Slovenci smo zgodovinsko prisotni na tem srednjeevropskem prostoru in smo danes naseljeni na približno trideset kilometrov širokem pasu, ki teče vzdolž italijansko-slovenske meje od Trbiža do Milj. Prisotni smo v treh pokrajinah Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine: na Tržaškem, Goriškem in Videmskem.
Organizirano delovanje Slovencev na današnjem italijanskem teritoriju se je začelo v drugi polovici 19. stoletja v obliki čitalniške kulture in narodnobuditeljskega delovanja. Svoj višek je organiziranost dosegla v prvih desetletjih 20. stoletja. V naslednjih dveh desetletjih je fašistična diktatura ukinila in zatirala vse slovensko delovanje v Italiji. Zametki današnje družbene podobe Slovencev v Italiji so se začeli takoj po drugi svetovni vojni, po letu 1945.
Status italijanskih državljanov slovenske narodnosti obravnavajo iz pravnega in zgodovinskega vidika številni zakoni in zgodovinske listine. Najvišji notranji pravni akt je italijanska ustava, ki se v šestem členu obvezuje, da bo s posebnimi normami ščitila jezikovne manjšine. Status jezikovne manjšine dodeljuje Slovencem v Italiji zakon 482/1999, ki ščiti zgodovinske narodne manjšine v Italiji, zakon 38/2001, ki specifično opredeljuje pravice in pravni položaj slovenske narodnostne skupnosti, ter deželni zakon 26/2007, ki med drugim priznava vlogo Slovenske kulturno-gospodarske zveze in v 5. členu vsebuje seznam organizacij slovenske narodnostne skupnosti.
Skozi desetletja zavedne aktivnosti smo Slovenci v Italiji razvili obširen družbeni sistem. Temelj ohranjanja in razvijanja slovenskega jezika so državne šole s slovenskim učnim jezikom. Družbeni sistem sestoji iz gospodarskih struktur s finančnimi družbami do socialnih in izobraževalnih ustanov pa vse do kulture in informiranja.
