Za bolj človeško družbo, v kateri ni prostora za sovraštvo
»Spomin ni le retorična vaja, pač pa dejanje odpora proti pozabi,« je sredi sivega jutra v Rižarni dejal tržaški župan Roberto Dipiazza. Ko ne bi bilo srednje- in višješolcev (med njimi tudi zadnji letniki liceja Prešeren), bi dvorišče tržaškega taborišča na včerajšnji slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve holokavsta oz. na 80-letnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz klavrno samevalo. Malo je bilo ljudi. Kdor je prišel, je moral mimo temeljitega preverjanja z ročnim detektorjem kovin in odpiranja torbic.
Po položitvi lovorjevega venca na kraj, kjer je nekoč v koncentracijskem taborišču stala krematorijska peč, je tržaški prvi mož spregovoril o spominu, ki je v dobi, ko se nevarno širita zgodovinski revizionizem in dezinformacija, družbena in moralna dolžnost. »Negovati spomin pomeni ohranjati pri življenju zavedanje o pogubnih posledicah dehumanizacije sočloveka. Je znak spoštovanja do žrtev in zadnji klic k aktivnemu državljanstvu. Je vabilo, da se borimo proti sleherni obliki sovraštva, rasizma in antisemitizma, ki so danes še vedno prisotni v naši družbi,« je nagovoril zbrane.
K moralni zavezi ohranjanja spomina in črpanja lekcij za sedanjost in preteklost se je povrnil v svojem govoru uvodno tudi dolinski župan Aleksander Coretti. »Holokavst ni bil le zločin nacistov, temveč tudi kolektivni neuspeh evropske družbe,« je ugotavljal. Holokavst, rasni zakoni in genocid so izraz zmage zla in predstavljajo neizbrisno sramoto in moralno brezno. »Zločini, ki so bili posledica ideologije, ki je v drugačnosti videla grožnjo, so žalitev za dostojanstvo in vrednost vsakega življenja.«
Dan spomina ni zgolj simbolična obeležitev. Je zaveza, da zgradimo pravičnejšo, bolj človeško družbo, v kateri ni prostora za sovraštvo. (Primorski dnevnik, 28.1.2025)