Poseg Rudija Pavšiča na proslavi 100-letnice Narodnega doma v Trstu

Narodni dom je narodotvorni simbol Slovencev na Tržaškem, v Furlaniji Julijski krajini in slovenskega naroda nasploh. Sodi v tisti epos-zgodovino zaradi katere smo to, kar smo: Slovenci. Simbolno vrednost mu dajeta dva dogodka. Pred 100-leti so Slovenci zgradili sodoben Narodni dom v središču Trsta, ker so povsem legitimno želeli biti v mestu protagonisti v jezikovnem, kulturnem, gospodarskem in tudi političnem življenju. S tem dejanjem so želeli naši predniki prerasti podobo kmečkega in na pol civiliziranega ljudstva, kot smo bili večkrat zaznamovani in zaradi tega tudi potisnjeni na rob. Narodni dom je narodni simbol, ker ga je leta 1920 tuja sila požgala z namenom, da udari v srce slovenski narod. Tuja sila je dobivala jasno podobo: bila je to fašistična oblast. Požig Narodnega doma pa je pomenil predpremiero velike tragedije, kjer naj bi Slovenci skupaj z drugimi evropskimi narodi igrali vlogo nemočne žrtve. Ni bilo tako. Mi smo se uprli. Razpleti tragedije, ki so vodili v zatiranje in vojno z vsemi grozotami in posledicami pa so zapustili solze in grobove vsem: zmagovalcem in poražencem, Slovencem in Italijanom, okupatorjem in osvoboditeljem, tistim, ki so bili na pravi strani in tistim, ki so zabredli v tragično zmoto. Zaradi omenjenih razlogov ne potrebujemo morečih podaljškov predstave in manipulacijo s spominom. Mi potrebujemo katarzo, imenujmo jo spravo ali kakorkoli že, vendar potrebujemo očiščenje. Ne gre za pozabo, ampak za voljo, da bomo spomin razumsko obvladali in da ne bomo njegovi sužnji. To je predpogoj za drugačno prihodnost mesta, dežele, Slovencev in Italijanov, Slovenije in Italije in vseh tistih ljudi in narodov, ki so se znašli v peklenskem vrtincu, ki je rastel iz ognjenih zubljev Narodnega doma. Koristno bi bilo torej spravno dejanje, ki pa ne sme izključiti nobenega protagonista tiste zgodovine, ki je objektivno skupna, čeprav gledajo nanjo različni ljudje in skupine z različnimi očmi. To pomeni, da ne sme obiti Slovencev in naših simbolov. Katarza pa pomeni tudi pričetek nove hoje v prihodnost. Tudi zaradi Narodnega doma ni možno spregledati slovenske prisotnosti v srcu Trsta, naše zgodovine in sedanjosti v mestu. Za Italijane in Slovence bo nadalje očiščevalno uveljaviti pravice Slovencev in zaščitni zakon. Bistveno bo skupno vključevanje v širjenje Evrope, upoštevanje dejstva, da je Slovenija članica Evropske unije, skratka, bistveno bo dokončno normalizirati odnose med sosednjimi državami in narodi, med Slovenci in Italijani ter spraviti med zgodovinske zablode strupen antagonizem, ki so nam ga podtaknili fašizem in drugi ekstremizmi, nikakor pa ne spontana volja tu živečih ljudi. To sta v bistvu povedala v Trstu tudi predsednik Ciampi, v Ljubljani pa predsednik Drnovšek. Smo torej pred tem domom zato, da kličemo k očišcenju duše in pameti in da za nas in za mlade prebijemo ledene skorje, ki žal, še vedno, zamrzujejo v mestu v zalivu odnose med ljudmi in skupnostmi. Tega preprosto nočemo več. Naj bo neka predstava zaključena in naj nas očisti katarza dobre in poštene volje biti končno skupaj.