Pogovor s predsednikom SKGZ Rudijem Pavšičem

PRIMORSKI DNEVNIK, 8. novembra 2009 Poljanka Dolhar Hočemo le, da manjšina raste, saj se zavedamo, da smo v veliki zamudi

Rudi Pavšič, deželni predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze je zagovornik dialoga; znotraj manjšine smo po njegovem mnenju kljub vsemu ohranili dostojanstven odnos, občasna nesoglasja niso dosegla nivoja razprtij, ki se dogajajo med koroškimi Slovenci. Kljub temu pa je prepričan, da bi v manjšini lahko marsikaj spremenili na boljše: SKGZ je zato na pot reform pripravljena stopiti tudi sama.

Na okrogli mizi v Slovenskem klubu, kjer je bil govor o manjšinski organiziranosti, ste izjavili, da bi lahko naša skupnost že danes prihranila tretjino stroškov. Kako utemeljujete to izjavo?

Če konkretneje kvantificiram, bi dejal, da gre bolj za četrtino kot za tretjino. Pri tem izhajam iz, ne bom rekel poglobljene, pa vendar dovolj resne analize stanja, ki smo jo kot SKGZ najavljali že pred leti: kljub restrikcijam, ki jih je manjšina deležna, lahko uporabo sredstev racionaliziramo, to pa nas lahko privede tudi do kvalitetnejšega pristopa v naši organiziranosti. Pri tem se lahko vsaj naslonimo na izhodišča programske konference, ki ni imela recepta, je pa le nakazala neko smer. Na tej podlagi je tudi SKGZ izdelala neka izhodišča, ki so skoraj banalna, a se še niso realizirala in to nas skrbi.

Katera pa?

Manjšina mora evidentirati svoje prioritete, saj ne more biti država, ki skrbi za vse, od asfalta na cesti do zdravstva. Ko dobimo načelno soglasje o prioritetah in perspektivah skupnosti, mora tudi organiziranost iti v to smer. Danes ugotavljamo, da imamo organiziranost, ki je hčerka preteklega časa in ima dokaj blindirano finančno pozicijo: ukrepati bi morali pred hujšo krizo, med katero so reforme težje. Po naši oceni so prioritete izobraževanje, kadrovanje mladih, povezovanje obmejnega prostora, naraščajoča dvojezična populacija, kulturni dialog, uveljavljanje našega jezika, širenje števila govorcev slovenskega jezika. Sem spada nedvomno tudi šolstvo: vprašanje je predvsem, kako lahko mlajše generacije pelješ v kontinuiteto izobraževanja in zato kadrovanja. To se v malem dogaja v goriškem KB centru: začenjamo v vrtcu in osnovni šoli z Dijaškim domom, kjer imajo razne popoldanske tečaje, nato obiskujejo knjižnico in dejavnosti Slovika do univerze in tudi po njej. To so skoraj novosti, pri nas nimamo take strukture: da jo nastaviš, rabiš tudi nekaj denarja, ki pa ga ni dovolj niti za redno dejavnost.

Od tu torej potreba po racionalizaciji.

Taka racionalizacija, ki ne bi zlomila zdajšnje realnosti, avtonomijo, nazorske poglede. Recimo en sam tednik na Videmskem, saj med Novim Matajurjem in Domom ne vidim velikih vsebinskih razlik; če imaš skupen sedež, tajništvo, aparature, ljudi seveda prihraniš, a imaš tudi večjo odmevnost. Osebno zagovarjam tudi eno založniško hišo, realistično bi verjetno ostali dve, danes pa jih imamo pet; dve hiši, ki bi pokrivali ves primorski prostor, tudi Koprsko, Zgornje Posočje …to bi spet pomenilo večjo odmevnost, a tudi povezovanje obmejnega prostora. Nikoli ne bom sprejel, da imamo dve glasbeni šoli: iz manjšinskega proračuna gre zanje skoraj 18% denarja, prepričan sem, da bi imeli isti, ali morda celo boljši učinek, če bi delovali v okrilju ene same deželne glasbene logike. V Gorici imamo dva kulturna domova, teh ne moreva zbrisati. Lahko pa bi se center Bratuž in Kulturni dom dogovorila o skupni tehnični in administrativni službi in tako začela tudi usklajevati, dopolnjevati ponudbo. Tudi druge stvari so težko razumljive. Kmečka zveza in SDGZ imata na primer dve ločeni servisni družbi za davčne prijave in podobne reči: ali se ne bi lahko združili? Tudi naše prosvetne organizacije, od ZSKD do dveh zvez cerkvenih pevskih zborov, in športna zveza bi lahko organizirale močno servisno službo. Ponavljam, to ne bi ukinjalo njihovih avtonomij. Pri prostorski racionalizaciji bi se morali zgledovati po Narodnem domu; s sobivanjem v skupnem prostoru pridobiš na finančni plati, ampak tudi ustvariš močno jedro ljudi, v katerem se rojevajo nove ideje. Primorski dnevnik pa bi se moral nujno spremeniti v pravi primorski časopis.

Z združitvijo s Primorskimi novicami?

Mislim, da združitev ni funkcionalna, sinergična logika pa ja. Če ti uspe realizirati nekaj podobnega, kar je bil projekt Primorski-Republika, seveda v pozitivnejši obliki in omejen le na primorski prostor, postaneš po mojem mnenju zanimivejši tudi za oglaševalce. In si tako zagotoviš dodatna sredstva, 200/300.000 evrov letno. Nekoč sta obe krovni organizaciji nekje na Krasu podpisali celo dokument o združitvi Narodne in študijske knjižnice in Slorija …a ni bilo nič iz tega. Evo, to so banalni in lahko uresničljivi primeri, s katerimi bi prihranili milijon evrov.

Ampak bi tudi krčili delovna mesta.

Ne bi rekel, kvečjemu jih lahko, če postaneš odmevnejši, tudi višaš. Te možnosti krčenja sploh nisem upošteval. Tu je potem še drug problem: nekaj projektov smo s pomočjo Evroservisa sicer izpeljali, do danes pa smo evropska sredstva uporabljali odločno premalo. Gotovo bi lahko z njimi letno iztržili še milijon evrov, ob tem pa se začeli resno povezovati v čezmejnem prostoru in dosegli kvaliteten vsebinski skok. Nekaj bi lahko pridobili tudi s tem, da bi naše kulturne pobude postale bolj tržne, da bi z njimi na primer gostovali. Klasika je knjiga: ta proces se pri nas ne zaključi pri bralcu, ampak v tiskarni. Naj me demantirajo s številkami, če ni res, da 50% knjig ostane v skladiščih. Tudi knjige stanejo …a tudi knjigo lahko dobro tržiš, če znaš. Razmisliti bi morali tudi o rednih sponzorstvih, ki nam jih dajejo zadružni banki in finančna družba, prav tako o športnih sponzorstvih: morda bi jih lahko bolj smiselno uporabljali. Če upoštevamo pravkar povedano, bi lahko k milijonu, ki bi ga prihranili z racionalizacijo, dodali še milijon in pol evrov: manjšina danes razpolaga s približno štirimi milijoni evrov italijanskih in okrog dvema milijonoma evrov slovenskih sredstev, katerim bi tako v prihodnje prišteli 2,5 milijona. Te resurse bi lahko investirali v nove dodatne dejavnosti, ki so potrebne tej manjšini. Ves ta proces pa zahteva seveda dogovor.

Saj res: kdo naj odloča o tem procesu?

Mi iščemo dogovor in ne odnehamo. Če ga pa ni, se ne moremo tudi sami ustaviti. Naša organizacija je po naravi reformistična, reformizem pa gre rakom žvižgat, če ga ne realiziramo. Zato bomo začeli z reformami tam, kjer utegnemo: KB center in SLOVIK, ki sta bila odvisna v glavnem od našega gibanja, smo realizirali. Razmišljamo, da bi neke vrste KB center realizirali tudi v Trstu, v številnih skupnih organizacijah pa ni vse odvisno samo od nas: če se drugi ne strinja, ne naredimo nič. Upam, da bodo razumeli, da SKGZ noče nadvlade, ampak le, da manjšina raste, saj se zavedamo, da smo v veliki zamudi.

Na prej omenjeni debati je predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka dejal, da je z manjšino vse v redu.

Težko je začeti pot, ko se že v izhodišču ne strinjaš. Tudi sam vem, da nismo med slabšimi manjšinami, prepričan pa sem, da imamo energije, ideje in ljudi, da bi lahko bili še boljši. Bojim se, da nas bo hujša finančna kriza spravila v veliko zadrego, ki je ne bomo znali upravljati: takrat bosta nastopila populizem in demagogija.

Trenutno imamo dve krizni žarišči: Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje in Slovensko stalno gledališče.

Upam, da bomo težave SSG-ja rešili na sredinem sestanku s prefektom. O ekspertizi se mi do takrat ne zdi korektno govoriti, v danih pogojih pa se mi zdi dovolj racionalna, čeprav je normalno, da ne bo zadovoljila vseh. Situacijo okrog zavoda pa doživljam kot paradoks. Ko je »eksplodirala« kriza, ni njegova usoda zanimala skoraj nikogar: kljub temu, da ni bil naša članica, smo se odločili, da ga skušamo rešiti in torej kriti primanjkljaj. Predlagali smo zadrugo uslužbencev, a je niso sprejeli. Druga možna rešitev je bila prodaja večjemu italijanskemu zavodu, na koncu smo se določili, da ga skuša rešiti SLOVIK. Danes pa se zdi, da smo edini krivci …ampak odločiti smo se morali med izgubo 22 delovnih mest ali situacijo, ko so 3 mesta na prepihu.

Med prioritetami ste omenili kadrovanje: se vam ne zdi, da pomembna mesta v manjšinskih ustanovah večkrat zasedajo ljudje brez ustrezne profesionalnosti, ki ostajajo direktorji kljub temu, da povzročajo »luknje«?

Gotovo so bile narejene kadrovske napake. Že leta zagovarjam dva koncepta, ki bi lahko izboljšala stanje: vodilni kadri ne bi smeli imeti stalne službe, ampak pogodbeno. Ob tem bi morali profesionalizirati upravne svete, v njih bi morali sedeti honorirani ljudje, ki se spoznajo na določeno temo, saj ni mogoče, da so v ustanovi vse funkcije plačane, vodilna pa ne …Tako se ljudje ne čutijo odgovorne, z lahkoto se zbirokratizirajo. Tudi mi bi morali uvesti tak sistem: tistim, ki dosežejo finančne in vsebinske rezultate, tistim, ki znajo priti do odjemalcev (bralcev, gojencev, abonentov) pogodbo podaljšaš, ostalim pa ne. Tudi če se SKGZ poruši, ne bodo zato krive uslužbenke, ampak bom moral reči: dragi Rudi, s tabo nekaj ni v redu …

Stojan Spetič je v intervjuju za naš dnevnik dejal, da ostaja manjšina v glavnem statist.

Z njim se ne strinjam v celoti. Z Rimom in politiko bi se morala pogovarjati politika: sprašujem se, kaj delajo politiki …ko pa krovni organizaciji prevzameta tudi politično odgovornost, ju politika obtoži vmešavanja. Res pa je, da v tej državi opozicija nima manevrskega prostora in da je povsod na oblasti desnica: danes je Slovenija resnično najmočnejši adut. Osebno se ne počutim statist, opravili smo veliko poti, tudi če jih nismo vseh zabeležili s tiskovnim sporočilom. Res je, da se zaščitni zakon premika prepočasi. Istočasno pa smo sami tudi odgovorni, če se v zvezi s točkami, ki smo jih dosegli, nič ne dogaja. Štirideset let smo se borili za slovensko sekcijo Tartinija: nimamo je še, a dejstvo, da se sedaj tu lahko začne postopek naše prisotnosti, je imelo manjšo odmevnost od vaške šagre. Isto velja za dvojezične izkaznice, ali za sredstva, ki jih javne uprave lahko izkoristijo za vidno dvojezičnost: milijon evrov je ostal neuporabljen. To je paradoks naše skupnosti: ko smo razdraženi zganjamo halo, ko imamo sredstva, ne postavimo niti svojih tabel.

Kako si to razlagate?

S sindromom, ki se imenuje: dokler nimamo, smo pripravljeni na boj, ker smo bili vzgojeni v protestnem momentu. Kar nimamo, prikazujemo kot življenjsko važno, ko pa tisto dosežemo, se nam ne zdi več tako pomembno. Če bi bilo važno, bi imeli tisoče osebnih izkaznic, z javnimi upravami bi komunicirali v slovenščini, izpolnjevali prijave in obrazce v slovenščini …

To najbrž delajo Samo Pahor in njegovi somišljeniki, ki so te pravice zahtevali že zdavnaj. Zdi pa se mi, da jih javno mnenje ni podpiralo.

Strinjam se, javno mnenje pa je treba tudi ustvariti. Tu spet manjka skupno omizje, ki bi evidentiralo prioritete in na primer izdelalo načrt uveljavljanja manjšinskih pravic. Krovni bi nato lahko opravili operativno delo, mediji, v prvi vrsti Primorski dnevnik, pa bi morali redno spodbujati bralce v to smer. Tudi Repubblica stalno ponavlja tistih deset vprašanj, marketinška poteza pač. Če reklamiraš, če daš človeku občutek, da ni sam, je uveljavljanje pravic lažje.

Problem manjšine torej ni samo pomanjkanje sredstev: tu je tudi vprašanje prioritet, če bomo kot skupnost vlagali v uveljavljanje pravic, ali morda v dodatno jezikovno pomoč učencem slovenskih šol?

Seveda. In kot sem omenil, v goriškem dijaškem domu to tudi delamo: otrokom iz mešanih družin nudimo jezikovno znanje, ki bi ga doma ne dobili. Ampak v Primorskem dnevniku sem bral tudi mnenje, da bi morali v šolah skrbeti samo za čistokrvne Slovence. Takega mnenja jaz ne bi objavil.

Pluralnost mnenj pač.

Repubblica ne objavlja vseh mnenj, Libero niti. Časopis mora imeti vizijo, zagovarjati zelo široko, konstruktivno politiko, ne more pa biti "zbiralec" za vse, ker potem ljudje težko razumejo, kje so. Primorski je res časopis vseh, a se nismo vsi enako borili zanj. To je jasno tudi iz seznama članov zadruge in naročnikov. Zato ne nosijo vsi iste odgovornosti in ne morejo imeti istih pretenzij. Res je Primorski plačan iz javnih sredstev, a to velja tudi za druge naše medije …tudi za tiste, ki postanejo pred volitvami popolno strankarsko glasilo. Zato ne sprejemam floskule, da je Primorski od vseh in da imamo vsi pravico ….

Mislite, da bi volitve v manjšini lahko dale zagon reformam?

Ko bi imel percepcijo, da so volitve rešilne, bi takoj začel agitirati zanje. Morda grešim, a mislim, da volitve odpirajo preveč vprašanj. Na primer, kdo bi se lahko vpisal v volilne sezname; s katerimi instrumenti bi zahtevali spoštovanje izidov in sprejetih odločitev … Predvsem pa se bojim, da bi med nas prinesle permanentno napetost in nezdravo konkurenco; bojim se, da bi postali kot Koroška. Še vedno verjamem v dogovarjanje, v ohranjanje nekega dostojanstvenega odnosa. Volitve se lepo slišijo, ker so demokratične, volja ljudstva … tudi Rusi so govorili o volji ljudstva, a je niso najboljše upravljali. Mislim, da bi bila dovolj dobra volja, ker pa ne verjamem več v določene stvari, bomo kot rečeno začeli uvajati spremembe tam, kjer je mogoče; čas bo pokazal, ali je bila pot pravilna. Tudi sam počasi spravljam papirje, svojemu nasledniku pa bi rad pustil čim manj problemov …gotovo ne toliko kot so me pričakali ob prihodu v ta urad.