Salež – dvorana KD Rdeča zvezda, 19. decembra 1997
Predsedniško poročilo
Rudi Pavšič
Pred letom dni, približno ob tem času, smo se z zaskrbljenostjo spraševali, kaj bo z nami, kaj bo s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo. Vodilni organi zveze so odstopili in nastala je nevarna praznina, ki jo je bilo potrebno zapolniti in to čimprej. Na decembrskem kongresu so slišali tudi glasove po ukinitvi naše Zveze oziroma po njenem radikalnem prestrukturiranju. Na organizacijo so kazali s prstom, češ da nosi krivdo za vse, kar je negativnega nastalo v gospodarsko-bančnih krogih.
Postavljeni smo bili pred težko izbiro: nadaljevati ali prenehati z organizacijo, ki je vidno soustvarila in oplemenitila povojni manjšinski prostor. Obveljala je prva. Odločili smo se, da bomo ob vidnih kadrovskih spremembah poskušali tej organizaciji zagotoviti nadaljni obstoj.
Po nekaj tednih srečanj in preverjanj tudi neformalnega značaja, smo na občnem zboru sklenili ustanoviti začasno 25-člansko skupino, ki naj bi imela nalogo postaviti temelje nove SKGZ.
Na občnem zboru, maja meseca v Boljuncu, smo izdelana izhodišča in vsebinska razmišljanja začasnega odbora postavili na kocko zaradi nepričakovane poteze samega koordinatorja 25-članske skupine, ki je na dan občnega zbora najavil, da se nepreklicno umakne, ne da bi čutil potrebe, da zbranim v Boljuncu nepostredno pojasni, razloge, zaradi katerih je prišel do tako drastične odločitve.
Takšnega razpleta dogodkov nam res ni bilo treba, saj je veliko ljudi na občnem zboru posumilo v naše delo in se vprašalo, kaj se je pravzaprav zgodilo, da smo na kongresu, ki bi moral nakazati novo smer naši organizaciji, bili deležni odhoda našega koordinatorja, ki je za sabo močno zaloputnil z vrati.
Premagali smo tudi to oviro in začelo se je redno delo SKGZ, kljub izrednosti položaja. Novo vodstvo, ki je bilo imenovano, je takoj spoznalo, da gre za emergenčno stanje, ko je treba celotno strukturo postaviti na trdnješe temelje, ki so izraz naše široke organiziranosti in potrebe po vse večji partecipaciji ljudi pri bistvenih odločitvah.
Spoznali smo, da je treba določeno piramidalno strukturiranost, ki smo jo bili navajeni, spremeniti tako, da bo boljše odgovarjali potrebi in izzivom časa.
SKGZ mora postati vzpodbujevalec našega laičnega gibanja, posredovati in izdelati mora strategije našega nadaljnega obstoja ter se soočati z realnostmi, ki jo obdajajo. Okoli nas ni več visokih in neprodornih zidov, naša značilna samozadostnost je prenehala ob likvidaciji največje slovenske banke in posledično ob veliki krizi organiziranega gospodarstva.
Kaj nam je potem v bistvu ostalo? Naša organiziranost, naša zgodovina, naši ljudje, predvsem pa naše skupno prepričanje, da smo kot gibanje sposobni premagovati še najhujše preizkušnje in se prilagajati času in prostoru, ne da bi se zaradi tega morali odreči našim prepoznavnim znakom in vsebinam, ki so svoje korenine poglane v narodnoosvobodilnem gibanju. Zvesti smo mu, čeravno se zavedamo, da moramo odlsej glavnino naših energij usmeriti v jutrišnji dan.
Kakšna naj bo SKGZ oziroma naša narodnostna skupnost ob prehodu iz drugega v tretje tisočletje? To je največji in verjetno edini izziv, ki čaka našo manjšino in na katerega se premalo resno in strokovno pripravljamo. Bolj nas vznemirjajo vsakodnevne in sprotne problematike, kot pa razmišljanje o našem jutri, ko bodo evropski integracijski tokovi zarisali drugačen zemljevid tega območja in ko bo sam status manjšine pomenil nekaj povsem drugačnega, kot ga mi danes pojmujemo in se mu prilagajmo.
Podobno razmišljanje velja tudi glede vprašanja odnosa med Slovenijo in manjšino. Resolucija, ki jo je soglasno sprejel slovenski parlament in ki predstavlja izhodišče razvoja teh odnosov, je doslej na žalost ostala le na papirju. Strategija Republike Slovenije do svojih manjšin nima še tistega konceptualnega okvira, znotraj katerega bi se lahko reševala številna odprta vprašanja in zarisovale morebitne skupne pobude in ne samo na kulturnem, marveč tudi in predvsem na gospodarskem področju.
Likvidacija naše največje banke in posledična kriza organiziranega gospodarstva, ki ni še dosegla svojega dna, zahtevata od vseh nas – in tudi od pristojnih dejavnikov v Sloveniji – da se udejanijo določeni mehanizmi obrambe obstoječega in nadgradnje našega gospodarstva. Jasno, da gre za modele, ki ne morejo biti izraz prejšnjih. Naslanjati se morajo na jasnih izbirah in točno definiranih dinamikah, kjer se zasebno in organizirano gospodarstvo lahko prepletata in dopolnjujeta. Potrebna je torej dalekovidna strategija, v katero morajo biti angažirani vsi pristojni subjekti v zamejstvu in matični državi ter seveda tiste ustanove in sredine italijanske večine, ki so funkcionalne takšnemu razmišljanju.
Še vedno nedorečeno ostaja vprašanje skupne manjšinske zastopanosti oziroma problem nadgradnje Enotnega zastopstva. Še vedno okoli njega nekateri vihitijo različne zastave in zastavice, veliko je še demagogije in vprašljivega pojmovanja demokratičnih dinamik in pravil. Občutek imam, da med nami ni še v zadostni meri prisotno tisto razmišljanje, ki je potrebno, da bi udejanili organizem, za katerega se nismo dogovorili niti, kakšne naj bodo njegove pristojnosti in kdo naj bi ga legitimiral.
Ugotovitev, da je Skupno predstavništvo izraz naše partikularne anomalije, drži. Gre za skupek komponent civilne in strankarske družbe in za nameček se izraz ede od treh pokrajin, v katerih naša skupnost živi.
Verjetno bi okoli tega vpašanja res bilo potrebno prepustiti razmišljanje in izbire ožjemu krogu strokovnjakov, ki naj bi preučili vse aspekte tega vprašanja in bi v dogovorjenem času predlagali svoje zaključke.
Z naše strani pa se bomo trudili vzdrževati dialog s sorodno organizacijo, SSO-ejem, ker smo prepričani, da le tako lahko dosežemo tiste združevalne rezultate, o katerih smo se izrekli na zadnjem občnem zboru v Boljuncu. Sicer je tudi res, da okoli tega vprašanja obstaja še veliko nedorečenega in poenostavljanja.
Tam kjer ne potrebujemo privoljenja drugih sogovornikov, je pri delu znotraj organizacije. Tu je vse odvisno od nas, od naših članic ter od vseh skupinah in posameznikov, ki se prepoznavajo v našem gibanju.
Da naša organiziranost potrebuje določeno prevetritev in posodobitev, ni nikakršnega dvoma. Vprašanje pa je, kakšno pot ubrati, da najhitreje in najbolj učinkovito dosežemo zastavljene cilje.
V naši organiziranosti nismo še dosegli tiste kompenzativne povezavalnosti in vzajemne pomoči, ki sta potrebni, da lahko zastavimo tako zahteven načrt. Odnosi med deželno in pokrajinsko ravnjo niso še to, kar si pričakujemo. Ravno tako odprto obstaja vprašanje odnosa do nekaterih članic, predvsem tistih, ki so izraz obeh krovnih organizacij. Sicer tudi nekatere druge, ki so samo izraz SKGZ, kot denimo ZSŠDI in SDGZ, kličejo po določeni razjasnitvi vlog in odnosov.
Če ne bomo dobili ustreznih odgovorov na zgornja vprašanja, bomo s težavo lahko razumeli, kakšna je naša vloga danes in kaj naj bo SKGZ v prehodu iz drugega v tretje tisočletje.
Ravno tako nejasne, in to ne zaradi nas samih, obstajajo finančne dinamike naše organiziranosti. Za letošnje leto je SKGZ iz Slovenije dobila isto vsoto kot lani, to se pravi tretjino manj, kot je prejemala do leta 1995. V finančnem proračunu za leto 1998 bo italijanska država za približno 750 milijonov lir znižala prispevke iz zakona za obmejna področja. Spričo takšne slike, se upravičeno lahko vprašamo, koliko časa bomo vzdržali in kaj je treba storiti, da našo organiziranost postavimo na zeleno vejo.
Možne so različne variante: od prenehanja s pavšalnim sistemom pol-pol , ki v prvi vrsti penalizira SKGZ-ejevo organiziranost, do klestenja in rezanja ter zmanjšanja števila zaposlednih, do povsem drugačnega notranjega sistema strukturiranosti, ki določeno profesionalnost potiska v amaterizem in njemu večkrat posledično folkolorizacijo manjšine.
Naša naloga je, da se teh vprašanj lotimo in lotili se jih bomo, tako da bomo za njihovo rešitev poklicali zraven našo najširšo organiziranost in preverili, če smo storili vse, da se položaj lahko izboljša.
S tem v zvezi in predvsem v odnosu do matične države potrebujemo tudi solidarnost in pomoč nam bližnjih strankarskih komponent. Potrebna je širša in kvalitetnejša agregacija sil, da bodo naši pogledi prodrli v Ljubljani, kjer morajo vendarle spoznati, da investiranje v manjšino predstavlja določeno perspektivo za samo slovensko državo.
Ravno tako se bomo lotili vprašanj, ki sem jih prej omenjal in s tem v zvezi bomo dajali tudi določene pobude. Naša naloga je, da kot največja organizacija civilne družbe aktivno pristopimo k vsem problematikam in da še vedno imamo pred seboj cilj, ki nas je okrakateriziral v celotnem povojnem obdobju: skrb za obstoj in razvoj Slovencev v Italiji.
V tem smislu smo vedno delovali, gradili in postavljali temelje vsemanjšinske strukturiranosti ne ozirajo se, komu je posamezna struktura služila. Delali smo s tisto politično širino, ki je bila potrebna, da je naša manjšina postala sodoben in aktiven subjekt v tem prostoru.
Danes, ko so nam in smo si zožili pogoje za takšno delovanja, bomo vztrajali pri našem osnovnem cilju: skrbi za Slovence v Italiji. To bomo delali tako, da bomo iskali podporo in sodelovanje drugih. To bomo delali, ker verjamemo v naše gibanje in ker vemo, da je SKGZ izraz tistih vrednot in idealov, za katere so naši očetje umirali v gozdovih, naši sinovi pa si bodo z njimi utirali pot v tretje tisočletje skupaj z italijanskimi, istrskimi in furlanskimi vrstniki, ob odprtih meja in v duhu prepotrebnega medsebojnega spoštovanja.