Obžalujemo, da ni bil v deželni svet izveljen neben Slovenec na listi PSI.
KPI potrjuje, tako na volitvah glede programa in izvoljenih kandidatov – Slovencev, kakor tudi z nastopi svojih predstavnikov v izvoljenih organih, izvajanje načelnega stališča do slovenske manjšine.
Ne poznamo trenutnega gledanja tržaške KPI na značaj nekaterih v SKGZ včlanjenih organizacij in Zvezo samo, kar bo morda deloma posledica pomanjkanja tesnejših stikov in sodelovanja. Upamo pa, da so tržaški komunisti spoznali pravo vsebino naše Zveze in potrebo, da obstaja takšna, kakršna je. Z goriškim in videmskim delom KPI so bili naši odnosi dobri, toda stiki preredki.
Želimo tudi sodelovati z novoustanovljeno PSIUP.
Za uspešnejše dejavnost v prid slovenski skupnosti, sodimo, da bi bilo bližje sodelovanje med našo Zvezo in SSL potrebno. Pripomniti pa moramo, da je nesprejemljiva predvolilna trditev, da so edini predstavniki Slovencev svetovalci, izvoljeni na tej listi. Za druge izvoljene Slovence so dali prav tako in predvsem Slovenci svoje glasove.
Ta lista dobiva le potino glasov na Goriškem in Tržaškem, v Benečiji pa niti ne nastopa. Tako prikazovanje nam Sloveneem škoduje, ker potrjuje trditve Slovencem nenaklonjenih krogov, ki namenona zmanjšujejo slovensko predstavništvo, zato pričakujemo opustitev takih agitacijskih gesel.
V težnji, da bi razna vprašanja pojasnili, in tudi v zvezi z raznimi konkretnimi zadevami, smo imeli stike s predstavniki tržaške KD in PSDI. To ocenjujemo za pozitivno in koristno, zato bomo skušali te stike poglobiti.
V uresničevanju važnega spoznanja, da mora narodna manjšina črpati moč in sokove pri svoji matici, zato da se obdrži in da sledi dogajanjem, razvoju in razmeram, v katerih živi matični narod, je naša Zveza vzdrževala stike s SZDL Slovenije in posebej še z delom te Zveze v koprskem okraju.
Navezali smo tudi stike s SZDL, okraj Reka in Unione degli Italiani dell’Istria e Fiume, s katero nas veže mnogo skupnih problemov.
—— … —–
Napisana zgodovina odnosov med ljudmi nas uči, da so pravice posameznika in skupin v stalnem razvoju. Kljub kratkotrajnim motnjam se demokratični odnosi poglabljajo, pravice pa večje.
Ne bi bilo prav, če bi to splošno pravilo ne obveljalo tudi v odnosu do naše skupnosti, zato pričakujemo s strani strank, ki soodločajo v vodstvu države še naprednejših političnih stališč in njihovo uresničevanje.
S strani strank in volilnih formacij, katerih programi vsebujejo obrambo interesev manjšine pričakujemo nadaljnje vztrajanje na teh na teh pozicijah s pozivom, naj se odpovedujejo zapeljivim izkušnjavam izrabljanja borbe za pravice manjšine v strankarske in volilne interese, in naj svoje obveznesti do maıjšine do kraja in čimprej izpolnejo.
Star je že izrek, da ni lahko nerodnim manjšinam. Vse, kar je bilo doslej povedanega, potrjuje ta ızrek. Pripadniki manjšine pa bodo vztrajali in nekaj dosegli, če bodo imeli zadosti ponosa, če bodo budni, prisotni, požrtvovalni in vztrajni.
Mıslımo, da smo Slovenci v Italiji glede budnosti opravili svojo dolžnost in pravočasno, signalizirali vse, kar se je, in kar se ni, v zvezi z nami dogajalo.
Glede prisotnesti se še nismo povsem prilagodili razmeram, predvsem, da bi našli vedno pravo pot za rešitve posameznih vprašanj.
Ne sprejemamo sicer očitkov, da se radi kažemo kot žrtve, češ da postavimo zahtevo, potem pa čakamo, da bo sprejeta in če ni – kar se žal preveč redno dogaja – vpijemo o krivicah, namesto, da bi stalno in na vseh stopnjah drezali in tako izsilili zgodno rešitev. Ne, tega ne sprejmemo, prvič zaradi tega ne, ker smo za mnogo vprašanj neštetekrat nastopili, toda brez uspeha, drugič, ker ni obstajala politična volja, kot temu pravijo, da se nekaj napravi, in tretjič, ker Slovenci ne moremo imeti obsežnega aparata vseh strok, ki bi do potankosti obdelal vprašanja iz vseh področij in nimamo toliko razpoložljivih primernih ljudi, niti sredstev, da bi vsak trenutek mogli biti prisotni na vseh merodajnih mestih.
Res pa je, da ne moremo prepustiti vsega toku in zaupati, da se bo vse samo reševalo, ker se dejansko ne bo. Iz izkušenj v zadnjem času smo ugotovili, da obstoja politična volja, da se nekatera pereča vprašanja le uredije. Zato moramo ukrepati in hitro ukrepati, da se jutri ne bi kesali.
Pežrtvovalnost je osnovni pogoj za uspešno delo organizacije na sploh. Slovenska skupnost v Italiji ima mnojo svojih organizacij, kulturnih, vzgojnih, podpornih, gospodarskih, strokovnih, športnih in drugih. Nad sto jih je. Če bi bile vse aktivne, ne bi imeli povodov za skrbi za bodočnost. Preveč je Slovencev, ki imajo vse pogoje, da bi mnogo koristnega opravili, predvsem izobražencev, in stojijo prekrižanih rok. To so ugotovitve, ki jih ponavljamo mi in drugi že mnogo let sem in ne delajo časti tistim, ki so jim namenjene. Ne bomo odnehali s pozivi naj se ti ljudje vključijo v delo manjšinskih organizacij ali da se udeležujejo prosvetnega in kulturnega življenja v širšem smislu.
Prav tako so potrebne večje gmotne žrtve posameznikov v prid manjšinskih dobrodelnih in kulturnih ustanov, tiska in podobno.
Vse besede se lahko izgubijo v vetru, vse kar je napisano lahko le ostane na orumenelih listih kot zgodovinski dokaz nekega spoznanja in hotenja. Vse odmre, ni vztrajnosti, da besede ostanejo toliko časa žive v nas, dokler ne postanejo mese in kri.
Čas, v katerem živimo, nas obvezuje, da bodo meso in kri res postale.