Po epohalnem padcu meje manjšini pod nezaslišanim udarom

Slovenci v Italiji moramo odločno in predvsem enotno reagirati na poskus italijanske vlade, da se z drastičnim klestenjem zakonsko določenih državnih prispevkov spravi manjšinsko skupnost na kolena. Nujen je tudi skupni nastop z italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem, kateri italijanska država prav tako napoveduje huda klestenja. Obenem sta za pri tem temeljnega pomena odločen nastop matične Slovenije in najširša solidarnost italijanskih demokratičnih sil. Tako je predsednik Rudi Pavšič strnil razvejano razpravo na deželnem svetu Slovenske kulturno gospodarske zveze, ki je zasedal predsinočnjim v Gregorčičevi dvorani v Trstu. Ton razpravi je dal uvodni Pavšičev poseg, ki sta ga dopolnila predsednika organizacije za goriško in videmsko pokrajino Livio Semolič in Jole Namor. Pavšič je položaj naše skupnosti v Italiji orisal kot izredno zaskrbljujoč in to tem bolj, ker je bilo po vseh zgodovinskih premikih, zlasti padcu meje, bilo pričakovati boljši čas za manjšine. V resnici se dogaja ravno nasprotno: Manjšini v tem prostoru se potiskata na rob preživetja in se izničuje njihova vloga. Predsednik SKGZ se je vprašal, če prihaja do novega cunamija, po tistem, ki je pred desetletjem uničil manjšinsko gospodarstvo. Ogrožena so namreč vitalna področja za obstoj manjšine kor so šolstvo, finance, mediji, zaščitni zakon se ne izvaja, brišejo se že pridobljene pravice, Slovenci videmske pokrajine pa kot najšibkejši člen naše skupnosti doživljajo nezaslišan napad na lastno identiteto. Pavšič je naglasil, da terja nastali položaj odločen odgovor, glasen protest na vseh ravneh, pri katerem naj bo manjšina enotna, v solidarnostno akcijo pa je treba mobilizirati tudi demokratične sile v državi. Solidarnost pa naj Slovenci v Italiji izkažejo tudi italijanski manjšini v Sloveniji in na Hrvaškem. Predsednik SKGZ je nadalje izrazil pričakovanje, da bo tudi matična Slovenija odločno nastopila v bran manjšine, tako kot leta 2000, ko je šlo za zaščitni zakon, prehodni čas do sestave nove slovenske vlade pa naj ne bo opravičilo. Pavšič je tudi dejal, da je od prihodnje slovenske vlade pričakovati, da bodo na odločilna mesta glede manjšin postavljeni ljudje, ki dobro poznajo zamejstvo in je podčrtal, da SKGZ v celoti podpira stališče, ki ga je glede odnosov z matico sprejela Slovenska manjšinska koordinacija (SLOMAK). Rudi Pavšič je v imenu organizacije še enkrat podprl prizadevanja dijakov in podčrtal velik pomen množičnih protestnih demonstracij, posebej milijonske v Rimu. V zvezi s kritičnim položajem, ki ga doživlja manjšina, je Pavšič omenil tudi predlog o Zvezi Slovencev, rekoč, da bi v manjšina v težavah še kako potrebovala povezovalni forum, zato bo SKGZ nadaljevala delo na tm projektu, ki je po njeni oceni najbolj realističen in izvedljiv. Nazadnje je predsednik omenil tudi bližajoče se pokrajinske kongrese in deželni kongres, ki bodo za SKGZ priložnost za vsebinske in strukturne opredelitve. Razprava je bila kočljivemu trenutku primerno zavzeta in razčlenjena. V ospredju posega Jole Namor je bila ocena položaja v videmski pokrajini, kjer so se Slovenci znašli pred nezaslišanim udarom in kar težko je verjeti, da deželni svet na predlog nekaterih desničarjev z neobstoječimi argumenti posega na področje identitete ljudi in skuša zanikati realnost. Desnica očitno ni sposobna narediti nekega kulturnega koraka in razumeti, kaj je sodobno. Namorjeva je ocenila kot bistveno, da se v okviru manjšine formira skupina, ki bo razmišljala o dolgoročnem sistemu financiranja dejavnosti, kajti slednja je v sedanju dejansko blokirana, brez razvojnih možnosti. O tem, da je v kontekstu manjšine zanemarjajo nekatere realnosti in o potrebi, da se nameni pozornost potencialu razvoja v Benečiji in na Goriškem, je govoril Livio Semolič. Prav tako je Renzo Mattelig naglasil, da ni dovolj videti, kaj bo z našo skupnostjo jutri zjutraj. Razmišljati gre o tem, kaj bo najmanj čez petnajst ali dvajset let. Zanj so nekatere skupne ustanove problem, kajti kot Zveza Slovenci po svetu so bili v to »porinjeni«, čeprav so bili proti temu. Stojan Spetič ne pomni, da bi bila manjšina kdaj pod takšnim pritiskom in predmet takšne ofenzive. Desnica nam napoveduje vojno na glavnih frontah; Benečija, šola, tisk, finance. Na nobenem od teh okopov si manjšina ne more privoščiti poraza. Treba je odločno reagirati, je dajal Spetič in predlagal, naj krovni organizaciji v ta namen oblikujeta krizni štab. Naravnost škandalozno pa je pogojevanje desnice, po kateri naj bi bila zaščita manjšine odvisna od politične opredelitve. Spetič se je zavzel tudi za demonstracije na evropski ravni. Za Igorja Gabrovca je položaj res tak, da terja enotne in odločne posege, insitucionalni stiki niso dovolj, potrebna je široka mobilizacija ljudi. Strniti je treba vrste in pustiti ob strani vprašanje, če naj bo Zveza Slovencev ali Narodni svet. Če pa bo dežela sprejela vsiljeno resolucijo o posebnosti rezijanskega in beneškega narečja, se bo samo osmešila. Tomaž Ban je izpostavil dejstvo, da SSG-ju manjkajo sredstva tudi zato, ker javne uprave ne izpolnjujejo svojih obvez do njega. Če pa bi javno SSG prejemalo toliko sredstev kot zasebna Contrada, najbrž ne bi imeli problemov. Aleš Doktorič je med drugim povedal, da je treba spremeniti stil nastopanja in se okoliščinam primerno obnašati nekoliko bolj »diverzantsko«. Ni namreč čas samo za institucionalne nastope. Ace Mermolja je ugotovil, da manjšina ni pričakovala, da bo šla desnica tako daleč. V manjšini pa je treba ustvariti dobro skupno domeno. Krizni štab je potreben, a je potreben tudi skupni forum za normalne razmere. Vojko Mijot je ob tem pripomnil, da ni treba čakati na krizni štab, temveč je treba takoj ukrepati. Za takojšnjo pobudo je tudi Igor Kocijančič, ki se je zavzel za to, da SKGZ predlaga slovenski javnosti široko zasnovano akcijo. Ta vlada napoveduje vojno manjšini, a tudi EU, kot vse kaže. S to vlado pa bo po normalni poti težko kaj doseči.