Benečija in Posočje morata biti enoten prostor

Slovenski minister Gorazd Žmavc se je v Robidišču sestal s predstavniki SKGZ in SSO

Benečija in Posočje morata biti enoten prostor

V Robidišču o sodelovanju in ohranjanju beneške duše

Severna Primorska je polna naravnih in kulturnih biserov, je med svojim obiskom v Bovcu poudaril predsednik slovenske vlade Miro Cerar. Eden od takih posebnih biserov Zgornjega Posočja je vas Robidišče v Breginjskem kotu, tik ob meji z Italijo, kjer se je v ponedeljek, 6. marca, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc s svojimi sodelavci sestal s predstavniki slovenskih krovnih organizacij SKGZ in SSO, županom Občine Kobarid Robertom Kavčičem, Zdravkom Likarjem ter Simonom Škvorom in Stašo Mesec, ki sta mu predstavila vas in naprezanja za njeno oživitev. Srečanje na odmaknjenem robu Slovenije je bilo priložnost za pogovor tudi o sodelovanju med Benečijo in Posočjem, ki delita skupno usodo.

Na tem območju je velik interes po sodelovanju, po ohranjanju beneške duše, ki jo predstavljajo dediščina, jezik, arhitektura, tradicija. Ni lahko, a ne bomo vrgli puške v koruzo, je gostom povedal Simon Škvor, ki je s partnerico Stašo Mesec obnovil domačijo, s katero sooblikuje turistično ponudbo v vasi. V njej sta uredila tudi manjšo galerijo stvarne dediščine, kjer je Staša Mesec predstavila zgodovino Robidišča in naprezanja za razvoj vasi in okolice. V Robidišču zdaj stalno živi le sedem ljudi, potem ko jih je bilo na začetku prejšnjega stoletja približno 230, leta 1948 190, leta 1953 pa 130. Do leta 1965 so imeli tudi svojo šolo, sicer pa so se preživljali z živinorejo in z njo povezanimi dejavnostmi. Izseljevanje se je nato še pospešilo, tako da je bilo. leta 1973 prebivalcev le še 33, leta 1976 pa je potres porušil center vasi. Ob osamosvojitvi je bilo tu 19 ostarelih prebivalcev, saj se je zadnji otrok v vasi rodil leta 1980 (aprila se bo rodil njegov potomec), nato pa so se počasi z raznimi delovnimi tabori in v sodelovanju s KD Stol začeli zavzemati za to, da bi se ohranila kulturna identiteta Robidišča. Nov zagon jim je dal predvsem padec meje. Zdaj imajo ekološko kmetijo, krajina se je nehala zaraščati, zgled Topolovega pa jim je pokazal, kako lahko obnovijo stare hiše. Računajo lahko na pomoč potujoče trgovine, ki prihaja v vas iz Podbrda in je lep primer sodelovanja med zapostavljenimi obrobnimi kraji. V obliki razpršenega hotela nudijo gostom 30 ležišč, lani pa so zabeležili na primer 1000 nočitev (največ iz Nemčije). Prirejajo kamnoseške in restavratorske delavnice za mlade, sodelujejo z različnimi izobraževalnimi ustanovami ter skušajo na inovativen način oživiti vas. Lep primer je še kamišibaj, pripovedovanje pravljic s pomočjo risb, ki jim omogoča tudi ohranjanje ustnega izročila. V bodoče pa nameravajo v ta project vključiti tudi rezijanske pravljice in pripovedi iz Nadiških dolin v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo. Radi bi uredili še neke vrste izseljeniško hišo s črno kuhinjo, a se spopadajo s problemom razpršenega lastništva. Izzivov je še in še, kar zadeva sodelovanje z italijansko stranjo, pa so poudarili potrebo, da bi uredili zemljevide in opise tamkajšnjih pohodniških in kolesarskih poti tudi v slovenščini in angleščini.

Predstavitev Robidišča in načrtov za prihodnost, ki vključujejo predvsem mlade, je povsem fascinirala ministra Žmavca, ki je ta kraj označil za simbol povezave z Benečijo in dodal, da je treba z odpiranjem meja ustvariti širši slovenski turistično-gospodarski prostor. Pri tem pa je poudaril pomen vlaganja v manjše lokalne stvarnosti, kjer pride do izraza identiteta krajev. Z njim se je strinjal tudi Robert Kavčič, ki se je zavzel za čezmejne projekte, s katerimi bi spodbujali skupen razvoj tega območja, pri čemer pa mora Slovenija razumeti, da življenje ni povsod tako kot v Ljubljani.

Podobno so razmišljali tudi predstavniki SKGZ (Rudi Pavšič, Luigia Negro in Marino Marsič) in SSO (Walter Bandelj, Anna Wedam in Franca Padovan). Opozorili so na demografsko stanje v Nadiških dolinah, kjer živi samo šest tisoč ljudi, vse več Slovencev pa je zdaj v nižinskih predelih, ki niso vključeni v območje, kjer se izvaja zaščitni zakon. Za boljše sodelovanje bi bila nujna koordinacija javnih upraviteljev vzdolž meje, ki bi lahko z vsakodnevnimi stiki pomagala, da se najdejo primerni odgovori na potrebe ljudi. Primarna skrb manjšine pa je ohranitev slovenskega jezika, pri čemer ima veliko vlogo šola, sodelovanje in skupni projekti pa omogočajo tudi ohranitev dediščine in turistični razvoj, so še povedali na srečanju, ki se je zaključilo ob sproščenem klepetu, saj so se v Robidišču vsi počutili kot doma.

Novi Matajur, 8. marec 2017