Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003
Bojan Brezigar
Pred zaključkom konference bi rad popravil svojo nerodnost in predstavil Larisso Borghese, ki sedi na moji desni in nima lističa z imenom, je predstavnica SSO iz Beneške Slovenije. Drugo informacijo, ki jo posredujem, je ta, da je bila programska konferenca odprta vsem in kdor je želel, je dvignil prijavnico in prišel. To je veljalo za vse Slovence, tako je bilo napisano v medijih in večkrat poudarjeno. Nekateri so se tega poslužili, številni, prijavljenih je bilo približno 150, udeležilo se jih še več, če upoštevamo vse, ki so prišli prej oz. kasneje. Nekateri se tega niso poslužili, ampak so drugače prispevali k uspehu te programske konference, npr. Slovenska prosvetna gospodarska skupnost, s podpisom dr. Borisa Gombača, ki je po naključju prav danes sporočil tisku, vendar ne PD, to smo izvedeli od drugih medijev, da je 5. novembra prijavil sodišču predsednika SKGZ Rudija Pavšiča in člana deželnega vodstva SSO Damjana Paulina, češ da nista v svojstvu članov deželne komisije sporočila komisiji vsote prispevkov, ki naj bi jih prejeli organizaciji od Urada za Slovence po svetu pri Zunanjem ministrstvu RS. Čisto mimogrede: te vsote so bile navedene, objavljene, povedane v DZ in se ne motim, za tisto leto, na katero se to nanaša, so bile tudi objavljene v celoti skupaj z vsem seznamom v PD. Nekateri ljudje pač po svoje prispevajo k uspehu programske konference. Mislim, da je prav, da sem vas o tem obvestil, ker boste lahko brali v časopisih. Neprimerno bi bilo, da ne bi tega izvedeli že danes.
Sergij Pahor
Najprej se zahvaljujem vsem tistim, ki še vztrajate na svojih mestih. Ker je bil to maratonski tek, da smo lahko izpeljali to programsko konferenco v celoti. Bili smo preveč optimisti, ko smo mislili, da bomo prej zaključili. Vsaka zamuda vleče drugo. Vsekakor hvala za udeležbo. Brezigar je že ugotavljal prisotnosti, vendar mislim, da je bila splošna udeležba precej višja od tiste, ki jo je navedel, ker se občinstvo menjavalo. Nekateri so prišli samo dopoldne, drugi popoldne. Že ta podatek dokazuje, da smo občutljivi za to problematiko, da nam je pri srcu in da znamo skupno gledati naprej. To je ena osnovnih ugotovitev te programske konference, ki se bo končala 28. novembra, ko bomo podali zaključke, sprejeli dokument, v katerem bomo strnili vse ugotovitve in priporočila in ko se bomo znova sestali s predstavniki drugih manjšin. Vsekakor mene je zelo zadovoljila ugotovitev, da se uveljavlja misel o skupnem predstavništvu, … glavna ugotovitev. Ne bom povzemal misli, ki so jih izrekli posamezni diskutanti, ker tega je preveč, niti zaključkov in priporočil raznih poročil, ker bi bilo nesmiselno podaljševanje. Vsi bomo lahko to še enkrat prebrali in razmislili. Ta programska konferenca bo dala pobudo za to, da se bo to razmišljanje nadaljevalo v tem duhu, ki je potreben za vsako manjšino, ki je podvržena vsem težavam, nevarnostim, ki so značilne za manjšine. Manjšina nima drugih sredstev kot to, da sama razmišlja o svoji usodi, da sama išče v sebi moči za preživetje in razvoj. Bistveno je za nas doseči ne samo preživetje manjšine, ampak predvsem razvoj, da bodo nove generacije ob novih ugotovitvah, v novih razmerah, ob novih težnjah, ki se pojavljajo v naši javnosti, skupaj z ostalim svetu, imele moč, da vztrajajo v zvestobi do tistih temeljnih vrednot, ki so značilne za slovenski narod in našo kulturo. Veliko sem si zapisoval, po pravici povem, da sem potem omagal, ugotovitve, ki so prišle iz ust diskutantov in poročevalcev. Lahko rečem, da je rdeča nit, ki je vodila skozi celotno programsko konferenco. To je skrb za samozavedanje, za to, da se zavedamo, da je vse odvisno od nas in da bomo lahko preživeli samo, če bomo znali najti in izslediti v nas samih tiste moči, ki so potrebne, da obstanemo. Zato še enkrat hvala lepa vsem. Predajam sedaj besedo Rudiju Pavšiču, da še sam pove svoje misli, ki jih je zabeležil med to programsko konferenco.
Rudi Pavšič
Teh misli ne bom v tem trenutku izpostavil, ker bi bilo predolgo. Izhajam iz treh konceptov: dejstvo, da smo se tokrat prvič zbrali skupaj različni subjekti te manjšinske organiziranosti, kar se doslej ni še nikoli v povojnem času zgodilo, da bi vse te opcije bile skupaj in skupaj razpravljale o samih sebi. Meni se to zdi že velik dogodek za naš prostor. V tem času in tega dne smo slišali veliko razmišljanj, predlogov nekatere konkretnejše, druge le nakazane okvire. Slišali smo tudi razmišljanje nekaterih, ki bi želeli, da bi se ti predlogi čimprej uresničevali, drugi pravijo, da je treba še malo počakat in razmisliti. Skratka različne hitrosti glede tega. Tudi to se mi zdi normalno ali logično, če potem se bomo vsi usmerili na tisto pot, ki jo je danes pokazala programska konferenca. Ob tem, kar je povedal Pahor, da obstaja rdeča nič, zabeležil še drugo, ki se mi izrednega pomena in gre v smislu tega, kar smo želeli s to programsko konferenco. Na vseh področjih našega družbenega življenja je prišla na dan potreba po tem, da se ustvarja skupno razmišljanje za skupno bodočnost: skupni forumi, skupna omizja, skratka vedno združevalni moment te manjšine. Mislim, da smo s tem prekoračili zgodovinski trenutek, ko je med nami veljalo obratno pojmovanje: ločevanje med nami zato, da bi bili uspešni, vsaj tako smo mislili. Ta proces se seveda ne bo rešil ne v treh, ne v šestih mesecih. Trajalo bo nekaj časa, na nekaterih področjih bomo uspeli prej doseči ta rezultat, za druga bo treba počakati. Če pa pomislimo, da smo potrebovali skoraj 60 let, da smo prišli do te sinteze hotenj, potem se mi zdi normalno in logično, da bomo lahko še nekaj časa počakali, da se te stvari udejanjijo in da bomo kot skupnost lahko načrtovali bodočnost za našo in predvsem za mlajše generacije, ampak tudi, kot smo slišali iz zadnjega sklopa, ne samo za mlade. Naša skupnost je namreč celovita. Nakazana mora biti skrb tudi tistim, ki niso več tako mladi. Z naše strani bomo skupaj razmislili in analizirali vse to, kar je bilo danes povedano, naša skupina bo pripravila zaključen dokument, ki ne bo obvezujoč. Nič ne more biti obvezujoče, še zakoni včasih koga ne obvezujejo. To je z moralnega vidika dokument, na podlagi katerega se bomo premikali, nekdo bo uporabljal za svojo dejavnost celoten dokument, drugi bodo v tem časovnem presledku razmislili in preštudirali, kako te stvari boljše udejanjiti. Ta dokument, ki ga bomo predstavili čez dva tedna v Trstu, bo nekakšen vademecum za našo manjšinko organiziranost. To se mi zdi že drugi uspeh, ki ga skupaj beležimo. Tretji uspeh, ki bi ga morali nujno zabeležiti, je tisto, o čemer sem spregovoril na začetku. Vse to, o čemer smo danes razpravljali, vse to, kar razmišljamo danes in vsak dan v naših društvih in organizacijah, ne bomo sposobni realizirati, če v manjšini ne ustvarimo, nimamo enega omizja, ki bi predstavljalo manjšino v celoti in ki bi izluščilo osnovne potrebe manjšine in skupaj jih zagovarjati navzven. Če nimamo tega omizja, potem ves projekt, ki ga imamo s programsko konferenco, z vsebinskega vidika se ne bo udejanjil, kajti ko bomo prišli v končnico, v trenutku, ko bo treba nekaj realizirati, če bodo nasprotna in različna mnenja med raznimi komponentami manjšine, tudi rezultata ne bo. Zato smatram in upam, da bomo čimprej dobili dogovor znotraj obeh krovnih in dali pobudo za prva srečanja z vsemi komponentami, da razmislimo o tem skupnem predstavništvu. To je naloga, ki nas časa v naslednjih mesecih tudi zaradi tega, ker smatram, da je to urgentna pobuda, ki jo moramo speljati. S tem se zahvaljujem ne samo vsem današnjih poročevalcem in diskutantom, temveč vsem tistim, ki ste v vseh teh mesecih veliko vložili v to programsko konferenco. Dovolite mi, da izrabim priložnost za dve posebni zahvali. Ena gre Sloriju za veliko pomoč, ki jo je nudil v raznih oblikah, da smo lahko speljali. Zahvalil bi se tudi Igorju Gabrovcu, ki si je naložil na hrbet vso organizacijsko delo te programske konference od začetka do konca.
Bojan Brezigar
zaključi zasedanje z zahvalo uslužbencem Centra L.Bratuž.