Zaključni simpozij Programske konference SKGZ-SSO
Gorica, 8. novembra 2003
Marko Štavar
Uvod
Naša skupina se je poglobila v nekatere pomembne komponente naše družbe (marsikdaj zanemarjene), ki omogočajo, da se naša »narodnostna skupnost« obdrži na današnjem ozemlju. V uvodnem delu PK je Milan Bufon poročal o družbi, z vidika geografske razslojenosti slovenske skupnosti, Boris Peric je poročal o gospodarstvu in Vladimir Vremec je poglobil vprašanje teritorija. Delo sva nato nadaljevala skupaj z Brankom Jazbecem. Prvo vodilo, ki je nasplošno važno za eno programsko konferenco, je to: kaj lahko naredi gospodarstvo za uveljavljanje in privlačnost manjšine, posebej tam, kjer je potrebno vplivati, da se stanje spremeni na boljše. Drugo vodilo: kako naj gospodarstvo dobi skupen jezik z ostalimi sektorji, da manjšina kot celota izvede določene modernizacijske premike. Prav v tem smislu smo skušali poglobiti predvsem tista področja, ki so na meji dveh ali več sektorjev in ki se ne tičejo samo gospodarstva in so zanimiva nasplošno, čeprav imajo nedvomno gospodarsko valenco. Ta področja so: usposabljanje in zaposlovanje, oblikovanje splošne klime v prid gospodarski kulturi, imovina, ponudba storitev (mišljene so tiste, ki jih promovirajo sama gospodarska združenja) in teritorij. Poleg poglobitve nekaterih vprašanj, se je poskušalo ugotoviti natančnejše stanje tudi z anketo. Slovenska podjetja v Italiji se v dobri meri prepoznavajo s članstvom pri SDGZ in SGZ Gorica ter Kmečki zvezi, kar se tiče kmetijstva. S tem pa se ne krije celote, saj je vpis v stanovsko organizacijo prostovoljna izbira. Čeprav imajo te organizacije poleg stanovskega tudi narodnostni predznak, obstajajo podjetja, ki so včlanjena izključno v italijanske organizacije oz. niso vključena nikjer. Med mlajšimi podjetniki je vedno več takih, ki niso nikjer vpisani. O stanju v kmetijstvu je bilo v imenu KZ že podano poročilo na uvodnem simpoziju, zato tega ne bi poglobljal, pač pa spregovoril o ostalih slovenskih podjetij. Obstoječe slovensko gospodarstvo se lahko pohvali z zelo razvejano strukturo. Skoraj ni dejavnosti, v kateri ne bi bili prisotni, v nekaterih primerih z veliko vlogo na tržišču. Na podlagi podatkov vpisanih v združenja in ocen je slovenskih podjetij, samostojnih podjetnikov in profesionalcev približno 1.500, ki se prepoznajo kot slovenska, ker so vpisana v združenja ali kakorkoli sodelujejo z drugimi organizacijami. Poleg tega obstaja siva cona, to je podjetja, ki niso nikjer vključena (precej kmetovalcev je vpisanih v Coldiretti in gospodarstvenikov v italijanske vsedržavne organizacije), dosti je primerov podjetij, kjer je delovna sila pretežno slovenska (NTKB, KB), kar bo treba tudi obravnavati. Potem so podjetja z mešanim lastništvom (slovensko in italijansko), takih je vedno več, ter podjetja v lasti slovenskih podjetnikov, državljanov Slovenije, ki v Italiji vedno pogosteje ustanavljajo svoja podjetja. To je pojav, ki je zmeraj bolj prisoten in verjetno bo še vedno bolj. S temi podatki, v sodelovanju s Slorijem, se je pripravilo anketo z željo, da bi slikali trenutno situacijo. Taka anketa naj bi bila v oporo orientaciji naše družbe. Prvotna želja je bila, naj bi iz vprašanj bila razvidna zaposlovalna politika podjetij, koliko in katere profile bodo zaposlovali, koliko je pomembna slovenščina pri vsakdanjem delu in kateri so glavni izzivi ter realne perspektive razvoja. Zadnja podobna anketa je bila izvedena v začetku osemdesetih let, tako da je manjkala slika zadnjih dvajsetih let, ki so bistveno spremenila ustroj našega gospodarstva. Medtem smo imeli razcvet avtonomnih računov, jugoslovansko ekonomsko krizo, osamosvojitev Slovenije, vojno v Jugoslaviji, stečaj TKB, mnogo teh trenutkov je bistveno vplivalo na ustroj naših podjetij. Takoj na začetku pa smo se zavedali, da anketa ne bo popis stanja, kot neki Istat, zaradi organizacijskih težav, časa in sredstev na razpolago. Z druge strani pa taki podatki ne bi bili uporabni za nadaljnja razmišljanja. Anketa je morala biti prvenstveno opora za predlaganje smernic v funkciji PK in ne samo. Razdrobljenost podjetij (pokrite so vse dejavnosti, manjka kritična masa za skoraj vsako dejavnost), velikost podjetij (vsako naše podjetje zaposluje v povprečju enega človeka) so botrovale, da se prouči samo določen sektor dejavnosti, in sicer trgovino na drobno in trgovino na debelo ter mednarodno trgovino. Vzroki take izbire so v tem, da je v tem sektorju največ zaposlenih in da je pričakovati tu največ sprememb. Tu so posledice globalizacije, prodor velike distribucije, ekonomska kriza v zadnjih časih in vstop Slovenije v EU bo prinesel svoje.
Kratek povzetek ankete
Pri anketi so aktivno sodelovali prof. Susič in prof. Bufon, podatke podjetij je nudilo SDGZ (SGZ je odklonilo sodelovanje), medtem, ko je celotno anketo izvedel Maksimiljan Gulič. Glede na obsežnost in na pomembnost podatkov bomo anketo predstavili še v drugi priložnosti. Opravljeno je bilo skupno 117 anket, od katerih 80 na Tržaškem in 37 na Goriškem. To pomeni, da so individuirali 117 kontaktov z iskanimi rekviziti, torej trgovska podjetja z vsaj enim zaposlenim. Ankete so potekale tako, da je naš izvedenec osebno kontaktiral in obiskal vsakega podjetnika. Vprašalnik sestavlja 23 vprašanj. Prvi del vprašalnika se osredotoča na podjetje kot tako in po izhodiščni navedbi tako rekoč popisnih podatkov podjetja, kot so pravna oblika, vrsta lastništva, leto ustanovitve, dejavnost(i), sedež(i); sprašuje o poteku in razvoju dejavnosti podjetja z vprašanji, kot so trg delovanja, gibanje prometa v zadnjih treh letih, pričakovanja za dejavnost ob širitvi EU, načrti o razširitvi dejavnosti v sosednje države, načrti o naložbah v podjetje in vključenost v stanovske organizacije. Drugi del je posvečen delovni sili in sprašuje po številu in statusu zaposlenih, njihovi izobrazbi, možnosti nahajanja delovne sile med slovenskim in italijanskim prebivalstvom, jezikovni rabi in potrebah po izpopolnjevanju osebja. Nazadnje vprašalnik sklene zadnje, 24. vprašanje, ki pa je odprto in namenjeno morebitnim poljubnim pripombam vpraševancev. Navedel bi samo glavne točke. Oblika podjetij: 40% podjetij in družb je družinskega značaja. Zanimivo je, da pri mednarodni trgovini naših podjetij posluje pri prodaji 35% s Slovenijo, 24% s Hrvaško, ostali pa z Evropo, pri čemer je razvidno, da je RS predominantna. Mednarodna podjetja pa nabavljajo v glavnem v državah EU 45% in v Sloveniji 24%, vse ostalo je zanemarljivo, to pomeni, da je še zmeraj predominanten iz Italije oz. EU v Slovenijo in v manjši meri na Hrvaško, ne pa obratno. Kar se tiče prometa, so anketiranci v glavnem navedli, da ni bilo bistvenih sprememb oz. da se je v zadnjih treh letih povečal. To je tudi zanimiv podatek. Glede na pričakovanja na širitev EU je zanimivo, da je 10% anketirancev to označilo kot negativno, 33% meni, da se ne bo nič spremenilo, 24% ne ve, kaj bo, 33% pa kot pozitivno, pri čemer je marsikdo mislil globalno in ne izključno na svojo dejavnost. To pomeni, da vlada evroskeptičnost med našimi gospodarstveniki, kar izhaja tudi iz odgovorov na vprašanje o načrtih širitve v tujino, kjer je samo 15% anketirancev reklo, da bo mogoče nekega dne širilo v tujino svojo dejavnost. Na vprašanje, če bi v bližnji bodočnosti v podjetju potrebovali nove delovne sile, kje bi jo dobili, je večina odgovorila, da bi jo najprej iskala med slovensko govorečimi prebivalci FJK, šele nato med Italijani. Marsikdo je tudi potožil, da že dolgo išče profil za svojo dejavnost in, da ne dobi na domačem trgu slovenskega delavca. Razlog, zaradi katerega iščejo v glavnem slovensko govoreče, je v tem, da narava dela, slovenske strank in dejavnosti, ki so v glavnem usmerjene v slovenski oz. slovanski prostor, potrebujejo ljudi, ki obvladajo slovenski jezik. Bilo je nekaj primerov, da so slovenski delodajalci izrecno zavrnili možnost zaposlitve slovensko govorečemu prebivalstvu FJK zaradi slabih izkušenj oz. pomanjkanja ustreznega šolskega programa na slovenskih šolah. Tu bi bilo treba preveriti, vendar nekaterih profilov slovenske šole ne morejo ustvariti in so podjetja prisiljena zaposliti italijansko govoreče (v glavnem so to tehniki, risarji, itd.). Raba slovenščine: zanimiv je podatek, da so anketiranci v glavnem odgovorili, da pogosto ali zelo pogosto uporabljajo slovenščino s strankami, skoraj izključno z osebjem, pogosto z bankami (kar pomeni, da se poslužujejo slovenskih oz. bank, kjer prevladuje slovensko osebje). Vse to pomeni, da je slovenščina še vedno instrument za delo. Zaključek: narodnostni pomen lastnega gospodarstva je zelo občuten med anketiranci, istočasno tudi želja povezovanja s Slovenijo in bivšo Jugoslavijo, splošno pomanjkanje primernega kadra in, iz odprtih mnenj, zaskrbljenost za bodočnost in želja za večjo povezanost oz. sodelovanje. S temi podatki bi razvil razmišljanje v glavnih področjih, ki so na meji dveh ali več sektorjev in ki se ne tičejo samo gospodarstva in so zanimiva nasplošno.
Usposabljanje in zaposlovanje
Treba podčrtati pomembnost SDZPI, kot dopolnilo rednega šolskega sistema. Trg dela se nenehno spreminja in je zato potrebno tudi čimvečje sodelovanje z višjimi srednimi šolami. Poleg usposabljanja moramo postopno razviti še druge instrumente (npr. poklicna orientacija ali svetovanje), preko katerih lahko odigramo določeno vlogo na trgu dela, tudi v tem primeru ob upoštevanju njegove čezmejne dimenzije. Na nek način moramo – v sodelovanju npr. z Zavodom za zaposlovanje v Sloveniji in preko elektronskega poslovanja poseči v posredovanje na trgu delovnih praks za mlajše ter na trg dela nasploh (e-recruitment), ki se mu z novimi zakoni v Italiji obeta določena liberalizacija. Kar bolj zaskrbljuje pa je dejstvo, da vedno manj uspemo formirati vodilne kadre iz naše srede. Vprašanje je, koliko naša vodilna podjetja in ustanove, ki bi imele za to možnost, investirajo v formiranje kadra. Manjka katerikoli stik z Univerzitetnimi študenti. Včasih so obstajali razni krožki (npr. Ekonomski krožek), SKGZ je v prvi osebi in s pomočjo nekaterih posameznikov (npr. Darka Bratine) redno organizirala seminarje in predavanja za univerzitetne študente in s tem ustvarjala tudi bodoče vodilne kadre slovenskih organizacij in podjetij.
Ponudba storitev
Izhajati je treba iz ugotovitve, da je celoten spekter storitev, ki jih proizvajajo podjetja, ustanove in uradi v okviru gospodarskih združenj, Kmečke zveze in socialnih služb pomemben za njihovo članstvo ter za utrditev prisotnosti združenj in njihovega vpliva na teritoriju, zato pa tudi za celotno narodnostno skupnost. Doseženo raven storitev je potrebno ohraniti in skrbeti za stalno dopolnjevanje in bogatitev ponudbe, če so za to dani ekonomski pogoji. Tam, kjer tega ni, je potrebno takoj poiskati ustrezne rešitve. Racionalizacijo in sinergije ter prihranke je potrebno iskati v kontekstu vseh ponudnikov storitev tudi z morebitnim združevanjem nekaterih služb – in ne samo v posamezni organizaciji. Samo pod tem pogojem bo zagotovljena učinkovita poraba letnih prispevkov krovnih organizacij, ki gredo v te namene.
Imovina
Prvenstveno nas v kontekstu tega razmišljanja zanimajo nepremičnine, ki jih naša narodna skupnost uporablja v kulturne in športne namene. Iz povedanega lahko izluščimo, da v nepremičninskem sektorju obstaja problem neurejenih odnosov med lastništvom in najemniki oziroma uporabniki prostorov (poleg gledališča zadeva še knjižnico in KZ). Kljub temu, da ni zelo razširjen, predstavlja negativno prakso in s tem slab zgled, poleg tega pa tudi vse prej kot zanemarljivo gmotno škodo. Drugi problem so precejšnje nakopičene potrebe na Tržaškem za dokončanje obnovitvenih del (Kulturni dom, dijaški dom, Nabrežina), za pokritje obveznosti od obnovitvenih del (Stadion 1. maj). Ob tem se še nakazuje utemeljena potreba po novogradnjah (Benečija). Da bi bili kos vsem tem potrebam, bi morali angažirati tako sredstva iz italijanskih kot iz slovenskih javnih virov. Poudariti je treba, da kolikor uporabniki objektov izoblikujejo ekonomsko osnovane projekte, katerih namen je samovzdrževanje imovine, jih je vredno tudi gmotno podpreti. Kot zadnje se nam ponuja vprašanje, kaj od tistega, kar trenutno imamo – in je včasih v boljšem, včasih v slabšem stanju – ohraniti in čemu se tako ali drugače odpovedati (s tem, da se proda in kupnino naloži v tisto, kar ostane v lasti; določene objekte se lahko odda v javne npr. slovenske roke) ali rekonvertirati iz nekomercialnega v komercialno. Na to je v perspektivi potrebno misliti tudi zaradi poslopij, ki nam jih v Trstu in Gorici nudi v delno ali totalno uporabo (na stroške Dežele) zaščitni zakon.
Oblikovanje splošne klime v prid gospodarstvu
Po mnenju marsikaterega gospodarstvenika gospodarstvo ni pravilno valorizirano in umeščeno v našem okolju v primerjavi s kulturo, športom, šolstvom itd. Prav tako je še zmeraj viden razkol med raznimi interesnimi sferami: med komponentami v družbi (kultura šola mediji- gospodarstvo), med stanovskimi organizacijami in segmenti gospodarstva. Vse to je privedlo do nezadostnega sodelovanja oz. zoperstavljanja. K temu treba tudi dodati, da je krah TKB močno omajal ugled gospodarstva. Glede na izkušnje iz zadnjih let, je sedanji pristop k promociji manjšine v Sloveniji (v glavnem na »politični« ravni, odnos z vladnimi predstavniki in organizacijami, v nekaterih primerih tudi s posameznimi strankami v Sloveniji) nezadosten in ni privedel do željenih rezultatov (oseben dvom je, da je pristop neprimeren). Potrebno bi bilo spremeniti pristop, delati na konkretnih projektih, iskati tudi komercialni interes nekaterih pobud (npr. širjenje slovenskih medijev na naš prostor in oglaševanje; Slovenci iz zamejstva predstavljajo tudi potencialno tržišče tudi za druge panoge vezane na narodno specifičnost kulturna ponudba, turizem, prehrambeni izdelki, itd.). Bilo je tudi več pozitivnih primerov (npr. Sodelovanje z Uradom za Slovence).
Gospodarstvo in teritorij
Naša prihodnost kot skupnosti, kot avtohtone manjšine v Italiji, je vezana na našo prisotnost na sedanjem prostoru/teritoriju in torej na možnosti, ki nam jih nudi teritorij sam. Opuščanje kmetijske in drugih dejavnosti zmanjša možnosti uporabe teritorija in nosi kot posledico raznaroditev (prodajo zemljišč, naselitev novih prebivalcev, vzrok ni samo političen, kot se pogosto sliši). Podčrtati treba tudi pomen srenj in jusarskih zemljišč, ki nam lahko omogočijo, da imamo besedo pri razvoju našega teritorija, tudi tam, kjer nam javna uprava ni naklonjena. Nujno moramo izkoristiti nove pogoje (večji turistični interes za naše območje in za naravne znamenitosti na sploh), kar nam odpira nove perspektive: razvoj turistične in gostinske ponudbe, tradicionalne in umetne obrti. Vključitev Slovenije v EU bo po vsej verjetnosti ustvarila naravno zaledje Trstu in Gorici in s tem ugodne pogoje za razvoj.
Promocija manjšine
Znotraj manjšine in katerekoli družbe obstajajo dejavnosti, ki direktno ne predstavljajo velikih ekonomskih rezultatov, imajo pa lahko velik odmev oz. so promocijskega značaja. Vidnost naše manjšine izven našega okolja je zanemarljivo oz. stereotipno. Potrebno je vlagati tako, da postane naša realnost zanimiva za večinski narod in matico. Sledi navedba nekaterih primerov:
Gostinska in turistična ponudba
Vlagati trud v celostno ponudbo, tudi v sodelovanju s slovenskim zaledjem.
Trženje kulture
Manjka permanentni razstavni prostor (bi lahko bil povezan s turistično ponudbo). Istočasno bi se moralo poudariti nekatere dosežke, gospodarske in kulturne, naše pretekle in polpretekle zgodovine: s spominskimi obeležji (Narodni dom, Tiskarna Edinost, Ciril in Metodova šola, itd.), z zgodovinskimi raziskavami in publikacijami (razen obstoječih bi bilo potrebno še globlje obdelati razvoj zadrug, povezavo Trsta in Gorice z zaledjem, itd.)
Založništvo
Gledano na splošno, smo zamudili povečani interes Italijanov (bližnjih in ostalih) za slovenski Kras in Slovenijo na splošno. Ta prostor so zapolnile italijanske založbe in nekatere založbe iz Slovenije.
Promocija manjšine
Potrebno je vlagati v promocijo, da postane naša realnost zanimiva za večinski narod in matico. Predlog je promoviranje ustvarjanja strokovnih skupin z določenimi kompetencami (kulturna dediščina, umetnost, etnografija, naravovarstvo itd.), ki niso nujno uokvirjena v obstoječe organizacije. S tem se razširi krog »razmišljujočih« ljudi in se jih pravilno valorizira in motivira. Podam primer: manjka neko tranzverzalno gibanje, ki bi skrbelo za ohranitev Krasa. Tako gibanje bi pripomoglo k promociji in valorizaciji naše skunosti. Istočasno bi postalo tudi središče dogajanj, ki bi moralo postati tudi glavni sogovornik pri razvoju Krasa (tudi Kraškega Parka).
Odprta vprašanja
Vloga gospodarskih članic (SDGZ, SGZ in KZ) znotraj krovnih organizacij in sodelovanje med članicami
Obstajajo neizpodbitna dejstva, da je gospodarstvo v naši manjšini razdeljeno v več segmentov, ki med seboj premalo sodelujejo oz. ni pravega informiranja med temi segmenti.
Če navedemo glavne organizacije oz. segmente, to so:
– Kmečka Zveza (kmetovalci v glavnem na Tržaškem)
– SDGZ (v glavnem manjša podjetja s Tržaškega in deloma z Goriške in Benečije)
– SGZ (tako kot SDGZ, ampak samo na Goriškem)
– SKGZ (imovinski skladi in podjetja v lasti skladov tudi delno) Poleg teh imamo še banke (Zadružna Kraška Banka in Zadružna Banka Sovodnje in Doberdob), nekatera večja podjetja in finančne družbe, Zadrugo Primorski dnevnik. Sodelovanje med posameznimi segmenti je nezadovoljivo:
– Vsak od teh ima svojo lastno delovanje (kar je tudi prav; vzrok marsikatere polemike pa je premalo sodelovanja in pretok informacij)
– Ni skupne strategije tudi tam, kjer bi bila potrebna (npr. vstop Slovenije v EU ali sensibilizacije političnih predstavnikov za določena vprašanja)
– Večkrat so si nekatere pobude posameznih organizacij v konkurenci ena z drugo oz. v drugih slučajih nekatere pobude ne uživajo podpore političnih predstavnikov
– Ponovna združitev SDGZ in SGZ
– Končna ugotovitev je tudi ta, da je za organizacijsko delo vse manj moči (bolj smo razdeljeni/segmentirani, več je dela za enak končni učinek).
Organizacija oz. organiziranost
Razmišljanje v sklopu Programske konference je pokazalo nujo, da skušamo iskati stične točke med vsemi subjekti, ki tako ali drugače delujejo v sektorju gospodarstva (neke vrste »Gospodarskega foruma«). Potrebno je ustvariti manjšinsko strategijo razvoja v gospodarstvu in v z gospodarstvom povezanih sektorjih. Navedem samo bistvene: vlaganje v mlade, izbiranje smernic in snovanje načrtov, iskanje sinergije dela in sredstev, iskanje finančnih virov. V širšem smislu bi lahko to interpretirali, da morata krovni organizaciji promovirati snovanje omizja, kjer se srečujejo predstavniki posameznih interesnih sfer (kot se to že dogaja pri šolstvu in šolskem forumu). Nujno je tudi sodelovanje med posameznimi organizacijami oz. segmenti naše družbe (kultura – šolstvo – šport – gospodarstvo). Jasni načrti in skupna vizija bi pomagala tudi pri politični in splošni dejavnosti v prid gospodarstva. Predno zaključim, bi rad omenil, da smo se tukaj navedenih problemov zavedli že pri samem začetku delovanja v sklopu Programske konference in smo videli, da ljudje, ki smo bili tam, nismo mogli pokriti vseh sektorjev, ki bi jih morali analizirati. Prav zato je naš predlog, da se ta krog razširi in da ostane permenanten krog ljudi, ki v tem resorju razmišlja.
Razprava
Edi Bukavec
Vem, da ste pričakovali, da bom kaj povedal o športi in kulturi, ampak bom ponovno spregovoril o kmetijstvu, ker kot vidite ni bilo o njem nič rečenega. Ali o teritoriju, kmetijstvu ne govorimo, ker je stvar, ki ima dva velika sovražnika, pavšalnost in maksimalistično vizijo te stvari? Dosti ljudi govori, vendar tisti, ki bi morali, molčijo in dostikrat govorijo tisti, ki malo poznajo to panogo in tisto kulturo, ki nam je ostala kot skupnosti, ki živi od Milj do Trbiža v tej deželi na takem območju, ki razen Brd ni bilo ravno privlačno za kmetijske dejavnosti, kar je terjalo v glavnem trud in porodilo željo, da bi iz tega sektorja ušli. Nekateri smo to podedovali po kulturi, po kromozomih, drugi iz pripovedi in nazadnje tudi iz tega, da ko se sprehajamo po tem teritoriju, opažamo zelo malo razvitega kmetijstva. Tu se je treba vprašati, zakaj je tako stanje. Po mojem je krivda v tem, da se za to premalo zavzemamo, četudi je kmetijstvo tisti sektor, ki nas najbolj veže na teritorij. Vsak narod ima svoj teritorij, brez tega ni naroda. To bi moralo biti naše strateško gledanje prav v današnji globalizaciji. Lepo bi bilo narediti raziskavo, kot je bila narejena na drugih področjih, kaj in kako je vplival mednarodni trend globalizacije na razvoj gospodarstva in teritorij. Jasno je, da smo od nje odvisni, to se pravi, da se vedno več v splošni analizi opaža, kako se bogastvo koncentrira v bogatih krajih, kjer se splača. Tu je bilo prej rečeno, da je treba delati tisto, kar se splača tudi v odnosu do organizacij, ki so v težavah in delajo sramoto nepremičninskim družbam, ker ne plačujejo najemnin. V takem trendu splošne globalizacije se uveljavlja koncept, tako da se tudi sredstva EU deželi in državi koncentrirajo tam, kjer so številke, jasno ne na območju, kjer živimo, ker je to z manjšimi številkami, z manjšim potencialom, kjer se verjetno ne splača, če gledamo z ekonomskega vidika. Na to območje, razen nekaterih izjem, kot so Brda, prihaja manj sredstev, manj pozornosti, pobud, ki bi spodbujale dejavnosti, ki – ponavljam – nam bi morale ohranjati narodnostni teritorij z našimi koreninami. Temu splošnemu, naravnemu, logičnemu pojavu botruje tudi tisto, kar nam ni naklonjeno, to je politična volja. Če pomislimo, da je Zveza neposrednih obdelovalcev do pred kratkim dobila iz črnih skladov prefekture denar za ohranjevanje italijanstva v Benečiji itd., je jasno, kakšen je bil odnos deželnih in državnih oblasti do našega teritorija, da ne govorimo o razlastitvah in o vseh znanih stvari: Jeremitišču, Kraškem parku in ukinitvi KGS, nenazadnje podrobnostnem načrtu za razvoj tržaške obale od Milj do Devina. Strinjam se s poročilom, ki ga je dalo predsedstvo, da je treba ustvariti strategijo za naprej tudi na tem področju, kako ohraniti naš teritorij, ki mora biti naš nacionalni interes in tudi matice, ki nas mora v tem smislu podpirati v smeri odnosov z državo, v kateri živimo, pri spodbujanju gospodarskega razvoja. Predvsem se mi zdi važno, kar je bilo poudarjeno, da v tej strategiji sodelovanja z vlado, posebno deželno, o kateri govorimo, da so novi pogoji, nove možnosti, boljše perspektive, da lahko gledamo pozitivneje, znamo predstaviti enotno naše zahteve. Hočem poudariti problem Kraškega parka in razvoja območja na bregu: eno je, če gre vsak s svojim stališčem ali samo KZ nekaj poudari, da tam ne bodo mogli več ljudje saditi oljk, drugo je, če se izdela v okviru naše narodnostne skupnosti, skupnega organa, ki si ga je treba zamisliti in ki bi obravnaval probleme teritorija in vsakega sektorja posebej, govorim za tisto področje, ki mi je bliže, strateške načrte in stališča do posameznih ukrepov. Tu spadajo tudi regulacijski načrti naših občin, ki ne vedno upoštevajo. Zato je prav, da se ob takih problemov, ki so strateške važnosti in predstavljajo naš nacionalni interes, izreče celotna skupnost in ne prepusti, da to naredi ena sama organizacija. Zato naj bo glavna zamisel te konference, da čimbolj pretehtamo in si zamislimo, kako bomo skupaj hodili po poti, ki nas bo peljala, da se bomo razvili in ohranili na tem področju skupaj, kot smo danes v tej dvorani.
Vladimir Vremec
Najprej se oproščam Štavarju, da mu nisem dostavil strnjenega poročila o vlogi srenj v današnjem času, kar bom storil zdaj v kratkih strnjenih mislih. Zadnje čase me je precej zaposlovalo, ampak mislim, da mi je uspelo s pomočjo drugih prijateljev slovenske imovine pripraviti. Važno je, da si zapomnimo, da lastnik 4.700 ha, to je 1/5 tržaškega ozemlja, to lastništvo pomeni jamstvo za prihodnje generacije. Neodtuljivost in nedeljivost srenjske imovine pomeni zagotavljanje naravnih in krajinskih dobrin za prihodnje generacije. Nihče drug kot srenje ne more varovati tako zavzeto teh površin pred raznimi oblikami odtujevanja. Morebitna odtujitev je danes sicer možna na osnovi nadomestila. S popravkom veljavnega deželnega zakona bi … in njihovo delovanje na podlagi od višjih oblasti potrjenih statutov. Od vsega začetka dalje z nadzorniki iz bližnjih vasi je bilo jamstvo za demokratični ustroj bržkone najstarejše krajevne samouprave. Tradicionalne storitve: Prehajamo iz uporabe skupne vaške imovine za preživetje v hudih časih v drugačne oblike. Danes je še razširjeno izkoriščenje gozdnatih površin za domače potrebe (les), pri pašnikih imamo že nove oblike, kar pomeni dajanje v najem zasebnikom, ki sami nimajo pašniških površin, v glavnem za pašo drobnice, ki je kot ekstenzivna oblika kmetijske izrabe gospodarsko zanimiva, posebno s povečanim povpraševanjem po neoporečni hrani živalskega izvora. Večstranske, s prostim časom povezane storitve: Dandanes so srenjske površine zelo zanimive, predvsem v luči izrabe pašniških in gozdnih površin za prosti čas in rekreacijo. Srenje lahko preidejo v soglasju z deželno upravo v relativno kratkem času v upravljanje Kraškega parka, kot se je zgodilo z regolami v Cortini d Ampezzo in izkoristijo namenska deželna finančna sredstva. V povezavi s srenjami onkraj meje ali z razširjenim partnerstvom z občino in zasebniki pa lahko črpajo sredstva iz evropskih skladov. Nobenega smisla ni, da to počenja vsak zase, tega ne morejo ne same občine niti same srenje – v tem primeru je potrebno partnerstvo. Celotna okolica je zaledje mesta. Za to je potreben dogovor, predvsem s tržaško upravo za srednje in kratkoročne naložbe. Ni prav, tako kot je bilo do danes, da ima Tržaška občina tako veliko zaledje praktično zastonj, brez ustreznega opremljanja, stalne skrbi in nege. Potrebno bo ovrednotiti ozemlje za prosti čas z novimi podjetniški oblikami in povezovanji. Strateška vloga pri regionalnem in krajevnem razvoju: Kot lastnice tako velikega dela ozemlja bi morale biti srenje naravni partner pri vseh razvojnih programih, predvsem za kmetijsko in gozdarsko področje kot tudi pri načrtu velikih prometnic in drugih infrastrukturah vključno pri načrtovanju in uresničevanju odlagališč za odpadke, to je nerešen problem na pokrajinski ravni, središč za zbiranje in predelavo ali drugačno izrabo organskih odpadkov, kar je, kot vsi veste, velik business, ter pri vseh ostalih načrtih ovrednotenja posebnosti tržaške pokrajine. Srenje kot partner: V smislu preureditve krajevnih uprav v smeri decentralizacije in prenosa določenih funkcij na nižje oblike krajevne organiziranosti lahko postanejo srenje naravni partner javnih uprav, kar izrecno predvidevata tako zakon za razvoj goratih področij št. 97/94 in Bassaninijeva reforma krajevnih uprav. Načelo subsidiarnosti, to je prenosa funkcij na nižje oblike organiziranosti, potrjuje nedavna razsodba ustavnega sodišča št. 300 in 301 letošnjega oktobra. Kot pravi ta razsodba, ne gre toliko za obliko prenosa pristojnosti in torej oblasti, kolikor partnerstva in torej pravne izpopolnitve in nadgradnje, kot se temu pravi. Na ta način bi smotrno izkoristili sredstva iz evropskih skladov zlasti za razvoj podeželja. To je v glavnem tisto, kar bi morali vedeti. Mislim, da je čas, da preidemo iz občasno polemičnega odnosa, ki ga imamo predvsem s krajevnimi
Klavdij Brajnik
Iz poročil in še posebno iz posegov na prejšnji konferenci na Padričah je bila razvidna izredna socialna funkcija gospodarstva za razvoj in uveljavljanje v našem prostoru. Vsako podjetje deluje na določenem teritoriju in je zaradi tega del tiste skupine, ki tam živi. Da si zajamči razvoj v sozvočju s teritorijem, mora podjetje iskati dialog z raznimi komponentami te skupnosti. Podjetje mora pazljivo prisluhniti pričakovanjem teritorija, približati se mora potrebam skupnosti in znati vključiti sam razvoj teritorija v središče svoje poslovne strategije. Izredno važne so tudi tiste strateške odločitve podjetja, ki vplivajo na ekonomsko stanje in na družbeno rast družbe na teritoriju. Pri razvoju gospodarstva in celotne skupnosti pa je odločujoč dejavnik finančna razpoložljivost. To je doprinos, ki ga imajo lahko banke pri tem razvoju. Prisotnost dveh domačih bančnih zavodov je bila v takratnih posegih po mojem malo upoštevana, čeprav mislim, da se vsi zavedamo odločujoče prisotnosti, ki jo imata domača bančna zavoda, to je Zadružna kraška banka in Zadružna banka Doberdob – Sovodnje pri našem skupnem manjšinskem gospodarstvu, katerega gonilna sila se predstavljajo mala podjetja, to je mala kmetijska, obrtniška, trgovska, industrijska in servisna podjetja ter prosti poklici. Prav včeraj so slovesno otvorili obrtno cono v Zgoniku, pred nekaj leti v Obrtno cono Dolina in v kratkem upamo še Obrtno cono Dolina 2. Doprinos, ki ga je dala omenjenim pobudam naša finančna ustanova, lahko označimo kot glavno partnerstvo konzorcijama in skoraj vseh članov. Neizpodbitno je dejstvo, da sta se pobudi razvili ob stalni podpori bančne ustanove, ki ju ni podprla le s finančnega vidika, temveč tudi s prepričanjem in vero, da gre za izredno važna gospodarska posega, ki bosta vplivala na razvoj celotne naše skupnosti. Posegi so se nato nadaljevali v korist posameznih članov konzorcijev tudi z odgovornostjo do naše skupnosti in za njen napredek. Medsebojna povezanost in medsebojno zaupanje sta omogočila posege, ki bi jih iz finančnega vidika morali zavreči. Prav v teh pojmih zaznavamo vrednoto, ki jo ima domača bančna ustanova, ki odloča tudi s srcem in s posebnim ozirom na manjšinsko stvarnost. Seveda se pri teh odločitvah zavedamo lastne odgovornosti in pomena le-te. Enakega posluha so deležne pri nas tudi druge gospodarske pobude, ki pa morajo imeti zdrave gospodarske osnove. Dokazi tega so raznovrstni posegi pri raznih drugih naložbah v kmetijstvu, obrtništvu, trgovini in gostinstvu, kjer v zadnjem času opažamo vedno večjo podjetnost pripadnikov, posebno mladih, naše stvarnosti. Med mnogimi pobudami bi omenil načrt in skorajšnji začetek del za trgovski center na Opčinah, ki ga uresničujemo z zainteresiranimi trgovskimi podjetji, združenimi v konzorcij Jedro Opčine v režiji SDGZ. Na tem deželnem mestu izražam tudi našo pripravljenost sodelovanja pri izzivih, ki se nam nudijo ob bližnjem vstopu Slovenije v EU, ko naj bi naš gospodarski prostor postal vse bolj dinamičen in kompetitiven. Zato je važno izoblikovati ustrezne skupne strateške povezave med slovenskimi gospodarskimi subjekti iz zamejstva in Slovenije, še posebno pri tistih panogah, ki predstavljajo osnovo gospodarstva naše skupnosti. Ne smemo pri tej morebitni povezavi pozabiti na naše strokovne organizacije, kot so SDGZ in KZ, ter seveda na naše številne predstavnike prostih poklicev, ki s svojimi storitvami pomagajo pri poslovanju naših podjetij. S skupnim nastopanjem gospodarskih v širšem pomenu in finančnih struktur bomo izpričali svojo socialno odgovornost do naše manjšine, katere del smo in za razvoj katere tudi skrbimo, kar dokazuje tudi številna prisotnost na tej konferenci. Ob vedno manjši podpori javnih struktur se bo naša skupnost na kulturnem in socialnem področju še razvijala le, če jo bo naše gospodarstvo lahko podpiralo. S skupnim sodelovanjem bomo brez dvoma dosegli še veliko več od tega, kar smo do sedaj. Mislim, da ni pretirano izjaviti, da lahko naši dve bančni ustanovi odločilno krijeta trenutne potrebe zamejskega gospodarstva. Naši gospodarstveniki se lahko z zaupanjem obrnejo do teh dveh ustanov za morebitne predvidene naložbe. Z lastnimi močmi ali v sodelovanju z našimi osrednjimi ustanovami smo v stanju zadostiti vsakršno povpraševanje tudi ne izključno bančnega značaja. Pri ZKB smo svojo socialno odgovornost do skupnosti opisali v prvi bilanci družbenega učinka, ki smo jo predstavili pred kratkim v Zgoniku. To je dokument, ki dokazuje, koliko in kako je banka dejansko prispevala k razvoju družbe in prostora, v katerem posluje. Glede na razvejano prisotnost naših bank na območju, na tesno povezanost s člani in klienti, na iskreno sodelovanje s krajevnimi institucijami, s podjetniki ter celo krajevno skupnostjo lahko ZKB in Zadružna banka Doberdob-Sovodnje opravljata bistveno vlogo v gospodarskem razvoju na pokrajinski ravni. Ker se naši banki istovetita s krajevnim gospodarstvom, ker neposredno poznata probleme gospodarstva, naj gre iz te sredine tudi poziv vsem dejavnikom naše skupnosti, da smo pripravljeni narediti vse, kar je v naših močeh pri izoblikovanju bodočih strateških gospodarskih izbir v korist nas vseh.
Davorin Devetak
Najprej opravičujem odsotnost našega predsednika Marina Pečenika. Tu pa govorim v svojstvu tajnika SDGZ. Če omenil g. Brajnik je omenil otvoritev obrtne cone v Zgoniku. To je lahko za nas lep primer, kako se lahko s skupnimi močmi in s partnerskim odnosom tudi z institucijami pride do pomembnega rezultata. Tu imamo več kot 20 podjetij, s 100 zaposlenimi, ki bodo kmalu povečala svoj delokrog, promet in število zaposlenih. Včeraj je deželni odbornik Bertossi ugotovil, da je začel dan s turobnim jutranjim s srečanjem s predstavniki delavcev škedenjske železarne in ga zaključil popoldne s takim praznikom. Pri nastanku te obrtne cone smo s ponosom ugotovili, da gre za edino obrtno cono v tržaški pokrajini na našem Krasu skupaj z dolinsko. Ta edinstvenost se lahko razloži z določenimi dejavniki. Na prvo mesto bi dal našo zemljo, brez katere verjetno ne bi bilo niti te obrtne cone. Na eni strani je bil jus Prosek, ki je dal zemljo na razpolago, na drugi pa stanovska organizacija, ki je povezala obrtnike. Kot je povedal g.Vremec, so bile različne vizije glede naše zemlje, imamo razne subjekte in tudi gospodarstvenike. Dobiti je treba pravo, konkretno obliko in kot v vsaki situaciji kompromise in skupne rešitve. Omenil bi tudi vlogo inštitucij tako tržaške kot zgoniške občinske uprave in končno javne prispevke. Brez teh elementov, predvsem brez zemlje verjetno ne bi imeli obrtne cone. To danost moramo dosti bolj valorizirati. Citirano je bilo tudi trgovsko jedro na Opčinah. Tudi tam je močen subjekt, to je Društvena prodajalna, ki ima določen kapital, do katerega je sama prišla z delom, po drugi strani imamo manjše trgovce, ki sodelujejo, nazadnje smo lastniki zemlje, da lahko uporabimo zemljišče. Omenil bi še druge situacije. Tudi na Goriškem imamo primere, kjer bi lahko razvili v tisto smer, citiram samo Brda in Kras. Tu so ob vinogradništvu možne še druge investicije. Vinogradniki so zelo pridni in gredo po celem svetu. Ob njih bi uspelo še kaj drugega, predvsem mislim na turizem. Za to pa je potrebno sodelovanje med operaterji, stanovskimi organizacijami in javnimi upravami, da ne vsakdo goji svoj vrtiček več ali manj uspešno. Isto se dogaja v Benečiji in v Kanalski dolini. Pred kratkim so imeli srečanje z odbornikom Bertossijem. Predstavnik naše podružnice v Čedadu ga je opozoril prav na vprašanje lastnine, ki je razdeljena na vse preveč lastnikov-dedičev, v Benečiji je posebno problem emigracije, kar velja tudi druge situacije v deželi. Če hočemo razviti določene pobude, kot so zeleni turizem, konjske steze, moramo rešiti tudi ta problem. Spet smo pri teritoriju. To misel bi obrnil ne samo gospodarstvenikom, ampak tudi ostalim. Nove pobude imajo blagodejne posledice tudi na drugi del naše družbe, na razvoj šole v obrobnih krajih, kot je Benečija, Plešivo. Če ni močne, tesne povezave med raznimi družbenimi členi, starši, podjetji, ni bodočnosti za našo šolo ne glede na zakone in na dotacije države. Sodelovati morajo vse komponente. Tretjič bi ugotovil, da naš teritorij ni več samo naš. Širi se na slovenski del, kot je točno povedal g. Brajnik, zato pa moramo biti tudi sami bolj aktivni v tem in iskati gospodarska partnerstva na vsej primorski osi, se pravi od juga – Istre, do Krasa – Vipavske, Brd, do Benečije, Soške in Kanalske doline. SDGZ se trudi na tem področju čezmejnih povezav. Naš urad za Evropo je razvil tesne stike v naši deželi in Sloveniji ter deželi Veneto, da bi prišlo do konkretizacije projektov. Upati je, da bo odobren kak projekt in da ga bomo lahko uresničili. Govorim za gospodarsko področje in predvsem turizem. Omenil bi, da projekt za internacinalizacijo obrtnih con je bil pred kratkim odobren in bomo lahko uspešen model obrtne cone v Dolini in Zgoniku prenesli med manjšince v Istri. To je prvi konkreten primer, kjer lahko svoje znanje posredujemo naprej, govorimo o kadrih in nekaj sami pokažemo in tako pomagamo slovenskim kolegom. To sodelovanje je zaželjeno tudi s slovenske strani, kjer se spoprijemajo z drugimi težavami v fazi divjega kapitalizma (izreden povišek cen nepremičnin ipd.) tako da, če dobijo izkušnje, kako se lahko bolje koristi javne prispevke na čimbolj ekonomični ravni, je lahko koristno. Tu govorim o interesih malih obrtnikov in malih operaterjev. Glede drugih sektorjev so tu prisotni predstavniki kulturnih, športnih, šolskih in drugih ustanov, ki so seznanjeni z delom našega urada, saj jim je ob strani v tem času (tu vidim tudi g.o Janežič) pri pripravi prošenj in izvajanju projektov, finansiranih iz evropskih skladov, na teh področjih. Lotil bi se problema sodelovanja med stanovskimi organizacijami. Ne bi dosti dopolnjeval Štavarja, našega podpredsednika, v kolikor je bilo poročilo v sozvočju z našo organizacijo. Nakazal je glavne probleme in možne rešitve, predvsem zasnovo gospodarskega foruma, kjer bi se konkretneje pogovarjali o tem. Mislim, da tu ne gre samo za vprašanje gospodarstva. Sam ga imenujem tržaški sindrom in goriški sindrom, je večplasten in transverzalen. Ločitve in kampanilizmi so prisotni tudi v medijih, kulturi, glasbi in športu. Sam bi, govorim za lasten vrtiček, citiral izkušnjo bančne sekcije. Tu so prisotni nekateri predstavniki bank. SDGZ je izvajalo pred leti pomembno povezovalno funkcijo prav med bankami, med velikimi in malimi zavodi, med Gorico in Trstom, a s težavo smo šli v konkretnejše sodelovanje, razen podeljevanja prispevkov. Spominjam se, da smo prav pred komisarsko upravo Kmečke banke Gorica in likvidacijo TKB pripravili paket stimulacij za podjetja vse dežele in je šlo v to smer. Povedati moram, da tudi takrat obstajalo ljubosumje in ozkost posameznih upravnih odborov in vodilnih v bankah, ko je šlo za iskanje skupne strategije. Vemo, kako se je končalo. Danes smo pač ločeni. Kar se tiče nas, moramo tudi gospodarstveniki napraviti samokritiko, da nismo še uspeli najti skupnega jezika v naši in goriški organizaciji. Tu je bila omenjena, sicer ne v poročilu, organizacija Neposrednih pridelovalcev, tudi tu je problem, ker v Trstu je predsednik Slovenec. Tudi tu se moramo bolje povezovati. Določeno znamenje pa mora pokazati tudi politika, tako krovni organizaciji kot stranke. Tu se postavlja vprašanje boljše povezave bodisi med vsemi tremi realnostmi v Trstu, Gorici in Benečiji ter boljšimi in funkcionalnimi odnosi znotraj njih in povezavami med pokrajinami. Tu bi citiral samo eno pozitivno izkušnjo. Govorim kot SDGZ. Začeli smo na področju turizma in gostinstva z Okusi Krasa, ki jih v drugi polovici oktobra promoviramo. Organizirali smo skupaj z nekaterimi goriškimi gostilnami in imeli stike s kolegi s Sežane, da bi začeli konkretno ne samo razmišljati, temveč tudi delati skupaj. Nazadnje bi opozoril samo na tehničen doprinos naših izvedencev, to se pravi članov podjetnikov in profesionalcev v raznih upravnih organih in komisijah, manjšinskih in skupnih ustanov. Na SDGZ smo vedno na razpolago, kar smo večkrat poudarili tudi na raznih naših in občnih zborih raznih organizacij, vseeno pa se premalo poslužujejo tako društva kot javne uprave ter večje ustanove vsemanjšinskega značaja naših uradov. Mislim, da so bile doslej posredovane izkušnje naših izvedencev konstruktivne in pozitivne. Ostajamo na razpolago z našimi člani, podjetniki in profesionalci. Poudaril bi, da to velja tudi profesionalne ustanove, kot je npr. gledališče, ki je kulturna ustanova, ampak potrebuje gospodarsko upravljanje. Mislim, da ni v njenem upravnem odboru niti enega gospodarstvenika. Morda se motim, vendar tudi tam bi morali začeti postavljati stvari, da bi šle bolje za vse. Naši predniki so delali ravno tako. Moje misli so skušale biti konkretne in se zahvaljujem za pozornost. Pohvalil bi delo komisije, ki je postavila glavne probleme in idejo gospodarskega foruma, ki je pozitivna. Dovolil bi si samo opozoriti Štavarja na eno točko, to je čisto osebno, kjer govori, da je krah TKB omajal ugled gospodarstva. Mislim, da je to postalo stereotip. Naše gospodarstvo vedno uživa nek ugled, mali, velik, tudi zelo velik. Tu ne gre za problem, da je zmanjkal ugled, mislim, da nas je to normaliziralo, TKB, avtonomni račun, to, kar se je dogojalo v devetdesetih letih, je bilo nekaj izrednega. Po letu 90. so se spremenili pogoji in to nas je normaliziralo in bilo morda blagodejno, da smo vsi poprijeli trezneje in resneje šli naprej.
Riccardo Ruttar
Včeraj je bilo v Benečiji res lepo vreme in sem bil v majhni vasi, kjer so štiri hiše, dve družini, ena šteje pet oseb, Bosancev, ki so kupili hišo, druga dve osebi, zakonca, ki imata veliko živine po dvorišču. S tem hočem reči, da imamo v Benečiji približno 380 priseljencev, 80 od teh je Bosancev ali Hrvatov. To prinaša nekaj problemov, ki jih do sedaj ni bilo. Pred štiridesetimi leti je bilo naše prebivalstvo razdeljeno po teritoriju v povprečju v nižini 1/4, po višini je bilo 150-200 m nad morjem (blizu Ažle, pod Ažlo) in na vrhu, na Matajurju. Zdaj imamo 3/4 našega prebivalstva v Benečiji v dolinah, ki gredo od Čemurja do Lies, to gre 150-200 m nad morjem. Področja okoli Špetra in Šent Lenarta je navsezadnje periferija Čedada. Dobro, da imamo šolo, in naša podjetja so vsa tam. Problem postaja sedaj, koliko slovenskega ostane ob vsem tem. Našega kmetijstva je ostalo zelo malo. Ne vem, kaj bo še naprej. Naše ljudje so vedno pendolari , začne se že od vrtca in se konča na britofu, za tiste, ki se hočejo vrniti. Če pomislim, da smo imeli ob koncu druge svetovne vojne 3.800 osnošolcev, sedaj jih je skupno 300. Vse to kaže, da problem Benečije ni samo v problematiki, da bi preživela kot narod, postaja prav na vsaki strani, kako obdržati slovenstvo, ki je ostalo in kako pospešiti obstoj na teritoriju, preden nas zaselijo drugi narodi. Pogledal sem na internetu, kjer so vse občine v Italiji, in ko sem štel hiše v naših vaseh, sem našel 3.300 označenih kot počitniške hiše. Za nas so prazne hiše, ki so dejansko na razpolago. Dobra stvar po potresu je bila ohranitev vsaj te imovine. Če ne bo prišlo v naših vrstah do nečesa novega, če ne bomo znali nekaj posodobiti, ne vem, kam bo šlo. Naj povem še en podatek, npr. Mojmah ima 73 slovenskih družin, v videmski občini je 400 slovenskih imen na telefonskem imeniku. Kaj bo z vsemi temi Slovenci?