Predstavitev knjige Jožeta Šusmelja, nekdanjega generalnega konzula v Trstu

Osamosvajanje Slovenije s »tržaške« perspektive

Slovenija kot Danska na Jadranu, Slovenija kot Švica Balkana. Takšna so bila upanja za prihodnost ob osamosvajanju Slovenije, kot sta se jih spomnila zgodovinar Jože Pirjevec in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik na predstavitvi knjige V Trstu ob osamosvajanju Slovenije izpod peresa Jožeta Šušmelja, nekdanjega generalnega konzula v Trstu – najprej Jugoslavije, potem pa Slovenije. Po osamosvojitvi se je izkazalo, da se upanja iz tega ali onega razloga niso uresničila, sta na petkovi predstavitvi knjige, ki sta jo priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Generalni konzulat RS v Trstu, z grenkim priokusom ugotavljala tako Pirjevec kot Česnik.

Diplomat Jože Šušmelj pa se je v knjigi pri opisovanju petletja na začetku 90. let, v katerem so se pisala prva poglavja v zgodovini nastajajoče Republike Slovenije, skušal držati čim bolj objektivnega pogleda, čeprav je bil v dogajanje tudi sam neposredno vpleten, je v petek pojasnil v Tržaškem knjižnem središču. »Takratno dogajanje je v Sloveniji malo poznano, zato sem se odločil, da napišem knjigo,« mozaik zgodb, kot jih je diplomat sam definirai in šaljivo dodal, da branje vseh zgodb ni nujno: »Če vas katera dolgočasi, jo lahko tudi preskočite.«

Šušmelj je najprej izpostavil pomembnost Osimskih sporazumov, na težo katerih se prepogosto pozablja. Če Italija Slovenije ne bi priznala kot legitimne naslednice Jugoslavije, bi se spet odprlo vprašanje meje in imeli bi isto ali še slabšo situacijo, kakršno imamo danes s Hrvaško, meni Šušmelj. Dotaknil se je še številnih tem, ki so v takratnem dogajanju odigrale središčno vlogo, kot so na primer bile posledice razpada Jugoslavije na gospodarsko dejavnost v Trstu ali paralelna vloga dežele Furlanije Julijske krajine pri navezovanju stikov z Jugoslavijo, ne nazadnje pa tudi odnos Slovencev v Italiji do osamosvojitve in v marsikaterem pogledu idealizirano gledanje na Jugoslavijo, ki je bilo močno prisotno na tej strani meje. Zanimivih spominov in anekdot je bilo preveč, da bi ji lahko vse povzeli, k sreči pa so zbrani v knjigi, ki se na trenutke bere kot kriminalni roman, je izpostavil avtor spremne besede Jože Pirjevec.

Minister Peter Česnik je orisal vzdušje v Avstraliji pred osamosvojitvijo RS, ko so sestankovali in zbirali denarna sredstva. Sam je v Evropo prišel 24. junija »tistega usodnega leta,« se spominja. Po pristanku v Ronkah je obiskal daljnega sorodnika v »Grignanu« (sic!), zatem pa se z vlakom odpravil v Ljubljano, kjer je nekaj časa pokalo, zatem pa se je vse pomirilo. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov delovni dan,« je Česnik prosto parafraziral znamenite besede Milana Kučana ob razglasitvi samostojnosti na ljubljanskem Trgu Republike. Česnik, ki je v vlogi ministra prvič bil v Trstu, je podčrtal vlogo slovenske narodne skupnosti v Italiji kot posrednika odnosov med RS in Italijo – vsi odnosi med Ljubljano in Rimom se začnejo, transformirajo in končajo v Trstu, je prepričan minister.

Tržaške predstavitve, ki jo je povezoval Rudi Pavšič, se je udeležil tudi prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Šušmelju je prijateljsko čestital in se spomnil, da je diplomat nadarjenost za pisanje izkazal že v študentskih letih med urednikovanjem študentskega časopisa Tribuna. Kučan je lucidno opisal zgodovinsko prelomno dogajanje iz začetka 90. let in izpostavil pomembno vlogo, ki so jo slovenska narodna skupnost v Italiji in njene organizacije odigrale pri iskanju kanalov za to, da bi slovenska resnica o jugoslovanski krizi in razlogih za razpad Jugoslavije našla svojo pot v svet. »Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikoli poplačati, a nikoli ne bomo pozabili,« je po vojni Dwight D. Eisenhower zaupal Franji Bidovec, upravnici partizanske bolnišnice, kjer so zdravili zavezniške letalce. »Poplačali niso, pozabili pa so. Tako je storila tudi Slovenija s Slovenci v Italiji,« je Kučan kritično spregovoril o mačehovskem odnosu Slovenije, ki si je z ustanovitvijo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu nekako umila roke, nanj zvalila vse stike z zamejstvom in pozabila na pomoč, ki je je bila deležna ob osamosvajanju. »Ta dolg Slovenije bo treba zapisati v zgodovinski spomin,« je prepričan Kučan. Mogoče je ravno Šušmeljeva knjiga prvi korak do tega. (maj)