Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003
Rudi Pavšič, predsednik SKGZ
Programska konferenca se uokvirja v čas in prostor, ki ga zaznamuje izredna dinamičnost, ki je posledica udejanjanja pomembnih integracijskih procesov. Članstvo Slovenije v Evropski uniji, določitev teritorija, na katerem se bo izvajal zaščitni zakon, Slovencem bolj prijazne krajevne uprave, začenši z Illyjevo koalicijo na Deželi FJK, konkretizacija Evroregije ter večja povezanost manjšin ob meji, so znaki, ki naši skupnosti ponujajo priložnosti, ki jih doslej še ni nikoli imela. Mislim, da ne pretiravam, če povem, da Slovenci v Italiji nismo še nikoli bili deležni tako pozitivnih pokazateljev, ki nas silijo, da tudi znotraj naše stvarnosti izberemo najprimernejše poti zato, da bomo lahko odigrali vlogo osebka v novem kontekstu. Napako bi storili, ko bi videli sebe le na robu sprememb, ki so v teku. Iz študij namreč poznamo pojav, ko se skušajo manjšine umikati modernizacijskim procesom, ker se bojijo, da ogrožajo njihovo identiteto. Zapiranje v na videz varne rezervate pomeni beg pred stvarnostjo in nevarno drsenje v smeri folklorizacije. Programska konferenca naj bo torej priložnost, da preverimo, kaj vse lahko postorimo sami, da bomo v koraku z novostmi, ki zaznamujejo naš bodoči prostor brez meja. Dejstvo, da je sodelovanje med krovnima organizacijama postalo nekakšna stalnica v življenju in delu zamejske civilne družbe, ter ugotovitev, da naša skupnost ni bila še nikoli tako vidno prisotna v politično-administrativnih sredinah – pomislimo le na pet slovenskih deželnih svetovalcev ter na pomembne odborniške odgovornosti in številčno prisotnost v nekaterih krajevnih upravah – so razlogi za optimističen pogled vnaprej, ki nam nalaga nove in večje odgovornosti. Manjšina potrebuje čimbolj celovit načrt za svoje nadaljnje življenje in za določitev lastne vloge v tem prostoru, ki bo postal vse pomembnejši in eden od središčnih v razširjeni Evropi, pod pogojem, da bomo sposobni oblikovati primerna izhodišča in kvalitete. Manjšina potrebuje takšno organiziranost in takšno predstavništvo, ki bosta sposobna udejanjiti nastavljene načrte, ki bodo nujno sad dogovorov in skupnega hotenja. Vse bolj se torej kaže potreba po Skupnem predstavništvu, ki naj bo sinteza pluralne manjšinske stvarnosti. Nevarnost je namreč, da se v lastni majhnosti in zaradi nje ob vseh besedah sodelovanja in enotnosti v bistvu drobimo v vse manjše vrtičke. Tudi to je lahko dokaz težave pri sprejemanju novih izzivov. Na uvodnem srečanju Programske konference smo ponudili predlog za novo vsemanjšinsko zastopstvo, ki bi pomenilo sinergijo in obenem sintezo med civilno družbo in stvarnostjo, ki je izraz slovenskih političnih komponent oziroma javnih upraviteljev. Predlog je naletel na različne odmeve, vendar bi veljalo še enkrat razmisliti, če obstajajo razlogi, da ga tako ali drugače uresničimo oziroma če obstaja za nekaj takega širok interes ali ne. Uresničevanje zaščitnih norm ne sme in ne more potekati na osnovi nedogovorjenih pobud in v logiki škodljive konkurenčnosti. Sposobni moramo biti za dogovorjene pobude, znati moramo evidentirati prioritete in jih v interesu čim širšega kroga ljudi tudi uresničiti. Potrebujemo konstruktiven odnos do deželne uprave in pričakujemo si, da bo Dežela FJK izglasovala zakon, ki bo okvirno urejal tudi manjšinska vprašanja in priznal SKGZ-ju in SSO-ju vlogo, ki jo odigravata znotraj naše skupnosti. Ne vidim pa možnosti za rezultate, če bomo že mi kupčkali potrebe in zahteve ter jih v razpršenem neredu nosili na mizo deželne uprave. Dokončno se moramo posloviti od manjšinskega “sistema”, ki je sovpadal s časom, ki je danes že zgodovina. Ne moremo in ne smemo torej ostati zasidrani v modelih, ki niso ne aktualni in ne uspešni. Mislim na obdobje, ko je bila manjšina del velikih ideoloških spopadov, razklana navznoter ter močno pogojena od zunanjih narodnih in mednarodnih faktorjev. Programska konferenca naj jasneje zabeleži naše realno stanje na različnih področjih in naj bo sposobna pozitivnih izbir, ki edine lahko učinkovito začrtajo skupno bodočnost. Uspešnost konference pa bo odvisna tudi od moči, ki jo bosta imeli pobudnici pri uresničevanju nakazanih oziroma sprejetih sklepov. Tako SKGZ kot SSO sta organizaciji civilne družbe, ki imata na voljo samo dialog in potrpežljivo prepričevanje najrazličnejših subjektov: manjšinskih in izvenmanjšinskih. Skratka, ne bomo uspešni z močjo, ampak z duhom in pametjo. Tudi v odnosu do Slovenije bo treba izbrati določeno strategijo in jo začeti uresničevati. To velja v odnosu do kulture in športa, a tudi v gospodarstvu. Potrebujemo celovito vizijo, jasne predloge in razumeti moramo, da tistega pričakovanega romantičnega odnosa matica-manjšina ne bomo dočakali, ker je zunaj vsake racionalne logike. Ljubljani moramo ponujati takšne predloge, ki težijo h kvaliteti in ki presegajo logiko domačega vrtička. Ljubljana pa mora najti za svoje manjšine inštrumente, da bomo sposobni uresničiti potrebno povezavo med matico in manjšinami v sosednjih državah. V tem smislu smo si prizadevali, da smo kot manjšina del nacionalnega kulturnega programa, saj se slovenski kulturni in narodnosti prostor ne zaključita v Sežani ali pri Rdeči hiši. V desetletju, ki je za nami, to preprosto dejstvo ni bilo samoumevno in tudi jutri ga bo potrebno vztrajno in kakovostno uveljavljati. Spoštovani, v nadaljevanju konference bomo imeli priložnost, da spregovorimo o številnih pogledih naše manjšinske razvejanosti. Razmišljali bomo in odločali, kako bo naravnana naša organiziranost in kakšno vlogo želimo imeti v tem prostoru, ki ga je preteklost zaznamovala z vojno in železno zaveso, današnjost pa se odpira sodelovanju in skupnemu načrtovanju. Ne zamudimo priložnosti ter imejmo sposobnost, da iz naše pluralnosti izluščimo to, kar nas povezuje in nas dela vsebinsko bogato in perspektivno skupnost.
Sergij Pahor, predsednik SSO
S programsko konferenco stopa slovenska manjšina v Italiji na višjo razvojno stopnico, ki naši narodnostni skupnosti zagotavlja več samozavesti in znatno več samozavedanja. Dobili bomo sliko nekega stanja, kar nam bo dalo možnost, da bolje spoznamo sami sebe, odkrijemo naše močne in šibke točke, zasledimo pot iz zagat, ki so dostikrat neizogibne, pa tudi da najdemo in izkoristimo možnosti, ki bodo zagotovile preživetje sedanjim in razvoj novim rodovom. Gledati moramo naprej, ker je sicer gotovo, da nismo najbolj nesrečna manjšina v Evropi, a je obenem tudi res da smo, kot več ali manj vse manjšinske skupnosti, izpostavljeni resnemu tveganju izginotja. Številke, o katerih neradi govorimo, in demografsko upadanje, ne pričajo v naš prid. Na teritoriju bomo sicer še dolgo vztrajali, a obstaja nevarnost da postanemo vse bolj maloštevilna folklorna skupnost, ki bo privlačevala zanimanje kot eksotični pojav in bo predmet skrbi in več ali manj pozornega negovanja javnih upraviteljev. Nevarnost je, da ne bomo subjekt, ki je sposoben misliti in ki hoče skrbeti sam zase. Ne smemo izročati drugim lastne usode, saj smo samo mi merodajni za sodbo o tem, ali smo več ali manj zadovoljni. Moč za to moramo najti sami, preživetja nam ne morejo zagotoviti – sami po sebi – niti zaščitni zakon niti še tako izdatna materialna sredstva. Tradicionalni identiteti moramo dati nove oblike in nove vsebine. Zato je bila potrebna ta programska konferenca. S poročili, ki so jih v tem dobrem letu dela pripravile delovne skupine in posamezniki ter doprinosi današnjih razprav o posameznih temah, bomo dobili analizo stanja, sliko, ki bo lahko več ali manj popolna in prepričljiva, morda tudi izzivalna, morda jo bomo celo označili kot spodbudno, a bo vendarle samo analiza, ki bo bolj malo pomenila, če je ne bomo pravilno razumeli, razložili in po njej tudi sklepali. Vzeti jo moramo kot podlago za zaključke, kot napotek za izdelavo strategije preživetja na eni strani in za spodbujanje razvoja in deasimilacije na drugi. To bo postavilo povsem nove, nam doslej nepoznane probleme in bo terjalo nove, izvirne in izzivalne prijeme za utrjevanje skupnosti. Manjšina se bo spreminjala. To seveda ne pomeni popuščati v upravičenih zahtevah. Pol stoletno čakanje zaščitnega zakona nas je utrudilo, zato je potreben zagon, ki bo vlil novih moči, domišljije in optimizma v naše dejavnosti. Programska konferenca mora zato živeti naprej, postati mora trajen proces, s katerim bomo še naprej sistematično razmišljali o sami sebi kot o skupnosti, ki terja svoje mesto – z vsemi dolžnostmi in pravicami – v javnem življenju v državi Italiji in posebej v deželi Furlaniji -Julijski krajini, pa tudi pozornost, skrb in pomoč v matici Sloveniji. Vsa postopnost v izvajanju zaščite ne sme postati opravičilo in pretveza za nova zavlačevanja. Naši politični zastopniki bodo morali biti na to še posebej pozorni in jim bodo izsledki konference prišli zelo prav. Potreben je dogovor z deželno in krajevnimi upravami za konkretne korake v izvajanju zaščite, ki bodo vlili zaupanje pripadnikom naše narodne skupnosti. Naše politične sile in krovni organizaciji morajo postati garanti te nove, nam naklonjene situacije, da ne bo ostalo pri lepih besedah. Potrebno bo pospeševati sodelovanje, izdelavo skupnih projektov in tudi združevanje sredstev, da bomo dosegli maksimalni učinek ob obveznem spoštovanju pluralizma in avtonomije posameznih zvez, ustanov in društev. To predpostavlja, da bo moralo sodelovanje zasledovati skupno dobro ob kompromisih, ki ne bodo nikogar ogrožali in nikogar omejevali. Premalo nas je, da bi si lahko dovolili nezadovoljstvo in slabo kri ali celo nepotrebne polemike. (etutorworld.com) Ustvariti moramo tako ozračje, da se bomo lahko zanesli drug na drugega. Doseči tako zrelost pomeni, da moramo soglasje iskati najprej med sabo, med vsemi komponentami v naši razčlenjeni – in fragmentarni – politiki, med našimi najrazličnejšimi, tudi javnimi ustanovami, kulturnimi društvi, v gospodarstvu, športu, v cerkveni skupnosti. Delati moramo torej korake, ki so možni in dosegljivi. Prav glede javnih ustanov – prvenstveno na področju šolstva – je dialog do sedaj le stežka stekel. Napočil je čas, da se tega lotimo z zavestjo spremenjenih razmer ob bistveno večji – čeprav še nepopolni – avtonomiji šol, da ne bomo zamudili priložnosti ob zavesti, da je sodobna javna slovenska šola temeljni podstavek bodočih pripadnikov manjšine, ki morajo spoznati – skupaj z njihovimi starši – da manjšinska šola ni žrtev, pač pa pridobitev. Gospodarstvu bi morali dati roko, da bo našel primerne partnerje v matici, s katerimi bi lahko izkoristili naš potencial dvojezičnosti in poznanja italijanskega trga in zakonodaje Tako bo lahko spet ustvarjal tista delovna mesta, s katerimi bomo lahko na našem teritoriju zadržali mlade ne da bi morali zaradi tega žrtvovati svoje ambicije. Podobno velja za vsa druga področja, o katerih bo tekla razprava na konferenci, ki bo s svojimi zaključki dobrodošla tudi javnim krogom v Sloveniji, da bodo bolje spoznali dejansko stanje manjšine in po svoji strani poskrbeli za take razmere, ki bodo naklonjene ponovnemu zbliževanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh meje, ob čemer ne bomo smeli pozabiti na nalogo, za katero je manjšina še posebej poklicana, da postavlja mostove med narodoma, med manjšinama, med kulturniki, med podjetniki, med športniki skratka med vsem prebivalstvom ob meji, ki je nekoč ni bilo in je v kratkem spet ne bo več. Manjšino, njeno politično zastopstvo in njene organizacije čakajo torej velike naloge. Programska konferenca je lahko koristno sredstvo, da pogledamo vase, a hkrati tudi razširimo obzorja in da se sproščeno lotimo tudi sveta okoli nas. Vsem voščim , da bi ob tem skupnem razmišljanju imeli čimveč koristi. S programsko konferenco stopa slovenska manjšina v Italiji na višjo razvojno stopnico, ki naši narodnostni skupnosti zagotavlja več samozavesti in znatno več samozavedanja. Dobili bomo sliko nekega stanja, kar nam bo dalo možnost, da bolje spoznamo sami sebe, odkrijemo naše močne in šibke točke, zasledimo pot iz zagat, ki so dostikrat neizogibne, pa tudi da najdemo in izkoristimo možnosti, ki bodo zagotovile preživetje sedanjim in razvoj novim rodovom. Gledati moramo naprej, ker je sicer gotovo, da nismo najbolj nesrečna manjšina v Evropi, a je obenem tudi res da smo, kot več ali manj vse manjšinske skupnosti, izpostavljeni resnemu tveganju izginotja. Številke, o katerih neradi govorimo, in demografsko upadanje, ne pričajo v naš prid. Na teritoriju bomo sicer še dolgo vztrajali, a obstaja nevarnost da postanemo vse bolj maloštevilna folklorna skupnost, ki bo privlačevala zanimanje kot eksotični pojav in bo predmet skrbi in več ali manj pozornega negovanja javnih upraviteljev. Nevarnost je, da ne bomo subjekt, ki je sposoben misliti in ki hoče skrbeti sam zase. Ne smemo izročati drugim lastne usode, saj smo samo mi merodajni za sodbo o tem, ali smo več ali manj zadovoljni. Moč za to moramo najti sami, preživetja nam ne morejo zagotoviti – sami po sebi – niti zaščitni zakon niti še tako izdatna materialna sredstva. Tradicionalni identiteti moramo dati nove oblike in nove vsebine. Zato je bila potrebna ta programska konferenca. S poročili, ki so jih v tem dobrem letu dela pripravile delovne skupine in posamezniki ter doprinosi današnjih razprav o posameznih temah, bomo dobili analizo stanja, sliko, ki bo lahko več ali manj popolna in prepričljiva, morda tudi izzivalna, morda jo bomo celo označili kot spodbudno, a bo vendarle samo analiza, ki bo bolj malo pomenila, če je ne bomo pravilno razumeli, razložili in po njej tudi sklepali. Vzeti jo moramo kot podlago za zaključke, kot napotek za izdelavo strategije preživetja na eni strani in za spodbujanje razvoja in deasimilacije na drugi. To bo postavilo povsem nove, nam doslej nepoznane probleme in bo terjalo nove, izvirne in izzivalne prijeme za utrjevanje skupnosti. Manjšina se bo spreminjala. To seveda ne pomeni popuščati v upravičenih zahtevah. Pol stoletno čakanje zaščitnega zakona nas je utrudilo, zato je potreben zagon, ki bo vlil novih moči, domišljije in optimizma v naše dejavnosti. Programska konferenca mora zato živeti naprej, postati mora trajen proces, s katerim bomo še naprej sistematično razmišljali o sami sebi kot o skupnosti, ki terja svoje mesto – z vsemi dolžnostmi in pravicami – v javnem življenju v državi Italiji in posebej v deželi Furlaniji -Julijski krajini, pa tudi pozornost, skrb in pomoč v matici Sloveniji. Vsa postopnost v izvajanju zaščite ne sme postati opravičilo in pretveza za nova zavlačevanja. Naši politični zastopniki bodo morali biti na to še posebej pozorni in jim bodo izsledki konference prišli zelo prav. Potreben je dogovor z deželno in krajevnimi upravami za konkretne korake v izvajanju zaščite, ki bodo vlili zaupanje pripadnikom naše narodne skupnosti. Naše politične sile in krovni organizaciji morajo postati garanti te nove, nam naklonjene situacije, da ne bo ostalo pri lepih besedah. Potrebno bo pospeševati sodelovanje, izdelavo skupnih projektov in tudi združevanje sredstev, da bomo dosegli maksimalni učinek ob obveznem spoštovanju pluralizma in avtonomije posameznih zvez, ustanov in društev. To predpostavlja, da bo moralo sodelovanje zasledovati skupno dobro ob kompromisih, ki ne bodo nikogar ogrožali in nikogar omejevali. Premalo nas je, da bi si lahko dovolili nezadovoljstvo in slabo kri ali celo nepotrebne polemike. Ustvariti moramo tako ozračje, da se bomo lahko zanesli drug na drugega. Doseči tako zrelost pomeni, da moramo soglasje iskati najprej med sabo, med vsemi komponentami v naši razčlenjeni – in fragmentarni – politiki, med našimi najrazličnejšimi, tudi javnimi ustanovami, kulturnimi društvi, v gospodarstvu, športu, v cerkveni skupnosti. Delati moramo torej korake, ki so možni in dosegljivi. Prav glede javnih ustanov – prvenstveno na področju šolstva – je dialog do sedaj le stežka stekel. Napočil je čas, da se tega lotimo z zavestjo spremenjenih razmer ob bistveno večji – čeprav še nepopolni – avtonomiji šol, da ne bomo zamudili priložnosti ob zavesti, da je sodobna javna slovenska šola temeljni podstavek bodočih pripadnikov manjšine, ki morajo spoznati – skupaj z njihovimi starši – da manjšinska šola ni žrtev, pač pa pridobitev. Gospodarstvu bi morali dati roko, da bo našel primerne partnerje v matici, s katerimi bi lahko izkoristili naš potencial dvojezičnosti in poznanja italijanskega trga in zakonodaje Tako bo lahko spet ustvarjal tista delovna mesta, s katerimi bomo lahko na našem teritoriju zadržali mlade ne da bi morali zaradi tega žrtvovati svoje ambicije. Podobno velja za vsa druga področja, o katerih bo tekla razprava na konferenci, ki bo s svojimi zaključki dobrodošla tudi javnim krogom v Sloveniji, da bodo bolje spoznali dejansko stanje manjšine in po svoji strani poskrbeli za take razmere, ki bodo naklonjene ponovnemu zbliževanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh meje, ob čemer ne bomo smeli pozabiti na nalogo, za katero je manjšina še posebej poklicana, da postavlja mostove med narodoma, med manjšinama, med kulturniki, med podjetniki, med športniki skratka med vsem prebivalstvom ob meji, ki je nekoč ni bilo in je v kratkem spet ne bo več. Manjšino, njeno politično zastopstvo in njene organizacije čakajo torej velike naloge. Programska konferenca je lahko koristno sredstvo, da pogledamo vase, a hkrati tudi razširimo obzorja in da se sproščeno lotimo tudi sveta okoli nas. Vsem voščim , da bi ob tem skupnem razmišljanju imeli čimveč koristi.
Razprava
Edvin Švab
Spoštovani, mislil sem izpostaviti naslednji dve glavni misli že na prvi konferenci na Padričah. Gre predvsem za vizijo, ki je bila danes že omenjena, in za skupno zastopstvo. Prebral bom samo nekaj vrstic iz pogleda, vizije na probleme našega življenja narodne manjšine v italijanski republiki. Kaj naj bi bila naša vizija? Reči moram, da sem te stvari tako strnil, da sem dal le nekaj postavk, ker smatram, da je prav, da o tej viziji in o skupnem zastopstvu razpravljamo vsi, ampak morajo predvsem mlajši rodovi, ki, kot pravi predsednik Pavšič, ju bodo udejanjali. Vizija življenja slovenske narodne manjšine v republiki Italiji:
– ohranjevanje pripadnosti slovenski identiteti z željo dobrega obvladovanja slovenskega jezika, tu misli na pogovorni jezik, da se ga uporablja tudi v javnosti brez kakršnekoli zadrege;
– odpravljanje morebitnih občutkov manjvrednosti in prikrivanje v javnosti svojih značilnosti, kot so slovenski jezik, slovenski priimki in drugo, kar lahko v javnosti potrjuje, da pripadamo sicer zelo odprti manjšini, ampak neki avtohtoni značilnosti tega ozemlja;
– razviti med Slovenci navezo solidarnosti;
– predstavništvo narodne manjšine naj zajame vse slovenske dejavnosti in posamezne Slovence, ki prostovoljno pristopijo v skupno Združenje ali Zvezo ali Svet, to se pravi delati aktivno in si to zaupanje bodisi organizacij bodisi Slovencev tudi dnevno potrjevati predvsem z delom in z rezultati dela;
– naša narodna manjšina v Italiji naj izbere za svoj simbol sovensko zastavo, s katero se bodo prepoznavali Slovenci v mejah republike Italije in s katero nas bodo prepoznavali tudi drugi, da smo tisti del slovenskega naroda, ki živi v mejah republike Italije, v tistih mejah, ki nam danes ne dovoljuje dvojezičnih izkaznic.
Narodno združenje Slovencev v Italiji – NZSI, Associazione nazionale degli Slovenci in Italia – ANSI:
– si mora čimprej pridobiti juridični status;
– organizirati si mora praktični servis za oporo pri delovanju vsakovrstnih dejavnosti;
– poskrbeti mora za vsestransko informacijo italijanske in slovenske javnosti o življenju slovenske narodne manjšine, najti mora obliko informacij tudi za Evropsko unijo;
– v primeru nespoštovanja zapisanih pravic poseči pri državnih, deželnih in krajevnih organih v smislu republiške ustave, evropskih zakonov in Listine o človeških pravicah;
– priznava vsa italijanska, evropska in druga načela, ki utrjujejo odnos in omikane odnose med ljudmi ter ohranjajo mir.
Na koncu nekaj opazk na robu: Združenje komunicira z vsemi s precizacijo, da so Slovencem nasprotne stranke nasprotniki Slovencev in zato negativni del italijanske družbe. Dokaze za to je dalo obdobje fašizma. Združenje bo znanstveno beležilo vse diskriminacije in neizpolnjevanje zakonov glede enakopravnosti in zaščite slovenske narodne manjšine storjene s strani države, posameznikov in drugih. Tudi o teh stvareh moramo beležiti ne bom rekel aktivistično, da je potem stvar polemik, ampak prav znanstveno, da se lahko na najrazličnejših ravneh od te dvorane do prosvetnega društva na terenu do evropskega parlamenta lahko obravnava zelo kulturno, ampak odločujoče, da se pozna, da so posledice pozitivne za nas.
Damjan Terpin, odbornik goriške občinske uprave
Oglašam se na povabilo predsedujočega kot predstavnik Goriške občine. Nisem bil povabljen k temu dogodku ne kot odbornik in še manj kot politični tajnik edine slovenske stranke v Italiji. Kljub temu se mi je zdelo važno, da pridem sem in da sodelujem v tej pomembni razpravi v argumentih, ki so ključni za bodočnost naše manjšine. Če govorim kot predstavnik goriške uprave, vam prinašam najprej pozdrav Goriške občine, za kar me je župan posebej zaprosil, in v svojem osebnem imenu vas lepo pozdravljam in voščim dobro delo. Kot imenovani odbornik za manjšinske zadeve na tej občini in politični tajnik stranke SSk bi se želel dotakniti nekaterih konkretnih zadev, ki so bile deloma že nakazane, deloma moram priznati, da bi si pričakoval večjo poglobitev, zlasti ker je v programu zapisano, da bo govora o pravni osnovi in njenem uresničevanju. Mislim, da je to ena od ključnih zadev, ki nas v tem trenutku zanimajo, predvsem ob današnji vesti, da v finančnem zakonu za leto 2004 italijanska država ne namerava krajevnim upravam, kulturnim društvom in organizacijam sicer da, dodeliti niti evra. To po moji oceni enostavno pomeni neuresničevanje zaščite, pomeni brisanje zaščitnega zakona. Vsakdo, ki se je kdaj resno spopadel z javno upravo in si prevzel odgovornost javnega upravljanja, tu vidim g.o Premolin, podžupanjo, g. župana Lavrenčiča, kolega Marinčiča, dobro ve, da se brez finančnih sredstev v javni upravi da narediti zelo malo ali pa nič. Nekaj si izmišljamo, čaramo, kot je goriško okence, ki smo ga prisiljeni ustvariti iz niča, saj nismo doslej dobili ne iz zakona 38/01, ne iz 482/99 dejansko v blagajno Goriške občine niti evra. Prav v teh dneh je Dežela nakazala nekaj denarja za leto 2001, skratka situacija je tragična. Mislim, da je eden ključnih problemov finansiranje tega zakona. Lahko imamo lepe zakone, ki jih bomo imeli v okviru, iz njih ne bomo mogli ničesar narediti. Mislim, da smo skušali na Goriški občini nekatere stvari vsaj premakniti naprej, posebno me zanimajo kot upravitelja zaključki, ki bodo iznešeni na področju šolske problematike, čeprav ne bi želel odpirati tega vprašanja, ki bo predmet kasnejše razprave, zlasti zato, ker načrtujemo v tem času dokončno ureditev za nižjo srednjo šolo Trinko v Gorici v okviru ureditve prostorov vseh mestnih srednjih šol. Kar se tiče manjšinskih, naših zadev, bi se želel dotakniti problema skupnega predstavništva. Če večkrat sem povedal in vztrajam pri stališču, da skupno predstavništvo funkcionira in zaživi, če je dejansko odraz tega, kar je dejansko stanje v tej manjšini. Mislim, da predlog, ki je bil svojčas iznešen, ni zaobjemal v popolnosti tega. Govoril bom za svojo stranko. SSk ni le ena od strank, ki jo volimo Slovenci, je pa edina slovenska stranka v Italiji in ena redkih manjšinskih konkretno organiziranih političnih institucij. Nismo edini, tega si nismo nikoli domišljali, je pa ena od teh. Mislim, da mora katerikoli predlog o skupnem predstavništvu to dejstvo upoštevati. V kolikor ne bo tega upoštevalo, se bojim, da skupno predstavništvo ne bo funkcioniralo in osebno sem prepričan, da ga moramo imeti. Problem je, da smo politično razdeljeni, strankarsko. To je dejstvo. Včasih se bojim, da ga preradi opevamo, dajemo temu preveč pozitiven naboj. Mislim, da so uspešne manjšine, to ponavljam stalno, znale ta problem preboleti v tako imenovanih zbirnih strankah. Ne moremo prenašati tukaj drugih modelov. Stanje je pač takšno, kakršno je. Zgodovina nam je dala nek pečat. Gledati pa moramo naprej. Če gledam ljudi, ki danes tukaj sedijo, se generacijska prenova v manjšini počasi opravlja, verjetno so perspektive za naprej. Dejstvo pa je, kot je dejal predsednik SKGZ, da smo danes v zelo pozitivni situaciji glede na našo številčno prisotnost v javnih upravah, politiki. Upoštevati pa moramo dejstvo, da je to splet pozitivne slučajnosti, četudi smo za to delali, ampak to nam ni dano za naprej. Če bi Illy izgubil na volitvah, bi verjetno danes ne bi bilo tam pet ljudi, morda eden ali celo nihče. To pomeni v perspektivi, v kolikor ne znamo tudi na političnem področju, ko so volitve, ki so ključni element, ključni moment dogajanja v javnem življenju, od tistega trenutka dalje je odvisno pozitivno ali negativno življenje in bodočnost naše manjšine, narediti koraka naprej, se bojim, da smo v perspektivi obsojeni na to, kar je bilo rečeno, na vrtičkarstvo, razcepljenost, ki nam ne bo prinesla koristi. Dovolil bi si tudi apel, da razmislimo za naprej v tem smislu. Zbliževanje krovnih organizacij je ključni moment in spodbuda v tem smislu, ostajam pa prepričan, da je treba doseči še neko dodatno implementacijo tega. Zaradi omejenosti časa bi se tu ustavil. Čelim vam in si želim uspešno delo in kot sem že povedal, si posebno pričakujem izsledke šolske komisije tudi zato, da bomo javni upravitelji, prepričan iz celotnega sklopa argumentov, ki bodo tukaj obravnavani, dobili koristne podatke in napotke za svoje delo.
Marko Marinčič, odbornik goriške pokrajinske uprave
Vsi lepo pozdravljeni, vse lepo pozdravljene v mojem in v imenu pokrajinske uprave. Mislim, da je Rudi Pavšič obelodanil bistven problem, ki zadeva javne uprave, ko je poudaril potrebo po povezovanju, po skupnem nastopanju, da ne bi prihajalo do razprševanja moči ter do nepotrebne in škodljive konkurenčnosti. Mislim, da imamo pred sabo nekaj konkretnih in nujno perečih problemov, ki bi se jih morali vsi skupaj čimprej lotiti. Zaradi tega je pravilno, da izdelamo skupno strategijo z obema krovnima organizacijama in najbrž v okviru zbora izvoljenih predstavnikov. Načeti moramo problem strategije za izvajanje zaščitnih norm, saj imamo odobrena dva zakona. Kot je pravilno poudaril Damjan Terpin, šele sedaj prihaja prvi denar iz zakona št. 482, ki je bil odobren pred približno štirimi leti. Izgledi za zakon št. 38, naš zaščitni zakon, niso nič boljši prav zaradi najnovejših vesti o finančnem zakonu. To je prvi problem, ki ga moramo skupaj načeti. Mislim, da je potreben skupen nastop vseh krajevnih uprav, ki so zainteresirane in ki so vključene v seznam, ki ga je izdelal paritetni odbor. Poleg tega so tukaj še drugi problemi, gre za tiste dele zakona, ki jih lahko začnemo takoj izvajati. Tudi tukaj moramo sestaviti prioritetno lestvico, se dogovoriti, da skupaj izborimo konkretizacijo teh predpisov. Konkretno mislim na vračanje Trgovskega doma v Gorici in Narodnega doma v Trstu. Tudi tu je koristno in potrebno, da povežemo sile in da skupno nastopimo, ker izkušnje zadnjega časa so pokazale, da nepovezano nastopanje ne obrodi konkretnih rezultatov, ampak lahko vodi v tveganje, izzigrivanje s strani državne uprave pri reševanju teh problemov. Druga zadeva je preseganje meje. Mislim, da se moramo kot manjšina vsi skupaj resno soočiti s tem problemom, sicer 1. maj prihodnjega leta, k sreči, ne še bo odločilni mejnik za spremembo v tem prostoru, ker na ta izziv nismo vsi skupaj še dovolj pripravljeni. 1. maja bo odpadla carina, sprostili se bodo v glavnem blagovni in finančni tokovi, velikih konkretnih sprememb v vsakodnevnem življenju pa ne bo še. Zato bo najbrž pomembnejši mejnik domnevno 1. januar 2007, ko lahko pričakujemo, da bo meja dejansko odpravljena kot fizična pregrada in bo z vstopom Slovenije v schengensko območje odpravljena kontrola na meji, in ko bo Slovenija že v območju evra, se pravi bo tudi s skupnim denarjem ta prostor še bolj povezan, ko naj bi se rešili še nekateri drugi problemi s tem v zvezi. To postavlja tudi nas kot manjšino pred velik izziv. Večkrat je bilo že postavljeno vprašanje, ali bo sploh umestno govoriti še o manjšini ali se ne bomo Slovenci, ki živimo v prostoru, ki ga ne ločuje več meja in bistveno razlikovali na zamejske ali matične Slovence. Mislim, da je to res, to ne bo avtomatično, ta prehod bo nekaj časa trajal, ampak se moramo začeti takoj konkretno pripravljati na to, da ne bomo več živeli v nekem manjšinskem ribniku, ampak bomo morali vsi skupaj zaplavati v odprtem morju, kjer bomo imeli večji manevrski in življenjski prostor ter izpostavljeni nevarnosti, da nas požrejo večje ribe in da se ulovimo v mreže in druge nevarnosti, ki jih danes v tem ribniku ni. Vsekakor je to pozitiven izziv v smislu, da se moramo pripraviti postati zanimivi. Danes na prvi strani Pd Saško Koren nakazuje lep primer s športnega področja, ko je manjšina zanimiva, ko dosega kvaliteto in vrhunske rezultate. Ni rečeno, da moramo biti povsod vrhunski, povsod pa moramo biti kvalitetni in zanimivi za prostor, kateremu ponujamo svojo specifiko. Če ostanem pri športni prispodobi, to ne pomeni samo rekordov, vrhunskih atletov, pomeni dobre trenerje, določanje specifične športne panoge, kjer lahko izstopamo, da bogatimo ta prostor s specifično prisotnostjo. To velja za športno in za druga področja manjšinskega življenja. Vsi skupaj se moramo predvsem na ravni civilne družbe zavzeti v tej smeri.
Črtomir Špacapan
Spoštovano predsedstvo, spoštovani udeleženci te programske konference, dovolite, da vas v novi funkciji prvič pozdravim in vam zaželim uspešno delo. Kljub soboti je udeležba kar izdatna in prepričan sem, da bo razprava zelo plodna in bo prinesla zaključke, ki jih boste kasneje spremenili v dejanje in oblikovali na zaključni konferenci. Če oba posega predsednikov krovnih organizacij sta mi bila v tem sivem sobotnem dopoldnevu zelo všeč, ker sta bila naravnana vnaprej, sta bila optimistična. Gotovo je, da optimizem ta trenutek najbolj potrebujemo, kljub temu da so pogoji, ki jih je dosegla slovenska manjšina v zadnjem obdobju, bistveno boljši in bistveno drugačni, kot so bili pred časom. Moram pa reči, da se ponavadi takrat, ko pride manjšina ali ko se v nekem okolju oblikujejo pogoji za dobro delo, velikokrat zgodi, kar se je v sosednji Avstriji, da se je manjšina potem razbila. To ne bi smeli nikakor ponavljati v tem okolju, kajti spori, ki so se pojavili na Koroškem že imajo posledice ne samo med samo manjšino, ampak tudi v odnosih našega Urada, vlade in pomoči, ki jo bo Slovenija nudila tej skupnosti. Prepričan sem, da se to tu ne bo zgodilo. Tudi zaradi tega je ta konferenca zelo pomembna, da se kljub različnim pogledom, ki morajo biti in ki so ponavadi v vsakem okolju, kjerkoli živimo, strnemo takrat, ko je treba nastopati tako do matične države, ki je v zadnjem letu kljub kritikam, ki so bile, če se spominjate tudi posvetovanje, ki smo ga imeli v Državnem zboru, našem parlamentu, le oblikovala stališče do manjšin, ne samo stališče v pravnem in seveda moralnem smislu, temveč tudi v gospodarskem in v smislu pomoči, ki jo nudi država Slovenija manjšinam tako ob meji kot Slovencem, ki živijo nekoliko dlje od nas. Gotovo je od kvalitetnih programov, ki so bili omenjeni v uvodnih posegih odvisno tudi, koliko bo Slovenija na vseh ravneh priskočila na pomoč slovenski manjšini. Poleg tega mislim, da je treba preseči meje v tem smislu, da se ta trenutek usmerijo naši pogledi tudi na Evropo in na tisto pomoč Evrope, ki jo v vsakem primeru tako institucionalno kot tudi drugače nudi manjšinam povsod po svetu. Vemo, da velikokrat radi rečemo, da so manjšine bogastvo in bodo to tudi ostale. Prepričan sem, da je nov veter, ki je zavel na političnem področju tu na našem območju izjemno pozitivno vplival tudi na pogoje, ki jih ima slovenska manjšina, čeprav je uresničevanje zakonodaje, ki je bila mukotrpno sprejeta, v zadnjem času prepočasno, vsaj po mnenju velikega števila predstavnikov manjšine, uresničuje. Vendar tudi tu mislim, da je treba imeti potrpljenje, prvi koraki so bili narejeni in prepričan sem, da bo šlo tako tudi naprej. Tudi sodelovanje ob meji, ki se je v Gorici zelo razmahnilo v zadnjem obdobju, bi morali preslikati na celotno slovensko-italijansko mejo, ne samo na to območje, kjer vemo, da je sedaj zaradi spleta okoliščin veliko lažje sodelovati. V novi funkciji si bom prizadeval, da bo s strani slovenske države namenjena manjšini še večja pozornost, predvsem gospodarskemu povezovanju, in pričakujem, da se bodo ti pozitivni trendi, ki so se oblikovali tu, v tem okolju prenesli tudi na Tržaško, na gornje Posočje in povsod tam, kjer živijo Slovenci. Čelim vam res uspešno in plodno današnjo programsko konferenco. Prepričan sem, da boste v nizu teh posvetovanj, ki ste jih imeli, oblikovali vsebinsko dober projekt za slovensko manjšino v naslednjem desetletju.
Mario Lavrenčič, doberdobski župan
Prisrčen pozdrav vsem skupaj! Izrazil bom samo nekaj misli. Začel bom z ugotovitvijo: ko smo se srečali na lanski konferenci, smo črnogledo ugotavljali, kaj se bo s to manjšino dogodilo v bodočih mesecih, ker smo bili v trenutku, ko Paritetni odbor ni bil še sestavljen, ko nismo znali, kako se bodo te stvari zaključile. Danes smo pred dejstvom, da je Paritetni odbor zaključil svoje delo in da smo vsi zadovoljni z zaključki, do katerih je prišel. Poudariti moram predvsem to, da smo do tega prišli ne samo zato, ker smo se vsi Slovenci zanimali, trudili in vlagali vse svoje moči, da bi dosegli dobre rezultate, ampak ker so nam demokratične politične sile in demokratični upravitelji stali ob strani ter pripomogli, da smo do njih prišli po demokratični poti s soudeležbo vseh, slovenskih in italijanskih, komponent. To je izredno pozitivno in prav takšno vzdušje je nastalo med vsemi nami, med Slovenci in Italijani, če izvzamemo tiste, ki so bili vedno proti nam in proti tem zaključkom. Mislim, da ga moramo vzgajati naprej in voditi. Druga misel je vloga, ki jo imajo krajevne avtonomije in izvoljeni slovenski predstavniki pri izvajanju zaščitnega zakona, ojačitvi in graditvi slovenske prisotnosti v FJK. Pred nami so zanimivi izzivi, o katerih smo že večkrat govorili. K novemu deželnemu statutu in uredbi novega volilnega deželnega zakona bi dodal še tretji organizem, ki ga predvideva deželni zakon št. 15. Gre za skupščino krajevnih avtonomij, ki je v tem trenutku tudi za nas Slovence izredno pomemben organ. Lahko bi ga primerjali z bodočim, predvidenim ali zaželjenim senatom italijanske republike, ki naj ga sestavljali deželni predstavniki. Poleg skupščine naj bi bil v bodoče svet krajevnih avtonomij organ, četrti v okviru deželnih inštitucij, z izredno vlogo. Do sedaj je v tem organizmu vedno sedel slovenski predstavnik, slovenski župan, vendar je bilo to le ugodno naključje. Kot smo si zastavili problem, da naj bi v okviru deželnega sveta bila zagotovljena izvolitev slovenskega predstavnika, bi si morali tudi za ta organ zamislili proceduro, preko katere bi imeli zagotovljeno predstavništvo slovenskega župana. To je bodoče slovenskih in italijanskih izvoljenih svetovalcev. To postavljam kot problem, ki ga bo treba rešiti, ker je pred nami reforma krajevnih avtonomij, za katero kroži osnutek, ki tega vprašanja ne primerno uredi. Mislim, da ga bo treba proučiti in primerno rešiti. Smatram in mislim, da se vsi z mano strinjate, da je izredno potrebno, da v vseh organih in institucijah sedi tudi Slovenec, tako da prinaša vanje vse težave in zahteve slovenske problematike. Tretja misel: skupno predstavništvo. O tem sem se že izrekel na začetni konferenci v Trstu. Mislim, da je potrebno, četudi moramo do njega priti zelo oprezno in pozorno. Takrat je bilo rečeno, naj bi bili osnova zanj slovenski izvoljeni predstavniki v javnih upravah od parlamenta do najmanjše občine in do mestnih okrožjih. Mislim, da to drži, razen če ne najdemo sistema, da ima lahko vsak Slovenec možnost izraziti svoje mnenje, kar je zelo težko in celo neizvedljivo. Mislim, da bi bili slovenski upravitelji dobra osnova poleg ostalih komponent civilne družbe in politične raznolikosti, ki se danes uveljavlja v naši manjšini za oblikovanje skupnga zastopstva. Kot vemo, ni več ne politične strukture in niti strukture civilne družbe, če jo lahko tako imenujem, kot smo je bili navajeni nekoč. Danes se razvija svet, politika in tudi Slovenci v okviru tega razvoja iščemo in dobivamo ustrezne pozicije, rešitve, ki mogoče niso enake, kot niso bile pred leti. V tem smislu je potrebno, da se te organizacije in ta raznolikost vključi v to predstavništvo. Vsekakor vem, da problem ni lahek in da ga je treba začeti z veliko opreznostjo. Dejal bi, da bi lahko bila osnova, predstavljena takrat v Trstu, podlaga, na kateri graditi to možnost rešitve.
Tamara Blažina, deželna svetovalka
Prisrčen pozdrav vsem prisotnim! Skušala bom biti kratka tudi zaradi tega, ker marsikaj od tega, kar sem mislila povedati, sta že storila že doberdobski župan Lavrenčič in pokrajinski odbornik Marinčič. Tudi s svoje strani pozdravljam to konferenco, ker mislim, da je katerikoli moment, ko imamo priložnost, da razpravljamo o našem položaju in dejavnosti, dobrodošel in da bodo izsledki te konference prav gotovo pomembni za vse tiste, ki v manjšini delajo, in za vse tiste javne upravitelje, izvoljene predstavnike, ki bi morali ravno na teh podlagi izvajati svoje delo. Omenila bi tudi oba uvodna posega. Bila sta zelo pozitivna in brez odvečnega besedičenja, predvsem pa sta fokalizirala osnovne probleme, s katerimi se ta čas manjšina ukvarja. Glede tega bi tudi sama opozorila na nujnost, da imamo neko skupno omizje, kjer se dogovarjamo predvsem o prioritetah, o tem, kaj je najnujnejše. Vemo, da je veliko, vprašanj, ki so vezana na izvajanje zaščitnega zakona, ampak tudi siceršnja, ki zadevajo našo notranjo organiziranost. Če ne pride do tega dogovora, tvegamo, da ni nekega organskega reševanja problemov. Ne gre za iskanje primatov posameznika, skupin, ampak gre za to, da izpostavljamo probleme zato, da jih rešujemo. Ni več časa le za izpostavljanje problemov, ki tako ostajajo vedno odprti, čas je, da delamo, da stvari rešujemo. Mislim, da glede tega vprašanja bi bil predlog, ki je bil postavljen sicer že pred dvema letoma o skupnem predstavništvu, kot je bilo že povedano, dobra osnova za to, da se pride do tega cilja. Čeprav se vsi s tem ne strinjajo, imajo danes javni upravitelji pomembno vlogo v družbi. Vemo, kako se te stvari rešujejo tudi na deželni ravni. Državna in deželna zakonodaja dajeta ravno krajevnim upravam, ki so konec koncev najbliže občanom, prebivalcem, velike pristojnosti na vseh področjih, od šolstva do kulture in do upravljanja teritorija, ki je v tem oziru zelo pomemben argument. Tudi v naši manjšini je potrebno, da se tem krajevnim upravam daje potrebno mesto, vlogo in se za to skupaj z organizacijami civilne družbe skuša iskati najboljše rešitve, ki so po eni strani vezane navzven, na izvajanje zaščitnega zakona. Po drugi strani je nujno iskati skupni jezik tudi pri reševanju notranjih problemov manjšine oz. tiste, ki bodo sicer danes obravnavani, kot so vprašanje šolstva, našega gledališča itd. Mislim, da je potrebno, verjetno ta del posega sodi na konec zasedanja, potem ko bomo slišali izsledke vseh raziskav na posameznih področjih, glede katerih je potrebno iskati nove rešitve in inovativne pristope ter se dogovarjati o načinu reševanja. Drugo vprašanje, za katerega bi rada pritegnila pozornost, je gradnja sožitja. Mislim, da je nujno v tem času, ko rešujemo naše probleme, ki ponavljam, niso samo naši, da jih socializiramo, se dogovorimo tudi z italijanskimi izvoljenimi predstavniki, z italijansko civilno družbo. Mislim, da bi morali več v gradnjo sožitja. Vtis imam, da z nekaterimi našimi potezami v sredstvih javnega obveščanja, mogoče ne delamo v to smer, s katerimi v zadnjem času včasih ustvarjamo pregrade, ki nam ne rabijo, da pridemo do tistih idealnih pogojev, da bo lahko manjšina v celoti zaživela in se razvijala. Prepričana sem, da bodo izsledki te programske konference dobrodošli. Mislim, da je treba potem od papirjev preiti tudi na dejanja. Večkrat smo imeli posvete, konference, raziskave in se je pri tem ustavilo. Nujno je treba narediti korak naprej, da bomo izvajali konkretno vse to, kar bo pozitivnega povedano danes.
Lep pozdrav vsem! Tudi sam pozdravljam dve dobri uvodni poročili predsednikov Pavšiča in Pahorja, ker se mi zdi, da lepo izpostavljata potrebo manjšine po pogledu vase in po pogledu zase navzven. Potreben je namreč temeljit pregled našega notranjega življenja, da se bomo učinkoviteje znali vključevati v tukajšnjo družbo s svojo identiteto ali če želimo, da bomo znali bolje in uspešneje vključevati našo identiteto v tukajšnjo družbo. Problem je, smo vedno tam, na eni strani omologacija ali kot smo vedno rekli asimilacija, na drugi strani integracija. Težiti moramo, da bomo vključevali ali integrirali našo identiteto na čimbolj miren način v tukajšnjo družbo. Moj poseg se ponavadi omejuje na politično plat. Zato poudarjam potrebo, da smo kot skupnost čimbolj usklajeno in učinkovito vključeni v tisti politični tabor, kamor nas večina spada, to se pravi v širok levosredinski tabor, kot se je oblikoval za deželne volitve in Illyjevo kandidaturo. Prav je, da smo v ta tabor vključeni ne kot tuje telo, ne kot telo, ki stoji ob strani in mestoma izpostavlja svoje zahteve, ampak kot sestavni del, kot protagonisti. Zato je prav, da smo soudeleženi pri oblikovanju vseh programov levosredinskega tabora, soudeleženi pri vsem tem, kar gre v politiki pod imenom kompromis, ampak kar sploh ne more in sme biti negativen pojem. Vsi programi so dogovor med različnimi, navsezadnje je to človeška družba, vsakdanje življenje je dogovor med različnimi, toliko bolj je to na tem nivoju. Zato je prav, da smo prisotni s stališči, ki prispevajo k temu dogovoru in združujejo v našo korist, v korist naše identitete. Potrebujemo, in to delamo v zadnjih letih, vidna manifestacija tega je tudi ta programska konferenca, sodelovanje oz. združevanje med nami znotraj naše narodnostne skupnosti. Tudi med nami so marsikateri različni poglede na sedanjost in preteklost, tudi v našem zgodovinskem spominu vemo, da so razlike in iščemo stvari, ki nas združujejo. Zato je prav, da iščemo stvari, ki nas združujejo med nami in z drugimi. Zato tudi ta omemba zgodovinskega spomina in bi rad podčrtal, da moramo prav kar se tega tiče, to dajem samo kot primer, delati tako, da bomo prispevali k temu, da bo prišlo čimprej do tistih simbolnih aktov ali simboličnega dejanja, če bo eno ali več, bomo videli, s katerimi bodo Slovenija, Italija in Hrvaška, bomo Slovenci, Italijani in Hrvati na tem koncu Evrope zaprli stran povojne zgodovine, povojnega obdobja. Do tistega dejanja bo prej ali slej prišlo, nekateri ga imenujejo spravno, drugi drugače, verjetno tudi na najvišjem nivoju in naša vloga mora biti v tem, da prispevamo, da do tega pride, ker bomo od tega imeli dosti večjo korist, kot če bi se prepuščali toku in bi nas drugi skušali instrumentalno uporabljati v ta ali drugačen namen. Prav je, da našo identiteto, naše pravice prenesemo, kot delamo, kot nam čas in njegov razvoj dopuščata, da delamo, iz ideološko politične sfere v sfero človečanskih pravic. Naše pravice, boj in vsakdanje prizadevanje za naše pravice mora pripadati tudi tistim, ki niso zaradi generacijske objektivnosti, ki nimajo nič niti miselno pri nekdanjem boju za državno pripadnost teh krajev, ki je imela za posledico vse to, kar vemo. Mislim, da je prav, da je naš pristop tak, da naše pravice, boj in prizadevanje zanje, vidimo v sferi človečanskih pravic in v ideološko politični sferi. To nam bo koristilo tudi za kulturno vključevanje v tukajšnjo družbo in za nove čase, ko bo tudi naša matična država polnopravna članice EU in ko bomo morali skupaj ustvarjati z upoštevanjem, da je potrebno slovensko identeto tu, na tem koncu, očuvati s spoštovanjem in upoštevanjem pluralnega in večjezičnega prostora. Ta je razlika med življenjem naše identente tukaj in v osrednji Sloveniji. Še zadnja misel v zvezi s skupnim predstavništvom. Strinjam se z Lavrenčičem in Blažinovo, predlog je dober, to sem že večkrat podčrtal. Po mojem se je treba čimbolj natančno dogovoriti za pristojnosti, ker nam bo to pomagalo bolje definirati to pozitivno osnovo.
Samo Pahor, družbeno politično društvo Edinost
Pri prvi točki dnevnega reda piše Institucionalna umestitev manjšine, pravna osnova in njeno uresničevanje. Po tem, kar sem slišal, sem zelo razočaran. Sicer moram povedati, da zadnje čase slišim negodovanje ljudi, ki so zelo aktivni v organizacijah, ki so vključene v krovni organizaciji. Rekel sem si, če celo oni imajo toliko slabega, toliko pripomb, potem marsikaj ne funkcionira. V to sem prepričan že dolgo časa. Po prvem srečanju je bila ustanovljena delovna skupina, pričakoval sem, da bodo izšli v tisku izdelki te delovne skupine, da bomo lahko vsi Slovenci prebrali, kakšni so izsledki in da bomo lahko dali svoje tehtne pripombe, ki jih lahko daš, če imaš besedilo, ki ga natančno prebereš, analiziraš, pomisliš, primerjaš z raznimi dokumenti, potem poveš svoje. Tako ex abrupto povedati na osnovi enega skrajšanega poročila neke pripombe, ne vem, če je resno. Danes smo govorili o institucionalni umestitvi in pravni osnovi. Tukaj nisem slišal ugotovitve, da je slovenska manjšina edina med manjšinami, ki so bile priznane v ustavodajni skupščini, ki je zaščitena z ustavnim zakonom. Ne boste rekli, da ustava ne velja več. Ni bilo povedano, da zaščitni zakon ne predvideva tega, kar je predpisalo ustavno sodišče. To je hudo, ker ustavno sodišče je organ, glede razsodb katerega je rekel prejšnji predsednik: andare contro le sentenze della Corte costituzionale è peggio che scendere con le armi in piazza , o tem nisem slišal nič. Ni se omenilo, da zaščitni zakon črta večji del Posebnega statuta in več kot polovico Osimske pogodbe. To je mednarodno pravno vprašanje. Nič nisem slišal, da ni Republika Slovenija kot naslednica Jugoslavije pri Osimski pogodbi zinila karkoli in da bi se o tem karkoli spregovorilo. Potem ste govorili, nisem vam verjel, da je zakon najboljši kot je možen v takih razmerah in da je še čas ga izboljšati. Nisem še bral, ne slišal ne v slovenskem tisku ne na internetu, da bi bil priložen kak osnutek za izboljšavo tega zakona. Kje imamo dvojezične osebne izkaznice, da povem samo eno ključno vprašanje?
Igor Canciani, deželni svetovalec
Lep pozdrav vsem prisotnim, nisem nameraval poseči, potem sem se spomnil, samo formalno je res, vendar prinašam skupščini in konferenci tudi pozdrav deželnega odbornika Roberta Antonaza, za kar me je izrecno zaprosil. Mimo tega, kar je bilo načeto in smo slišali, nekatere stvari smo že skupaj predebatirali, kar je rekla Blažinova, opozoril bi samo na tri dejstva, ki so lahko izhodišča za naprej.
1. Glede skupnega predstavništva nimamo še jasno izdelanega predloga, tudi civilna družba ne. Vsi prav dobro vemo, kakšno naj ne bi bilo, ker smo ga preizkusili. Vemo, da ne sme biti nek pletorični organizem, ki ga potem sestavljajo navadno izmenoma predstavniki strank in organizacij. Edini ključ uspešnega delovanja je, da bo to ena delegacija, skupina, ki bo delovala na osnovi javnih pooblastil. Če začnemo pri koncu, da se jasno opredelimo, kakšen ne sme biti, bomo prišli mogoče lažje do izhodišča, ki nam bo omogočil, da oblikujemo ustrezen organizem.
2. Glede delovanja v javnih inštitucijah, če se omejim le na delovanje Dežele. Z junijskimi volitvami je začela nova sezona, nepričakovana. Opozoril bi, ne zaradi tega, ker ne maram problemov oz. ker bi se rad iz lenobe izognil delu, da je prevladala evforija v manjšini nasploh in da je treba še vedno imeti jasno pred sabo, da imamo res deset izvoljenih deželnih svetovalcev, ki bodo delovali usklajeno glede vprašanj, ki zadevajo organizirano delovanje manjšine. To skušamo tudi v okviru svojih moči udejanjati. Začeli smo z zakonom o ukinitvi Inštituta, ampak sedaj se dogovarjamo, da bi oblikovali boljša izhodišča in glede delitve prispevkov ter priznanja statusa tistih organizacij, ki zares predstavljajo manjšino in so zares reprenzentančne. To sem omenil, ker od 30. junija dalje se mi zdi, da ljudje včasih pozabljajo, da poleg izvoljenih na Deželi, imamo svoje izvoljene na pokrajinski in občinski ravni. Vsi se obračajo in sprašujejo, da bi se mi intenzivneje kot v drugih forumih ukvarjali z vrsto vprašanj, ki v končni fazi niso v pristojnosti Dežele, temveč drugih teles. Glede statuta. To je ena od obvez, ki jo je sprejela koalicija. Mislim, da se bomo v kratkem, kar pomeni v naslednjem letu začeli spoprijemati s tem delom, sedaj je na vrsti oblikovanje skupine ekspertov, ki naj bi se lotili pisanja izhodiščnega položaja. Zelo pomembno bo, da kot politika, vloga politike v javnih institucijah je, da udejanja to, kar je želja čim širše zasnove, ki stoji za nami. Tudi glede tega bo treba poskrbeti za neko aktivno prispevanje, sicer tvegamo, da ostane nov statut Avtonomne dežele FJK mogoče brez tehtnega prispevka s strani slovenske manjšine.
3. Le senator Budin je omenil, sam bi rad povedal in mislim, da s tem deli mnenje še kdo, da ne verjamem, da je kdo v manjšni proti temu, da se pride do nekega trenutka, sprave v zvezi s povojno in s preteklostjo z dogodki, ki jih poznamo. Mislim samo, da si moramo biti na jasnem, da ni vseeno, na osnovi kakšnega procesa pride do tega. Pri tem moram opozoriti, da imam vtis, ko si mi, tu mislim zelo na široko, na levico in levo sredino, postavljamo velika vprašanja, delamo probleme glede tega, da ne bi imeli ideoloziranega pristopa, si na drugi strani teh problemov ne delajo, nasprotno. Na strani desnega tabora je sedaj v fazi neka ideološka ofenziva, prav zaradi tega moramo biti okrog tega zelo pozorni in narediti vse, da bi bila ta dejanja, ki si jih verjetno vsi želimo, ne samo neka zunanja podoba brez vsebine, ampak da bi prišla na koncu nekega procesa, za katerega je potrebno, da vsak postori določene korake. Mislim, da je tisti del, ki se prepoznava v levici. Manjšina je te korake že storila. Nekdo drug jih še ni in jih niti ne namerava. Mislim, da je prav, da to naredi in da bi morali na demokratičen način to vsiliti.
Fulvia Premolin, podžupanja Občine Dolina
Dober dan vsem tudi v imenu uprave, ki jo tu predstavljam, to je Občine Dolina. Moja malenkost ne želi dajati ne vem kakšnih nasvetom k vsemu temu, kar je bilo že danes povedanega. Čelela bi se samo pohvalno izreči o programski konferenci, ki se je začela samo pred pičlimi meseci in ki se danes nagiba h koncu. Menim, da je bilo nujno potrebno izvesti tako široko analizo, ki naj zaobjema vse aspekte življenja naše manjšine. Ta konferenca pomeni po mojem neko soočanje, neko osveščanje, pomeni pa tudi poseben korak na poti dialoga med različno mislečimi, ki iščejo neke skupne rešitve tudi kompromisne, a take, ki bi bile v korist vsem. Marsikdaj je prav tako skupno rešitev težko najti, še zlasti če manjka za to primerno vzdušje. Tako vzdušje … naše stvarnosti. Vse to lahko dosegamo s kakovostnim načrtovanjem in z delom, ki naj stremita po glavnem smotru, to je k ohranjanju naše kulturne identitete. Vse to ne more mimo vseh naših ljudi, samo bežen dražljaj, ki kmalu tone v pozabo in prepogostokrat pušča za sabo le neko brezbrižnost in neobčutljivost. Iz tega pa ne more vzkliti nič zelo pozitivnega, ker je neobčutljivost ponavadi neplodna. To neobčutljivost in brezbrižnost žal zasledimo na marsikaterem področju. Tukaj imam v mislih zelo, čeprav kot zgleda razvejano ljubiteljsko kulturo, to je delovanje naših kulturnih društev. Vse kaže, da je zelo živahno, kot vidimo še zlasti v mesecu februarju, ko se povsod nekaj dogaja, ko po vseh naših prostorih vzklijejo razne vrste praznovanja slovenske kulture, kjer povsod vsi vabijo. V resnici pa, če se malo pogledamo eden drugega, smo vedno eni in isti in žal vedno v manjšem številu. Mladi ne kažejo posebnega zanimanja za tisto, kar je del naše stvarnosti. Raje posedajo drugje in se zanimajo za druge stvari. Naša društva se iz leta v leta praznijo in ne vidimo ne vem kakšnega priliva mladih moči. Mogoče sem bila tukaj malo črnogleda, ampak vsemu temu sledim še zlasti kot odbornica za kulturo zelo od blizu in večkrat mi je zelo hudo, ko opazim, da ni tistih konkretnih posegov, ki bi morali biti. Upam torej, da bo tudi ta programska konferenca nakazala neke smernice za naprej, neke vrste strategijo, ki bi omogočila ponovnejšo in živahnejšo prebujo malo vsepovsod. Čas in prostor, v katerih živimo, terjata od nas energije in odločnosti, ki jih ne moremo zapravljati v medsebojnem prerekanju in nekemu grajenju nepremostljivih ovir, ampak v konstruktivnem dialogu in skupnem nastopanju na osnovi vrednot, ki so nam vsem skupne.